Revija Joker - Splatoon 2

IGROVJE
stranka » igrovje » switch » Splatoon 2
Splatoon 2

Sneti običajno ceni čistočo, toda Splatoonu se pusti do kraja napackati.

V ranih dneh videoiger je bil domala vsak špil nekaj novega in nevidenega, danes pa smo veseli, če nas svežina oblije na nekaj let. In še tedaj gre za evolucijo tega ali onega koncepta. Mobe so nastale iz klasičnih realnočasovk in erpegejev … hero shooterji so v prvoosebne streljanke vsadili like z lastnostmi … digitalne kvartopirščine se naslanjajo na Magic … Ob tem gredo špili še skozi številne inačice in iteracije, v čemer strožji odjemalci vidijo neizvirnost in pogoltnost. A zasnove pogosto nudijo obilo manevrskega prostora, ker imajo avtorji s prvim poskusom preveč dela. Včasih s tem ni bilo kapric, ker so bile igre enostavne, zdaj pa so neprimerno bolj kompleksne. Pričakovati, da bo že v prvo vse štimalo, ni realno.
Razen od Nintenda, ki je s Splatoonom za wii U pred dvema letoma ustvaril novo klasiko. Ta tretjeosebna streljanka, kjer naokoli namesto krogel frči barva, je bila za ekipne rešetalke to, kar je Mario Kart za dirkačine in Arms za pretepačine. Genialci iz Kjota so storili tisto, kar obvladajo: zvrst so razstavili in na njenih osnovnih delcih postavili nemudoma dojemljivo, a stežka zamojstrovano nadgradnjo. Paket je bil enako privlačen zagretim streljačem kot začetnikom, otrokom ter družinam, in ni čudno, da je postal eden najbolj prodajanih titul za drugi wii. Spomin nanj ni zbledel, kajti nadaljevanje za switch je povzročilo štacunsko norijo. Ljudje se pač radi farbajo!

Splatoon 2 je kakor enica farbovita tretjeosebna rešetalka, kjer se dvoje moštev z brizgalnimi orožji trudi eliminirati nasprotnike in pobarvati čimveč ozemlja.

Spretni in spletni špljoc 
Srž je taista kot v prvencu. Splatoon 2 je ekipno orientirana tretjeosebna rešetalka brez krvi. Rdeča barva se pojavi samo tedaj, ko prileti iz enega od hecnih orožij. Z njimi se zavzeto špricajo še bolj hecni možički, Inklingi, ki so mešanice ljudi in lignjev. Torej, ljudigni! Frajerji in frajerke neugnanih pričesk in modernih oblačil ne razpadajo v oblakih črevc, marveč v pljuskih jupola. Dotični pa ni uporaben le za spreminjanje nasprotnikov v zos, s čimer jih pošiljaš nazaj na rojevalno točko, temveč udeleženci risankastih spopadov z njim malajo tla in stene. S tem si prisvajajo ozemlje, kar je poanta osrednjega tekmovalnega modusa, turf wara, kjer se štirje srečajo s štirimi. Vendar ima obilno špricanje še en pomen razen tega, da ima tvoje moštvo na kraju več odstotkov pobarvanih površin od nasprotnega. V lastno brozgo, ki ovira sovražnike, se je moč namreč potopiti v obliki lignja, s čimer se hitreje premikaš in znaš plezati po zidovih ter padati skozi rešetke. Potapljanje pa hkrati polni zalogo barvnega streliva, ki hitro pojema. Skratka, farbovitost zaznamuje vse ravni. 

Ošpricanje tal z lastno smegmo je ključno tudi za levitev v lignja, ki polni strelivo in omogoča brzinsko premikanje. Zdajle jim bom šel za hrbte!

