Revija Joker - Hollow Knight

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Hollow Knight
Hollow Knight

Sneti ni pričakoval, da bo kmalu po Dark Souls III deležen primerljive navdušenosti. In to v 2D-neodvisnici.

Nekje za devetimi gorami in sedmimi vodami, pa dvanajst klafter pod zemljo, leži skrivnostno kraljestvo Hallownest ('Sveto gnezdo'), kjer je prostor našla civilizacija naprednih hroščev. Pod zaščito Bledega carja so gradili, izumljali, se plodili in se razvijali, dokler mednje ni prodrla starodavna nevarnost, magična kuga, ki so jo omejevali vladarjeva moč in čarobni pečati. Zasužnjeni prebivalci so izgubili svobodno voljo in življenjsko moč; od njih so ostale le meseno-hitinaste lupine, ki si med ruševinami nekoč veličastne žužkaste civilizacije iščejo naslednjega obeda. V opustelo mestece nad njimi prispe drobna postava z žebljem za meč in preveliko masko nalik hrošču rogaču. To je Votli vitez, ki se bo spustil v opasne globočine in Gnezdu skušal povrniti glorijo starih dni. A pri tem ne bo občutil nikakršne radosti, kajti njegove vladarice so Turoba, Žaloba in Melanholija. Tudi tvoje bodo. Le počakaj.

Boj ima v Votlem vitezu zajetno vlogo, skoraj vedno pa se, za razliko od kakšnega Sundereda, spopadaš s posamičnimi sovražniki ali z njih manjšimi skupinami.

Koncert za kri in godala
Igra te po klasičnem metroidvanijskem načrtu vrže v pretežno odprt svet, ki ga nadalje razpiraš z nabiranjem novih predmetov in veščin. Ali radosti in farbovitosti v tej od strani gledani arkadni avanturi nikarte ne išči. Ko z veščim skakanjem premaguješ ploščadi in s spretnim sukanjem žebljemeča ter metanjem urokov uničuješ sovrage, te vsled zamolkle barvne palete in cerkvene glasbe obvezno prevzame otožnost. Hallownest je poln praznote: ogromnih špilj in dvoran, kjer platforme nepojasnjeno visijo sredi niča, mali sovražniki pa se plazijo, skačejo in letajo v smeri tvojega dostikrat še manjšega lika. Celotno Gnezdo ti sporoča, da si neznaten kakor hrošček v prisotnosti umrlih vladarjev in kuge, ki je preživelcem odvzela pamet. Med občutenimi in izvrstno aranžiranimi melodijami, ki kombinirajo klavir, godala, harfo in orgle, odsotnost naphanosti občutiš kot pritisk, težo, ki ti kakor z ničimer pritiska na ozka ramenca. 
In navsezadnje je tu statična, nepregibna maska tvojega viteza, ki skriva sleherni obris obličja. Neprizadeto in molčeče Votlež tava po kavernah, stoično in brez stokca ali ugovora zadaja poš­kodbe in jih prejema. Še ko mu zmanjka energije, se klobka črnine, ki se taji pod krinko, razpoči z nemim vriščem. A tako so več pozornosti deležne krasotne lokacije, kjer modrikasta luč izpod visokih stropov razkriva podrobno izrezbarjene fontane in kipe, belkaste meglice se podijo med zapuščenimi grobovi in utrujena sončava pada na razbohoteno rastje, kjer med drgnjenjem škržatov nagonsko slutiš, da nekaj ni v redu.

Obračuni so lahko statični, če si bolj defenzivno naravnan; v tem primeru prednjačita izogibanje in odbijanje. Lahko pa greš v napad, s šviganjem in sekljanjem.

