Revija Joker - Blitzkrieg 3

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Blitzkrieg 3
Blitzkrieg 3

Grizli se v majcenem tanku skozi pekel vojne zapelje po poteh spominov in tovarištva.

Blitzkrieg 3 je klasična realnočasovna strategija, postavljena v drugo svetovno vojno. Narejena je po vzoru franšize Sudden Strike, kar pomeni, da v njej ni zbiranja surovin ali izgradnje opo­rišča, marveč se osredotoča na pametno rabo razpoložljive vojaščine. Vendar pa ne gre za globok špil, kjer bi z bistrimi manevri obšel nasprotnikovo linijo in se moral bati njegovih protinapadov. Nima naprednih orodij za poveljevanje, niti ne pričakuj dinamične kampanje z različnimi izidi glede na uspeh posamezne naloge. Blitzkrieg 3 je lahkotna igra, ki bo sedla zlasti nedeljskim sobnim generalom.

Dasiravno igra nosi naziv bliskovite vojne, hitrih operacij po začetnih nalogah praktično ni. Kar je pravzaprav zgodovinsko točno – urne preboje iz let '39 do '41 so nadomestili počasnejši, bolj metodični vojaški manevri.

Na zahodu nič novega
Prevzamemo vlogo poveljnika udarne sile, recimo čete ali regimenta, ene od treh strani. Na voljo so sovjetska, nemška in anglo-ameriška kampanja, razdeljene pa so na obdobje zgodnje, srednje in poz­ne vojne. Ukazovanje manj­še­mu oddelku se lepo obnese in vedno imaš občutek, da si del nečesa več­jega. Karte so polne prijateljskih enot z lastnimi cilji, sam pa usmerjaš le udarno pest armade. Glede na obdobje se spreminja narava bitk – Rusi se denimo najprej obrambno borijo za golo preživetje in kasneje preidejo v protinapad. Z leti Montgomery, von Manstein in ostali komandanti dobijo na voljo nove st­roje, ki na ognjenih poljanah sejejo smrt. Velike bitke, denimo obleganje Tobruka ali izkrcanje pri Anziu,  časovni­co potisnejo v novo obdobje in bogato nagradijo uspeh. Manjše sicer niso obvezne, prinesejo pa vedno dobrodošle izkušnje in opremo.

Spopadi se odvijajo po ruskih širjavah, francoskih vasicah, v skandinavskih gozdovih in puščavi. Teren je sila raznolik in močno vpliva na sposobnosti enot.

Orožarna je resnično impresivna. Čeprav med stranmi funkcionalno ni velikih razlik, je obnašanje vsakega kosa dobro ponazorjeno z okoli ducat para­met­ri. Tako na koncu T-34 še vedno izpade kot srednji tank, vendar je na bojišču s svojim 76,2-milimetrs­kim topom večja grožnja od pihalnika, obe­šenega na panzerja III. Avtorji se niso potrudili le s celo divizijo različnih inačic oklepnikov glavnih strani, ampak so vključili tudi recimo italijansko in francosko opremo. Celo več, s posebnimi nalogami je moč odkleniti nekatere prototipe s samega konca vojne, kot sta maus in IS-3. Žal pa enaka merica predanosti ni šla v oblikovanje pehote in artilerije, ki sta za vse strani bolj kot ne generični. 
Pred vsako bitko je treba v zameno za točke sestaviti udarno skupino iz dotlej zbranega nabora soldateske. Skozi boj enote dobivajo izkušnje in se zaradi njih v spopadu boljše odrežejo, dodatno pa jih je moč nadgraditi v širokem raziskovalnem drevesu. Strojničarji nenadoma trosijo naokoli krogle z nebalansiranim težiščem, firefly pa s hidravliko dobi ok­ret­nejšo kupolo. Pri tem je pohvalno, da so taisti bor­ci, ki so se kalili skozi kampanjo, uporabni v več­igralstvu. Vendar pa tehnika na strani zaveznikov enostavno ni dorasla ruski ali nemški, kar je jasno razvidno s spletne lestvice.