Dejansko je S2 enici v marsičem tako sličen, da nisem imel kot njen razumno zagret igralec pri prehodu nobenih težav. Kakor prej z udejstvovanjem nabiraš izkušnje za višanje splošne stopnje in denarce, s katerimi kupuješ nova krepelca in oblačila za izboljšanje videza ter krepitev sposobnosti … lik premikaš z levo gobico, dočim kamero usmerjaš z gamepadom in desnim stickom, kar terja nekaj privajanja, a postane intuitivno … zelo je važna skakalna spretnost, bodisi peš bodisi v formi lignja, tako za izmikanje kot doseganje ploščadi za taktično prednost … karte pa so namenoma majhne, da ni potrebe po vozilih in je akcija neprenehna. Nobeno orožje ne nudi odločilne prednosti, naj bo to valjar za od blizu, snajperka za na daleč ali počasna bazuka. Za napolnjenje ultimativnih orožij, kot sta salva raket in raketni ruzak, pa se moraš potruditi. Tako kot za zavzemanje teritorija, kajti biti nekje še ne pomeni uspeha; okoliš je treba pobarvati! Večigralsko udejstvovanje je znova ločeno na nerangirane in rangirane spopade, za katere je treba doseči deseti nivo lika. Zapostavljen ni niti samotar, kajti vdelana je kampanja, v kateri levelaš lik in nabiraš cekine ter krepelca. Njena povsem slična zgodba kot prej? Rešiti električne ribice, da se bo štrom vrnil v mesto Inkopolis, katerega ulica s trgovinami vnovič rabi kot izbirni meni.

Tehnološko gledano grafika ni ravno za dol past, se pa špil odlikuje z edinstvenim slogom in simuliranjem madežev ene barve v drugi. Packarija je epska.

Zavdaj gnidi salmonidi 
Hmm, je Nintendo potemtakem v bistvu le predelal enico za switch? Ne, le storil je tisto, o čemer sem govoril v uvodu: pustil je pri miru pazljivo sestavljeno in uravnoteženo jedro ter se osredotočil na dopolnjevanje. Če je imel prvenec le zasilno kampanjo, je ta tokrat obilnejša in zanimivejša. Obsega okrog trideset nivojev, ki se iz priučitvenih zložno prevesijo v izzivalne tako glede skakanja kot streljanja. Zadolžitve so raznolike, od prečkanja ozkih brvi med oblaki, kjer ti po življenju strežejo cepelini, prek nelinearnega iskanja elektrorib po prostranih arenah do domiselnih šefovskih bitk, na primer z oživljeno pečico, ki ji je treba trikrat zlesti na betico. Skrite vhode v nivoje je treba po tradiciji najprej najti, beležijo se tako točke kot čas in tu lahko najboljši odklenejo najmočnejša orožja za večigralsko rabo. 

Kakor enica tudi dvojka izbirne menije nadomesti z mestno ulico v slogu japonskega velemesta. Načine sprožaš z vstopanjem v trgovine in kanalizacijo.

Nova oblika puščavniškega udejstvovanja, omo­gočena tudi v lokalni in spletni co-op obliki, je salmon run. To je odlična verzija horde, kjer ig­ralce ogrožajo napredujoči valovi zobatih ribakastih pošastkov. Treba jih je uničevati, nabirati jajca in jih nositi v košare, pri čemer je partija dolga le tri valove, težavnost pa odrejajo nivoji sodelujočih. Višji kot so, bolj ihtavi so sovragi in verjetneje je, da se bodo pojavile šefovske variante. Na primer sedeče v little tanku ali take, ki spo­mnijo na puščavskega črva. Nadzabaven modus, ki kljub navidezni otroš­kos­ti in enostavnosti pobere ohoho časa, zlasti če se ga greš v družbi. In na nek način so pirajas­ti zobatci bolj strašljivi od locustov v Gears of War … 

Salmon run je frišna pridobitev; tu sam ali s prijateljčki ugonabljaš valove rahlo srhljivih ribakov, se trudiš za rezultat in nabiraš dobrote. Jako nalezljivo.

