Revija Joker - Call of Duty: WWII

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Call of Duty: WWII
Call of Duty: WWII

Sneti ponosno postane ekstra špičast rajsnedl v pompozni riti Tretjega rajha.

Druga svetovna vojna z več kot šestdesetimi milijoni ubitih, kar je med letoma 1939 in 1945 predstavljalo dobra dva odstotka prebivalstva oble, ostaja najbolj globalni in smrtonosni oboroženi spopad. O njem so spisali obilje knjig, posneli številne filme in izdelali mnogo videoiger. Slednje ni prav nič čudno, saj ima vojna vse, kar potrebuje špil: gromozanske bitke tako na tleh kot v zraku in na vodi, nezaslišane okrutnosti, veličastna junaštva in očitno razdelitev na dobričine ter zlobneže. Malokaj je pač v popularni kulturi tako demonizirano kot nacizem.
Po daljšem zatišju smo zdaj deležni novega tematskega izdelka z visokim proračunom – bolje rečeno najvišjim, saj je to behemot Call of Duty. H koreninam se je vrnil zaradi vse bolj medlega izkupička futurističnih epizod Black Ops ter Advanced in Infinite Warfare. Slišati je kot tipična marketinška poteza in kakšnih posebnih inovacij WWII vsekakor ne prinaša. Še kot Britanec in Rus ne zaigraš, kot si lahko v prvencu pred štirinajstimi leti. Kaj šele, da bi Nemec postal. A ko potegneš črto pod sestavnimi deli, moraš priznati, da si se solidno zabaval. In se včasih celo malce zamislil.

Rdeči olivnež
V enoigralski kampanji zvečine igraš kot novopečen ameriški soldat Ronald 'Red' Daniels, ki pride leta 1944 v Evropo pomagat pri teptanju oslabljenega Tretjega rajha. Pač po maksimi Marka Twaina, da je Bog ustvaril vojno zato, da bi se Američani naučili geografije. Kolotek dogodkov ni nič kaj presenetljiv: Teksačan se udeleži plažnega izkrcanja v Normandiji, osvoji francosko mesto Marigny in nemški Aachen, se preganja po Hürtgenskem gozdu ter zazeva, ko Švabi v Belgiji nepričakovano izvedejo ardensko ofenzivo (Battle of the Bulge). Da si v enoigralstvu os­­redotočen zgolj na en, ameriški lik, se sliši v primer­javi z večdelnimi kampanjami včerajšnjika kot korak nazaj. 
A tedaj je bila zgodba manj izpostavljena ter kompleksna in ni nastajala skozi obilne kinematografične prizore, ki jih igralci takšnih bombastičnih iger dandanes pričakujejo. V WWII vmesne animacije ob­ravnavajo zgolj roosveltsko stran, a so narejene odlično in vsebujejo  življenjske like, ki imajo neprimerno več osebnosti kot poligonske lutke včerajš­nji­ka. To je nujno, saj Danielsa spremljajo zapomnljivi, izvrstno ozvočeni škisi, od židovskega pavlihe Zussmana do rahlo premaknjenega narednika Piersona. Da nosijo obraze in stase svojih govorcev, zgolj poudarja filmskost pripovedne niti. 

Bržda te bom presenetil, če povem, da je CoD WWII prvoosebna akcijska streljanka za časa druge svetovne vojne, kjer kot Američan luknjaš nacije. Vem, šok.

Svinec in solze
Ta je učinkovita, čeravno tipska in stilistično razklana. Na eni strani je novi Klic dolžnosti hollywoodski spektakel iz šole Michaela Baya, kjer šokirani soldat­je bežijo iz rušečega se zvonika, počepajo pod vagone vlaka, ki kar ne nehajo frčati po zraku, in se nesmrtniško preganjajo z avtomobilom. Poleg tega so si enotni v preziru nacističnih po­šasti, pred katerimi niso varni niti nemški civilisti. Itak, kajti kakšna bi bila zgodba blockbusterja, v kateri bi se sovraž­nika relativiziralo in se mu nadelo človeški obraz? 
Vendar ob tem naletimo na dosti vpogleda v nastopajoče, njihove motive in preteklost. Zavezniške vrste niso tako strnjene, kot se zdi, in WWII v herojsko narativo doda zajemalko teme iz Apokalipse zdaj, vpogled v preteklost glavnega junaka in kameradstvo iz Band of Brothers ter Ryana. Takisto se dotakne rasne problematike, ko belo vojaštvo kri­žem gleda zamorskega kolega. "Vem, začudeni ste, ker ste srečali tako dobrega inženirja," pravi dotič­než. Take intime od primarno spektakularnega naslova nisem pričakoval, in najbrž se je popraskal po glavi celo kak branilec ameriškega nogometa, ko je pricinil novi CoD, pričakujoč eno samo neumnost.

