Revija Joker - Hellblade: Senua's Sacrifice

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Hellblade: Senua's Sacrifice
Hellblade: Senua's Sacrifice

BoterPolž z vseh strani sliši glasove. Nič ne pomaga, da si pokrije ušesa.

Zdi se, kot bi Ninja Theory s Hellbladom osnovali popravca za Heavenly Sword – že ime je skovano na sličen način. Nato bi posnemali ameriški Naughty Dog, kreatorje Uncharteda in Last of Us, ter si na steno v studiu nabili dogmo "manj je več!" Kakršenkoli je že res bil njihov recept, je izvrstno deloval. Od zadaj gledana miselno-akcijska dogodivščina Senua's Sacrifice je kratka, a intenziv­na. Živa sta tako protagonistka, ki se skozi temačno zgodbo človeško razvija, kot izmaličen, pa vendarle prelep nordijski svet. Sekljaško bojevanje je zadovoljivo surovo, do­čim izvirni miselni orehi temeljijo na odbitih optičnih iluzijah. Ob tem so Angleži še odločno odstrli tančico tabuja s shizofrenije, ene bolj zaznamovanih psihiatričnih bolezni. Da, Hellblade je zelo priporočljiv špil za zrelejše igralce.

Brutalno bojevanje in izvrstna podoba še zdaleč nista vse, kar ponudi ta od zadaj zrta seklja­či­na. Navdušujejo neizprosna atmosfera, izvirni psihološki prijemi in uganke, ki medejo čute.

Vstopivši opusti upe vsake
Senua je keltska bojevnica, ki kljub molčečnosti ne pozna tišine. V glavi se ji stalno pomenkujejo glasovi. Eden govori tiše, da ne moti ostalih, in igralcu raz­laga njeno zgodbo. Rjavolaska je namenjena v Helheim, enega od devetih svetov nordijskega bajeslovja, koder prebivajo duše mrtvih v jarmu boginje Hele. Le ona ji lahko ubitega ljubimca oživi, a ne zastonj. Seveda je ob prihodu ne pričaka špalir nasme­janih peklenščkov, marveč meglena moč­va­­ra, polna trupel, in mnoga vrata. Ta za odprtje terjajo premago­vanje osebnih travm in spretno vihtenje hladnega jekla. 
Slednje je ključno za zoperstavljanje beštijam iz mor in iznakaženim, v kože oblečenim divjakom, katerih obraze zakrivajo živalske lobanje. V nekajglavih skupinah se pojavijo na določenih območ­jih, kjer je boj obvezen. Poganska mečevalka bo­disi v šprintu naskoči prva in jih namaha med iz­vajanjem piruete, bodisi potrpežljivo čaka na napa­de. Tem se izmakne s prevalom ali jim ob pravo­časnem blokiranju vrne s kontro. Za ščiti skriva­joče izpostavi z brco in ramenskim sunkom, nakar jim naloži zvrhan koš hitrih ali krepkih udarcev. Črtice z življenjskim sokom ni, saj je Hellblade povsem brez prikazovalnikov. O zdelanosti pri­ča krvavo utripajoč zaslon, ter Senua s šepanjem in okornostjo. Takrat je čas za umik ali uporabo vr­line os­redotočenja. Ta kot naval adrenalina upo­časni dogajanje, ranljivi pa postanejo tudi težji, v dim oviti brdavsi.

V obdobjih zatišja med raziskovanjem odkriješ v skalo ali les vrezane rune. Ko se nanje osredotočiš, slišiš bajke iz nordijske mitologije. Od tega, kako je Odin izgubil oko in kako je nastal Mjolnir, do tragičnih prigod heroja Sigmunda.

Prste vozljajočih kombinacij, kot so v sekljačinah tipa Devil May Cry ali God of War, ne gre priča­kovati, taki fantazijski plati se Hellblade ogne. Toda ob brezhibnih animacijah, narejenih na podlagi zajema gibanja borilnih mojstrov, se zdi vsak udarec, padec in stik kovine s tkivom resničen in boleč. Tudi zato, ker njen meč na goloprsih vikin­­š­kih nabildancih pušča zevajoče ureznine. Kljub dokajšnji enostavnosti je bojevanje zadovoljujoče in brutalno. Kot skandinavske plemenske koračnice, ki takrat rohnijo v ozadju. Po eni strani omogoča odzivno mlatenje, po drugi pa omejuje knofodrk. Treba je opazovati, kdaj bo ščitar odsunil in zamahnil z buzdovanom ali kozjeglavec nadse dvignil sekiro. Odpiljeni šefi iz nordijske mitologije, denimo krokarsko našemljeni Valraven, pa posedujejo povsem svoj nabor pošiljanja babe v Valhalo. To zna postati težava, kajti Senuo ob pri­hodu v močvaro okuži črna gniloba, ki se z vsa­ko smrtjo splazi višje po roki. Špil opozori, da se bo dogodivščina končala in napredek pozabil, če bo dosegla glavo. Tako sem vsakič, ko se je bojevnica opotekla na vse štiri, anus stiskajoče udrihal po ploščku, da se je spet postavila na noge, preden so jo dotolkli. 