Štrihači zaribači
Nič drugače od tekmovalnega udejstvovanja, ki vnovič sije. Ne glede izvirnosti, marveč po golem žuru, ki zlahka prebudi otroka v tebi in ti na ksiht zariše trapast smehljaj. Mikrokozmos strelskih obračunov je brzinski, zabaven, udaren in zapisan spretnosti ter prefriganosti. Včasih je dovolj, da brzostreljaš kot nor, drugič je treba nasprotniku vreči bombo, tretjič se potopiš v barvo in se mu pojaviš za ritjo, a četrtič on to predvidi in ti zapre pot s preštrihanjem tal, da se tvoj lignjič pojavi na površini in kasira litrco modre galice. Za razliko od ostalih streljank nisi nikdar brezdelen, kajti če ne streljaš po tekmecih, farbaš okolico. Fino za tiste z OCDjem :). Na viš­ji ravni pa ne manjka taktike in ekipne strategije. Seveda to ni Battlefield ali Overwatch, saj gre bolj za podvajanje na osamljenih nasprotnikih, nadzor ozkih grl in ščitenje poštri­ha­nega. A možgan in prst morata vseeno sodelovati, tako kot člani moštva / ženstva, če naj grupa triumfira. Trzajnost pa ni skrajna, tako da lahko igrajo tudi tisti, ki ne zmorejo talati headshotov s petdesetih metrov. 
Kar nekaj je novih zemljevidov, kot je pomorska križarka, in dosti se jih je v malce spremenjeni obliki vrnilo od prej, med njimi tistih iz DLCja. Zato je nabor že zdaj kar pester in širen, veliko bolj kot s prvenčevo prvo osmerico. Takisto so zapolnili seznam pokalic, ki obsega staro in novo, naj bosta to farbna šrotarica ali dvoje brzostrelk, ki od blizu delata totalno štalo. (Vihteti ju z joy-conom v vsaki roki seka!) Sproti brezplačno dodajajo tako zemljevide kot orožja, zaradi česar S2 samo še raste; po zagotovilih izdajatelja bo tako še najmanj leto dni. Tekmovalno usmerjeni so že zdaj veseli ligaškega načina, kjer se z enim do tremi prijatelji udeležiš zaporedij bitk 4v4, ki trajajo tja do dve uri. 

Za razliko od številnih večigralskih streljank enoigralstvo ni zanemarjeno. Kampanja je širna in ne terja le rešetalskih, marveč obilo skakalnih spretnosti.

Prav taki bodo opazili dosti subtilnih sprememb, zaradi katerih je nadaljevanje superiorno enici. Udejstvovanje je zdaj še bolj timsko in manj individualistično, čemur botrujejo prilagojena superorožja (med njimi ni več neranljivosti). Mogočne sposobnosti, kot je skriti skok, pa so manj efektivne, kar spet poudari moštvenost. Čeprav špil ne pozna poklicev oziroma junakov, so najuspešnejše tiste skupine, katerih člani prevzamejo vloge, od napadalcev prek branilcev do malarjev. Za spremljanje dogajanja je vdelan opazovalni modus, kar je važno za streame, in tu je LAN-podpora za lokalna tekmovanja. Takisto se po deseti stopnji odprejo alternativne oblike udejstvovanja, kot sta premikanje stolpa in verzija jemanja zastave, kjer se jo trudiš zasaditi v nasprotnikov štab.

Ljubi Ljudigni 
Temeljni problem Splatoona 2 je v tem, da je že enica tako udarna in izpopolnjena, da ne dopušča večjih posegov v bistvo, temveč le grmadenje elementov. Zategadelj ne pričakuj bistveno drugačne igre kot pred dvema letoma. Ob tem naphanost ni zastonj, saj odšteješ 60 evrov namesto dobrih 40, kolikor še vedno stane izvirnik. Igralci pa naletijo na trapaste težave. Zakaj ni mogoče med spopadi menjavati orožij in gvantov? Zakaj se v isti ekipi znajdejo ljudje tako različnih stopenj? Zakaj v turf waru ni moč s prijatelji oblikovati normalne ekipe? Zakaj se v vseh modusih rotira omejeno število prizorišč in zakaj nalinijski salmon run redno zaklepajo? Zakaj je telefonična aplikacija, ki omogoča glasovno komuniciranje, tako glupa, da prekine čvek, če se fon zaklene? Polno je takih kapric, ki gredo na jetra in kvarijo izkustvo. 
Ampak kljub njim je slednje nadmočno. Take streljanke drugod ni, ne po vsebini, ne po videzu in funkcionalnosti. Za sleherno drugo polnomastno rešetanje moraš biti parkiran v domačem brlogu, Splatoon 2 pa lahko zaradi switcheve zasnove enakopravno nažigaš tako v slednjem kot na poti. Konzola igro obdari z novo dimenzijo in ena k drugi pašeta kot barva na čopič. In ko te kaj razburi, te Nintendo poujčka z zastonjskim DLCjem ali periodičnim Splatfestom. To so posebni dogodki, v katerem se celotna populacija pridruži enemu od dveh krovnih moštev (Mačke proti Psom, Letečneži proti Nevidnežem …), za nagrado ob končni zmagi svoje strani pa prejmeš superiorno oblačilo in dobrote za nadgradnje ostale opreme. Kako barvito!

Splatoon 2
Nintendo za switch
objavljeno: Joker 289
avgust 2017

85

sorodni članki