Večigralstvo zna biti kaotično, vendar prav zabavno. Ravno tu nemara pride do izraza bliskovito napredovanje z oklepniki. Na žalost pa manjka soigralcev, ki bi na spletu merili moči.

Lepe vasi lepo gorijo
Naloge so zasnovane raznoliko, nagrajujejo pa pozornost in preudarnost. Neobvezne, postranske misije lahko trajajo le kakšnih petnajst minut, medtem ko stalingrajski spopad terja ure natančnega ogledovanja in ukrepanja. Zanimivo je, da pozorno odstranjevanje ovir s snajperjem v kombinaciji z artilerijo in tankovskim prebojem deluje bolje kot mno­žič­ni juriš. Čeprav je takšno napredovanje zabavno, ni moč prezreti dejstva, da v veliki meri temelji na neumnosti računalnika. Ostrostrelec lahko enega za drugim ugonobi celotno moštvo topa, pa dva metra stran parkiran oklepnik ne bo niti trznil. 
Kot rečeno, Blitzkrieg ne sodi med napredne RTSje. Misije so linearne, a kljub temu zanimive. Poveljst­vo zada bojni skupini določene cilje in le-te je potreb­no izpolniti, kajti poraza ni, le ponovni poskusi. Za dodatne dobrote imajo vse naloge stranska opravila, kot so nevtralizacija protiletalske obrambe ali zaš­či­ta kakšne enote. Nekatera so bolj domišljena – če pri Sevastopolu Sovjeti ohranijo pristanišče, dobivajo stalni dotok maricev. Med bojem je stalno na voljo ognjena podpora, denimo artilerijski udari ali padalci, ki taktično situacijo naglo spremeni. Poveljnik se mora odločiti, če v danem trenutku bolj potrebuje bombnike ali okrepitve, saj oboje porablja pridobljene točke. Vojaki se plazijo, prevzemajo topove ali čistijo mine, kakor so počeli že pred več kot desetletjem, začuda pa se ne znajo več vkrcati na kamione. Formacij ni in lahki oklepniki imajo še vedno samomorilska nagnjenja, saj silno radi rinejo pred shermane in tigre. Je pa nadzor vseeno pregleden in mi kljub tem površnostim ni povzročal zgage.

Adut igre je strahotna ognjena sila, ki jo lahko igralec prikliče nad sovraga. Vendar ta stane veliko in pomembno je presojanje o koristnosti podpore napram novim enotam iz rezerve. Bombniški udar tudi ni ravno silen, če naleti na sovražne lovce ...