Ljubimca Dilliana so vikingi usmrtili v ritualu krvavega orla. Pri njem rebra porežejo od hrbtenice in pljuča na plano raztegnejo, kot bi bila krila. Tako kot štorija tudi okoliš ne štedi s krvoločnostjo. Često uzreš obešence, utopljence ali na kole nataknjena trupla. Senua se zanje ne zmeni preveč, saj je videla in občutila že hujše.

Travm zvrhan koš
Za tlačečo atmosfero je najbolj zaslužna pripoved. Resda štorija sprva deluje znucano: reševanje priležnikov iz pekla smo vendarle brali že v starogrš­kem Orfeju in Evridiki ali igrali v Dante's Infernu. Vendar se sčasoma razvije v osebno romanje, ki poleg upov in spominov na plano privleče mnoge travme ter strahove, denimo pred temó in nestanovitnostjo. Razloži, kaj je izoblikovalo trmasto, samotarsko Senuo in igralca sooči z njeno hudo shizofrenijo. Meje med resničnostjo in prividi se zabrišejo in dogajanje postaja zmerom bolj bizarno. Kot pri tem pomodruje eden izmed glasov, se najtežje bitke odvijajo v mislih. 
Za razliko od ameriških soldatov v Spec Ops: The Line, ki so se spustili v norost, je Senua v njenih globočinah že od začetka in iz njih skuša splezati. Tež­njo po svobodi izraža že njen braveheartovsko mod­ro pobarvani fris, značilen za škotska bojevniška plemena Piktov, ki jim pripada. Avtorjem so pri razvoju svetovali psihiatri in shizofreni bolniki, zato simptomi niso le mojstrsko vtkani v igralništvo, mar­več so zvesto prikazani. Še več, blodnje in opa­ža­­­nje nesmiselnih vzorcev tvorijo srž re­še­vanja ugank. Za odpiranje duri Keltinja v naravnih vzorcih iš­če rune – sence, ki jih mečejo iglavci, mora de­nimo pogledati s prave perspektive, kot je z visokega stolpa. Predno ga doseže, mora kalejdoskopsko razbito stopnišče sestaviti tako, da resničnost manipulira s šamanskimi portali. Izvirno in dobro narejeno.

Keltska matrica
Psihoza, ki je ne gre mešati s psihopatijo, je eden osrednih simptomov shizofrenije. Pomeni izgubljanje stika z resničnostjo in jo v špilu občutiš povsod. Pri teku skozi močvirja ali peščene plaže z razpadajočimi vikinškimi drakarji barve iznenada pobledijo in oblaki div­je menjavajo obliko. Drugod v borovih gozdovih odtenki postanejo pekoče nasičeni, na deblih pa vznikajo vohunska očesa in se zlivajo v grče. Nepredvidljivost pojave blodenj se sprevrže v preganjavico, ki ježi dlake. V enem bolj paranoičnih odsekov Senua preživi le na redkih otoč­­kih svetlobe, saj jo v sencah ugonablja volčjak Fenrir. Ko med dirjanjem do naslednje varne zaplate stopi v temo, zaslon zacveti od rdečine, hitchcockovski zoom pa razdaljo navidezno podaljšuje. 
Shizofrenosti piko na i pritisnejo glasovi v glavi. Nekateri žebrajo Senuino zgodbo in njej vzporedne nordijske bajke. Drugi gostiteljico hvalijo in spodbujajo, ko po ozkem špirovcu preči prepad, ali jo opozorijo, da hoče nekdo od zadaj iz nje narediti štajersko ikebano. Tretji se z drugimi pričkajo, vanjo dvomijo, se posmehujejo njeni naivnosti in jo zaničujejo, da je zmešana. En je izdatno surov in posebej dobro pozna protagonistkine šibkosti. Za njim skrita identiteta me je presenetila in postala eden temeljnih delov štorije.

Orientiraš se po taborniško – na enem koncu so zasnežene gore, na drugem strašljiv vhod v Helheim. Poglede večkrat kradejo lepe viste, opaziš pa tudi, kako okolje vpliva na Senuo. V močvirju denimo z roko preganja brenčeč mrčes, v požaru pa si obraz zakrije pred dimom.

Manj je res več
Že res, da Hellblade ni tako obsežen kot drugi AAA-špili, a tudi stane pol manj, torej 30 evrov. In kar naredi, naredi sijajno! Med osemurno štorijo sem našel le nekaj manjših zamer. Bojevanje je vseeno premalo neizprosno, saj lahko smrti kljub najvišji težav­nos­ti preštejem na eno roko, kamera zna ponagajati v tesnih območjih in ne bi se branil kakšne dodatne vrste ugank. A resnejših minusov ni. Polodprti svet je načrtovan elegantno, da se po njem zlahka giblješ tudi brez zemljevida, napetost pa je vrhuns­ka. Vsa vokalizacija je posneta stereofonsko, posebej za vsako uho, da hkrati slišiš krike iz daljave in šepet babnic v Senuini betici. Iz tega razloga je zvoč­na slika posebej slastna na slušalkah, težave psihično zaznamovane Keltinje pa so tolikanj bolj trp­ke. Njena izkušnja seveda ni lahkotna, je pa vrhunska in pusti trajen vtis.

Hellblade: Senua's Sacrifice
Ninja Theory za pc, playstation 4
objavljeno: Joker 289
avgust 2017