Le kaj žužnjajo ti čudaki …
Tajinstvenosti ustrezno po obsegu dokaj skromne zgodbe ne izveš na klasičen način, z debatami in vmesnimi animacijami. Slednjih je prgišče, maloštevilni neigralni liki, s katerimi se lahko pogovoriš, pa niso ravno zgovorni, in še kar povedo, je običajno precej nerazumljivo. Kaj natanko se je pripetilo, moraš ugotoviti domala na lastno pest iz zapisov na odmaknjenih ploščah, motrenja okolja in drugih posrednosti. Dostikrat gre bolj za ob­čut­ke kot za konkretne podatke, kar celotno fabulo zavija v komajda prediren baržun.  
Čuje se zamudno in utrudljivo, toda Hollow Knight ni špil za tjavdansko zabavo. Nasprotno, kot velika zgleda avstralskih avtorjev Castlevania in Dark Souls (kar je eno in isto, kot ugotavljam v okvirju) terja absolutno pozornost in predanost. V njem ni prostora za slabiče in kolerike, nagrajuje pa potrpljenje, učenje in vztrajanje. In kakš­na je nagrada za trud? Za nekatere želja, da se vsadijo v rakev ali strejo joypad kot priporočljivi igrator, dasi tipkovnica zadostuje. Za druge pa vse, kar šteje v tovrstni hardcore igri, od prefinjenega bojevanja in preciznega skakanja prek čudenja domala sleherni lokaciji in uživanja ob napredni prepletenosti sveta do kompleksnih občutkov, ki jih sprožajo tematsko različni deli Gnezda. Prvikrat naleteti na bogomolkasto vas, notranje svetišče, topličaste votline, bojišče na robu sveta in edinstveni sistem transportacije med ključnimi točkami so trenutki, ki se neizbrisno zapišejo v spomin. No, in pa številni obračuni, kajti garbanje je enako važno kakor raziskovanje in platformanje, če ne še bolj.

Ploščadenje na splošno ni pretirano zahtevno, vseeno pa terja spodobno količino preciznosti in spretnosti. Tole odbijanje od gumirož ni tako simpl, kot je videti.

Ozdravim sebe ali zavdam njim? Odvisno!
Na mnogo pretežno insektoidnih sovragov naleti Praznež v praznoti, naj bodo to frčeči rogatci, švigalne ose ali prežeči zapredki. Pa tudi na nore gobe, bljuvala eksplozivnih sledilnih teles in nedoločne plazilčke, ki se obdajo z gromozansko količino listja, da so videti kot titanske gosenice, nakar pri prvem zadetku sprhnijo v ništrc. Iz poražencev letijo denarci, ki jih pri trgovcih zamenjaš za nadgradnje: zemljevid danega območja, ikonice zanj, močnejši žebelj za klestenje in slično. Največ cekina kakopaš dobiš od obveznih in obstranskih šefov, ki jih je skupno več kot trideset in se nikakor ne odlikujejo le po številčnosti. Sleherni se ti zoperstavi z ihto in ne preveč zakompliciranim, a tudi ne preprostim vzorcem gibanja in napadanja. Leteči strahotnež se teleportira in mlati, bogomolkaste mamce se množijo, govnač pridoma uporablja kepo dreka … 
Zakonitosti in sposobnosti glavarjev občutiš že prej v navadni zalegi, ki te dejansko opozarja in pripravlja nanje. Tako vnaprej ponotranjiš zakonitosti metodičnega, nič kaj besno knofodrkalnega vojskovanja, ki terja zlasti preučevanje razdalje od sovražnika, branje njegovega obnašanja in zamahe v pravih trenutkih. Po možnosti natanko tedaj, ko te napad doseže, da ga odbiješ. Pa tudi rabo naprednejših veščin, kot sta sukanje okrog osi in bljuvanje čarobnih krogel. Za slednje potrebuješ duše, ki jih poleg cekina izpustijo pobite sitnobe, in taista 'valuta' ti rabi za sprotno vračanje življenjske moči z nekajsekundnim stanjem na mestu. Treba se je torej sproti odločati in tehtati tveganje glede na okoliščine.

