Revija Joker - Tokyo 42

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Tokyo 42
Tokyo 42

Sneti pride po gate z belim tokom, odide pa z luknjo v čelu in utesnjenim zapestnim živcem.

Japonska prestolnica je velemesto številnih obrazov. En je turistični, s templjem Sensou-ji, cesarsko palačo in ono bazdljivo ribičijo. Drugi je življenjsko vsakdanji, s službami, prenatrpanimi ulicami in karaoke bari. Tretji je pak fantazijski, ko si zasanjani geeki metropolo predstav­ljamo kot meko kibernetske tehnologije, z računalništvom in virtualnostjo prepredeno družbo prihodnosti. Za to je odgovoren znameniti film Iztrebljevalec, čigar neonsko-de­žev­no podobo so zgradili na vtisih iz tokijske četrti Kabuki-cho. In prav Blade Runner je dal slogovni navdih avtorjem tele strelske arkade za 20 evrov, ki Tokio vidijo izključno skozi piflarska očala. Zanje je to futuristični kraj umetniških sten, umetnih ljudi ter umetninskih telesnih izboljšav. Le dežja je bore malo, kajti visoko stilizirana grafika ima raje žarko sonce, da v njem na polno zasije.

Neodvisniška vizija Tokia je oči izdirajoča, vendar je efekt močnejši na slikicah. Pri igranju namreč moti izginjanje lika za okolico, kar terja njeno sukanje.

S papirnimi žerjavi v mislih
Tokyo 42 je zmešanica rešetanja in skrivanja, ki se naslanja na številne igralne retrovplive. Mesto je pretežno odprto po zgledu Grand Theft Autov, perspektiva je najpogosteje izometrična kot pri Syndicatu, uspeh pa je največkrat teže doseči brez skrivalnih vložkov nalik Hitmanu. Nastopiš kot samotni morilec, ki se mora povzpeti po lestvici gangsterskega podzemlja, da bo prišel do odgovornih za svojo nesrečo. To bo storil zlasti z izpolnjevanjem nalog, ki jih dobiva od oseb in pri terminalih. Nekatere potisnejo štorijo naprej, druge so postranskega pomena in prinesejo zlasti cekine za nakup orožij. Hkrati opravljanje zadolžitev dviguje renomé, ki odklepa težje zadače. Jasen in lepo predočen igralni cikel, ki brez komplikacij vleče dalje. Glavna finta je ta, da si celo v približanem pogledu le droben možic, ki med orjaškimi stavbami luknja druge drobne možice. 

Začetne odprave docela zadostujejo za doumetje igralne mehanike, ki se nato zlagoma nadgradi. Spočetka so odprave dosti na izi. Med ločenim premikanjem s tipkami ter merjenjem z miško potegneš pištolo in naluknjaš hordice tečnob, ki ti sledijo. Občutek je sličen kot v nekdanjem Syndicatu, le da soliraš in nimaš druščine. Prav tako lahko vzameš snajperico ali bazuko, zavihtiš jurišno puško ali žaromečno katano in mečeš granate. Vsi izstrelki, tako tvoji kot nasprotniški, potujejo jako počasi. Zaradi tega se počutiš kot matrični Neo ali igralec japanskih danmakujev (bullet hell šuterjev), ko cepetaš med grozdi vročega svinca in padajočega eksploziva. Pri tem si lahko za dodatne slogovne točke nadeneš montel iztrebljevalca Deckarda! A taistih manevrov so sposobni sovragi, ki še zdaleč niso obsojeni na crkot, če proti njim pošlješ metek. Spopadi so zato neke vrste ples, kjer skušata sprti strani držati razdaljo, se skrivati za ovirami in se izmikati. Umetna pamet je tega kljub nekoliko kaotičnemu vtisu dejansko sposobna!

Sovražniki so označeni z rdečimi krožci, njihova majhnost pa je, dasi estets­ka, nekoliko napoti igranju. Videti, kam so obrnjeni in kaj počno, je umetnost.

V Tokiu se ne živi zlahka
Na začetku misij se te capini v rdeče pobarvanem območju ne zavedajo, zaradi česar imaš prednost in jih lahko tamaniš od zadaj. Toda če se jim razkriješ, kar se zaradi odsotnosti prikaza njihovih vidnih polj in majhnosti vsega zgodi kar hitro, te začno obstreljevati in te jagati med nadstropji. Če poškoduješ civiliste, se vmešajo policaji, ki se nato v valovih krepijo. Zaradi naštetega je smrt vse prej kot redek pojav; nasprotno, v prenekateri misiji crkuješ po tekočem traku. Še dobro zatorej, da je moč položaj nemalokrat shraniti tudi v okviru misij, kar omogoči eksperimentiranje. Dotično je zapečeno v srž špila, saj za dosego cilja navadno obstaja več načinov in poti. Kako boš prišel do tarče, s katerim krepelcem jo boš usmrtil, hočeš biti skrit ali navališ z razkritimi kosmatimi jajci … Vse to dejavno vpliva na potek nalog. 

Upoštevaje to svobodo in zapomnljivo grafično podobo, katere odlike razbereš s spremljajočih slik, bi moral biti Tokyo 42 en res hudo kul špil. Vendar zna navdušenje ohladiti z nedodelanostjo in zajebavanjem v glavo. Velikokrat je treba pogled ročno obrniti ravno tedaj, ko je akcija najbolj žestoka, kar pelje v kruto pogibel. Mnogo nalog ima vmesne snemalne točke, kar nekaj pa jih je nesmiselno brez njih, kot bi ti hoteli avtorji priskutiti izkustvo. Tak vtis imaš zlasti pri vožnji zmikljivega motocikla, s katerim je treba drveti po ulicah ali iz streljati s sedeža. Oboje zna manj potrpežljive stati marsikaterega živca. Najbolj pa nažirata privzeto neprecizno merjenje s čudaš­kim pokazateljem višine cilja in plavajoče skakanje. Tudi s spletnim deathmatch večig­ralst­­vom na prgišču kart se niso baš potrudili. A če si vztrajen in Tokya ne zajemaš s preveliko žlico ter ga ne jemlješ preresno, ti zna pokazati svoj pravi obraz. Škoda, da ga tolikokrat tako dobro skrije. 

Bela črta, ki vodi od tvojega ašašina do cilja, naj bi omogočila natančno odstranjevanje kanalj. Toda v praksi so z njo dostikrat neljube težave.

Tokyo 42
Mode 7 za pc, playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 287
junij 2017

72
strelsko-skrivalna svoboda
vizualna udarnost
geekovske reference na igre in filme
igra te nima rada
kaprice z merjenjem, skakanjem in perspektivo