Revija Joker - Strife

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Strife
Strife

Aggressor pritisne na sprožilnik in v hipu pobije 65 zverin ter prelije 657 litrov krvi.

GATE TRGAJOČA AKCIJA, ki te rukne v pleksus kot nalet tovornega vlaka! Toliko špricajoče krvi, da potrebuješ masko za podvodno dihanje, sicer utoneš!! Neskončno veliko ultranasilnih stopenj! To je res zelo veliko!!! Pred igranjem bi se moral nujno posvetovati z zdravnikom, a jih je igra že vse ugonobila!!” Strafe je navidez še ena tistih karikirano komičnih retrozadevščin, kot sta Blood Dragon ali filmček Kung Fury. Obljublja 'najboljšo grafiko iz leta 1996' in je špil, ki ga 'daš igrat svojim otrokom, če jih res ne maraš.' Oglasi zanj so posrečeni in si jih vsekakor zavrti na YouTubu. Kar se dejans­kega izdelka tiče, našteto skorajda v celo­ti drži. Podoba je pikslasta in oglata skoraj natanko tako, kot je bil prvi Quake oziroma na njegovem pogonu zasnovani naslovi. V Strafu nadte vsekakor naletavajo horde zverin, ki jih prvoosebno pokaš tako, da rdeči gejzirji po stenah izrisujejo umetnije za v moderne galerije. In igra je res precej zajebana. Toda iz drugega razloga, kot si morda misliš.

Poznejši leveli so lahko kar zamotani in dolgi čez dvajset minut. Takrat se za ločevanje med obiskanimi in novimi sobanami orientiraš po okrvavljenih zidovih in drobovju.

Volk v ovčji koži 
Strafe v resnici NI klasično kimanje Quaku in starostam prvoosebnih streljačin, marveč je igra roguelike, preoblečena v FPS. Ponav­ljam: to je najprej roguelike, kar pomeni permadeath! Ducat stopenj, ki sestavljajo en skozihod kampanje, v vsaki igri nastane naključno, z zalogami priboljškov in izvori naletov beštij vred. Le nekaj za pripoved važnih prostorov je vselej enakih, pa sem ter tja naletiš na scene, ki so očiten požmig streljaš­kim legendam. Kljub podivjani akciji špil ima za pol okostja pripovedi, saj igraš v skafandru medzvezdnega nabiralca starega železa, ki pogrunta, da na novem delovnem mestu nekaj ne štima. Na ladji Icarus ni žive duše, zato pa ogromno neživih, alienskih in nasploh skrajno neprijaznih. 
Naključnost pomeni, da Strafe ne premore pretanjenega dizajna stopenj, ki je krasil Doome in Quake. Tistih skrbno razpostavljenih pakeljcev prve pomoči ali zvito pripravljenih zased za skritimi vrati. Pošastki imajo sicer več načinov vpadanja, a je vse skupaj loterija in včasih te preplavijo, četudi si nadvse skrbno napredoval. Točno tako kot v pravovernih roguelikih, kjer je potrebnih mnogo smrti, da pog­runtaš, kako vsaj za silo izigrati sistem, pa še takrat nisi siguren. Strafa zaradi tega ne smeš jemati kot igro, skozi katero se boš mirno prestreljal kot največji maher Counter-Strika na vasi. Kot mnogo naslovov te zvrsti je dostikrat nepoštena in večino lastnosti okolice boš pač izkusil tako, da boš dobil nek bonus ali pa te bo raztrgalo na kose. Kdor si želi zgolj dumaške akcije, mora biti pazljiv in ni nujno, da mu bo tole všeč!

Večina sodrge nate čelno juriša ali do onemoglosti strelja iz daljave. Izjema so kasnejši snajperji, ki potrebujejo čas za namerjanje. Večje spake žal srečaš precej redko.

Serijska vivisekcija
Kot naslov vrste roguelike je Strafe v redu. Ko se nekega detajla naučiš, ti rabi pri nadaljnjih poskusih. In teh kapric je res veliko, tako pri pasteh v okolici kot pri orožjih in nadgradnjah. V štartu izbereš brzostrelko, šibrovko ali railgun. Skozi igro nato pobereš še kopico drugih, od bazuk do žarkopljuvov. Toda ta imajo omejeno st­relivo, privzeto orožje in delavski ključ pa ne. Osnovni pihalnik je moč nadgrajevati, kar včasih pošteno spremeni način boja, ko ti robot iz šrotarice napravi bombomet. Šele ko usvojiš množico takšnih detajlov, se lahko nadejaš, da prideš do kraja brez izgubljene okončine. Toliko več jih izgubijo sovragi, ki jih razčesne na prafaktorje, in tekoča akcija botruje dejstvu, da kar rad poskušaš znova. Še vedno pa moraš biti brez pardona ljubitelj roguelikov, sicer boš bolj penil kot užival. Za malo manj živč­no igro poskrbi še preprostejši način horde z naletavanjem beštij v valovih.

Ampak naključno izgrajeno okolje ne more biti opravičilo za nenavdahnjene elemente. Že orožjem poočitam manko udarnosti, če­prav se nadgrajena proti koncu vsaj malo odkupijo. Tudi pri okolici bi se lahko bolj potrudili, saj se ne uleže v spomin. Največja zamera pa je zverjad, ki ni presežek ne po obnašanju ne po videzu. Množice naletavajočih zombijskih gologlavcev gledaš vso igro in čeprav se jim pridružijo razni žužki in roboti, se večina sovragov obnaša podobno. Tumpasto. Moč beštij je vselej v njihovi številč­nosti, ne prefriganosti, tudi redki šefi niso za domov pisat. Od izzivalske streljačine tod zahtevam več, posebno še, če kot Strafe nima večigralstva! Je pa res, da bi bila potem še bolj zatežena. V redu roguelike špil za dvajsetaka na Pari, a nič več. 

Strife
Pixel Titans / Devolver Digital za pc, playstation 4
objavljeno: Joker 287
junij 2017

70
krvavo divjanje
lušten slog
dober izziv
nenavdahnjeni sovražniki, okolica in nekatera orož­ja
ume biti nepoštena