Smrt preži, jeza tli
S tepežem kolovodij prejmeš še nekaj važnega: ključne sposobnosti, brez katerih ne moreš naprej. Naj bo to šviganje levo in desno za prečkanje globeli, nadvse uporabno tudi v boju za sprotno premeščanje, lepljenje na zidove za vzpenjanje, udarjanje v tla za rušenje oslabljenega poda … Te dosti klasične metroidvanijske lastnosti vztrajno razpirajo orjaški zemljevid, poln odmaknjenih predelov, postranskih bitk in bleščečih točkic. Te simbolizirajo amulete, ki so bistven del udejstvovanja, saj povečajo količino prejetih duš, omogočijo hitrejše šviganje in še ducat drugega. Čeprav igra ne pozna poklicev, je moč prav z amuleti do neke mere prilagoditi, kako se boš udejstvoval (strokovno rečeno 'narediti tak in tak build'). Lahko si bolj mečevalski, bolj čarobnjaški, nekaj vmes … 

Votli vitez je žalostna pravljica o bojevniku, ki ni bil zadosti dober, in svetu, ki je pozabil na obkrožajočo nevarnost. Po zgledu Souls so konci trije in s finalnimi odločitvami določiš, kaj bo s hroščjo dimenzijo.

Seveda o tem znotraj špila izveš bore malo. Vse je treba ugotoviti sam in sleherno tajno si Hollow Knight tišči k uvelim prsim, kakor da gre za največjo dragotino. Prestrezanje udarcev, večja karta z dvojnim pritiskom gumba za zemljevid, tipček, ki slednje sploh prodaja … Vse to in še marsikaj je deviška tabula rasa, ki je uboren tutorial nikakor ne napolni. A kot rečeno, to je hardcore naslov, ki se ne šali. Klopic za počitek, ki shranijo položaj in vrnejo energijo, ni dosti, teleportacijskih kamric še manj, nadgradnje pa so kar drage. Sploh zaloge energije, ki terjajo veliko brskanja po skritih kotičkih in nabavljanja vse prej kot poceni robe. Izgubiš se mimogrede, zlasti če si igro za nekaj časa odložil. Bojna težavnost je spočetka nizka, a se nekje na polovici konkretno vzpne z neprimerno hitrejšimi in močnejšimi nasprotniki ter smrtonosnimi pastmi. In ta polovička nikakor ni borna, kot bi pričakoval od indie naslova za borih 15 evrov, kajti celotna odprava zlahka vzame dvajset do trideset kakovostnih ur! S tem, da si pri prvem skozihodu nedvomno zgrešil dosti področij in tajn, na primer 'sanjski žebelj', ki omogoča drezanje kanalj na precej svež način. Multiplayerja in new game plusa žal ni, je pa modus, kjer je treba po vsaki smrti od začetka, če slučajno nimaš zadosti visokega krvnega tlaka.

Večji kot je kanaljež, močneje udari. Kmalu naletiš na oklepljene postavneže, ki jih moraš garbati več minut, da razpadejo. Nadgradnja žeblja je jako zaželena.

Na maši za(tvojo)dušnici  
Metroidvanijščin se v indie prostoru tre, toda Hollow Knight je nekaj posebnega. Ni tako odbito izviren kot znanstvenofantastični Axiom Verge, niti tako razgiban kot Owlboy in pravljičen kot Ori and the Blind Forest. Nima ugank in zna biti frustrirajoče zajeban ter neprediren do te mere, da se ume v nevarnosti znajti monitor ali kak družinski član, ki bo v neprimernem trenutku zašel preblizu. A žalobno vzdušje, občutena grafika in zvok, ogromni nelinearni svet, boj s številnimi finesami ter obilje skrivnosti iz njega naredijo nekaj posebnega ter izstopajočega. Če si hitrih prstov in te britofi nenavadno privlačijo, ga ne spreglej.

Hollow Knight
Team Cherry za playstation 4
objavljeno: Joker 289
avgust 2017

87
raznolik, prostran, nelinearen svet
dovršena mrtvaškost
napeto, globoko bojevanje
skrivnosti, kot bi jih naklel
poceni
frustracije
okvirčki:

Hollow Souls