Klavnica pet
Postranske naloge ne rabijo zgolj pridobitništvu, marveč resnično dobro prikazujejo različne obraze vojne. Nekateri dogodki so zgodovinski, nekateri izmišljeni, segajo pa od lova na angleške komandose v Sahari prek spremljanja in prestrezanja konvojev do scenarijev, kjer je treba neko pozicijo zavzeti in obraniti. V zrak veselo letijo skladišča goriva blizu puščavske Kufre ali pa se na Krimu prihuljeno izkr­ca­jo zeljejedi in likvidirajo rusko komando. Občasno znajo biti presežek – še zdaj imam cmok v grlu, ko se spomnim, kako so moji rdečearmejci zahtevali artilerijski napad na lastno pozicijo, ker so jih obkolili in preplavili Švabi. Takšne naloge skupaj z epskimi velebitkami, kot je preboj pri Daugavpilsu, podvigom naše vojaščine vdihnejo pomen. Vse to pod­čr­ta­ta zvok in grafika, kajti igra je enostavno lepa. De­luje nekoliko risankasto, saj so barve močne, četudi zajemajo običajno rjavo-sivo-zeleno paleto. Mo­žici so rahlo predimenzionirani in tanki nekoliko zaobljeni. Zdi se mi, da trenje med simpatično podobo in brutalnostmi, ki se na zaslonu odvijajo (da, osvobodil sem tudi Auschwitz) dodatno poudari tako odurnost kot fascinantnost vojne. 
Zelo zanimivi znajo biti spopadi z Borisom, ki je po besedah avtorjev prva uspešno implementirana nevronska mreža v realnočasovni strategiji. Iz bitk se uči in se prilagaja stanju na bojnem polju. Če vidi izvidnika, sklepa, da bo tam napad. Če zagleda samoten tank, ne bo nujno navalil, saj pričakuje past. Pri tem Boris menda ne goljufa, ampak 'vidi' natanko toliko kot človek. Sam sem bil do takšnega hvali­sanja skeptičen, še posebej, ko sem ga trikrat krepko potolkel. Vendar me je računalo v četrtem poskusu z lahkoto razcefralo, kar mi je dalo misliti, da vse skupaj ni le marketinški trik. Tudi odziv spletne skupnosti nanj je dober in razvijalci že razmiš­lja­jo, da bi Borisa dodali kot možnost za več­ig­ralstvo. Čudi me le, da je ob zelo solidni nevronski mreži siceršnja umetna pamet bolj uboga.
Bitke proti soljudem niso v ničemer revolucionarne, so pa izvedene povsem solidno. Sam, v tandemu ali v trojki sem dvigal zastavice na trojici kart in vmes pri­dobival točke za okrepitve. Kot popestritev je zanimiv tudi napad na bazo, kjer je treba preseči vnaprej pripravljeno obrambo, ki ji poveljuje človek ali računalnik. Urejanje oporišča zna biti čisto zabavno, saj je treba predvideti poti, po katerih bo potekal napad, in jih utrditi z enotami iz nabora ter namenskimi strukturami. Žal pa je čakanje na vsakršno partijo dolgotrajno.

Med misijo radiooperater v svojem materinem jeziku sporoča nove cilje in stanje. Skozenj spremljamo tudi nekatere presunljive dogodke, ki so se med vojno resnično zgodili.

Kavelj 22
Kljub mnogim simpatičnim lastnostim Blitzkrieg 3 pesti precej težav. Poleg starega okostja in uboge umetne pameti izven Borisa ne gre spregledati dejstva, da je po dveh leti zgodnjega dostopa in več kot sedmih zaplatah sila hroščat. Dejansko sem moral igro odstraniti in jo ponovno namestiti, da sem lahko končal nekatere scenarije. Ne govorim o nedolž­nih žužkih, kot je neskončno ponavljanje treh izjav ali izmaličena zastavica na drogu. V kodi so napake, ki program vsake toliko enostavno sesujejo. Grenak priokus pusti dejstvo, da špil zahteva stalen priklop na splet, saj strežniki niso čisto zanesljivi. Prav tako je dvanajst let stara predhodnica nudila več taktič­nih možnosti, čeprav je imela na voljo manj enot in lišpa, pa že tedaj ni bila velik presežek. Naloge so skupki ciljev brez velike možnosti odstopanja, dogajanje v njih je več ali manj na tračnicah. Iskanje poti je še vedno slabo in enote pasivne, čeravno jim po oklepih vozil že točejo naboji. 
Kljub temu, da naslov pestijo malone enake težave kot Sudden Strike, pa za razliko od slednjega ne izpade prisiljeno, težaško in okorno. Vsem nezanemarljivim minusom navkljub je namreč pretežno kratkočasen. Ponuja veliko vsebine in cena 30 evrov ni visoka. Sčasoma bo gotovo še boljši, saj obljub­ljajo nove večigralske karte in izboljšave Borisa. Domnevno jim bo tačas uspelo tudi odpraviti večino hroš­čev. Blitzkrieg 3 resda ni globok in finomehanično kompleksen kot na primer Steel Division, toda če ti dogajajo nostalgična zasnova, počasen tempo in lagodna destrukcija v omejenih seansah, je lušten. 

Blitzkrieg 3
založnik: Nival
objavljeno: Joker 290
september 2017

68
lagodna destrukcija s pestro oro­žar­no
pre­me­teni Boris
lepa na po­g­led
cena
še vedno hroščata
sistemu se poznajo leta
okvirčki:

Mala miš


sorodni članki