Izvrstno zmodelirana orožja nudijo fin občutek pri streljanju. Tu v multiju napadam bunkerje v Normandiji, od koder me zavzeto mitraljirajo drugi živi igralci.

S panceršrekom na grbi 
Glavnina približno osemurne kampanje, če igraš na spodobni težavnosti, ipak odpade na prvoosebno strelsko akcijo, ki ji gre očitati malokaj. Seveda je treba vzeti v račun, da je to predvsem vznemirljiva arkada, ki kljub pravilnim nazivom orožij, verno poustvarjeni opremi in resničnim lokacijam ne mara za realizem. Odsun pri proženju krepelc ni prav velik, s strojnico lahko ugonobiš tipčka sto metrov stran, streli v sovražna telesa ne povzročijo resnih ran in pohabljenosti, ti pa se zdraviš z vsemogoč­ni­mi paketi prve pomoči. 
Takisto je špil docela skriptiran in linearen, brez enega samega količkaj večjega območja, ki bi omogočil svobodno raziskovanje. Skrivnosti v obliki prgišča predmetov, ki jih je moč pobrati, so bolj kot ne same sebi namen, saj ne pomenijo nobene dodane vrednosti v smislu vpogleda v zgodbeno ali historično ozadje. Še najbolj so privlačna hipna junaška dejanja, kot je reševanje ranjencev ali kameradov, ki jih hoče kak Berlinčan ugonobiti od blizu.

Ameriški razvijalci so prišli v Evropo študirat razmere. V belgijskih gozdovih so bili podnevi in v sodobnih oblačilih, pa jih je zeblo kot cucke. In pred sedemdesetimi leti?

Mein Leben!
Ampak to pomeni večji pomen kinematografske plati, boljše izmenjavanje napetih in sprostitvenih delov ter krepko drugačen občutek od futurističnih Black Ops. Zdaj nisi več enomožna vojska z robotom na vrvici in jetpackom na trtici, marveč precej bolj ranljiv soldat, ki se za preživetje zanaša na kamerade. Ti imajo lastne vloge in so ti sposobni podajati strelivo in zdravilne pakete (ni več samodejnega zdravljenja s tičanjem v zaklonu!), označevati sovrage ter klicati udare topništva. Bojuješ se v raznolikih okoljih in scenarijih, od mestnih ulic in gozdnih kolovozov do mostov, zasneženih ravnic ter notranjosti stavb. Tu nikoli ne veš, izza katere mize se bo dvignil kak Kraut, in včasih jih je kje zarejenih toliko, da tebi prej zmanjka municije kot njim teles.  

Ko začno na tvoj konvoj strmoglavljati jurišni lovci Junkers JU-87, je čas, da zasedeš kanon za flak. Tiščiš gumb in merek daješ malo pred tarče, pa se vse vnema.

Vseeno poudarek ni na podaljšanih obračunih z nadmočno umetno pametjo, kajti ta je izven samoumevnih manevrov praktično neobstoječa. Važno je dirjati naprej, iz zaklonov na srednji do kratki razdalji polagati glupe nacistične capine, po možnosti s headshoti, in paziti, da ne kasiraš preveč poškodb. Te rade pridejo tako od krogel kot granat, ki ti jih zeljarji s tipsko preciznostjo lučajo naravnost v bregeše. Če si dovolj hiter, bombo vržeš nazaj, sicer … BUM! A bati nič, samodejno beleženih nadzornih točk je obilo in nikdar ni treba ponavljati recimo dveh kočljivih bojev zapovrstjo.

Ne vem, če je bil trg v Aachnu leta 1944 dejansko videti tak, toda bitka za to mesto se je jeseni zares odvila. Za Američane je pomenila enega večjih urbanih spopadov.

Prostovoljno v flajšmašino
Treba je reči, da je občutek pri streljanju pristno nemško vpijočih čeladarjev izvrsten. Naj za čistilno sredstvo izbereš kakšno strojnico, ki med regljanjem nežno poplesava v rokah, ali puško, ki te malodane boleče trešči v ramo, zvočno pristno izvrže srajčko naboja in se avtomatično repetira. Klobasarska svojat pri potapljanju svinca v meso vrešči od bolečin, pada po tleh, se pobira in plazi, najlepše pa je, ko ji pri strelu v betico z nje ob značilnem PLINKu odfrči čelada in naokrog brizgne kri. Tega se kuščarski del možganov nikdar ne naveliča. Bolj okrutni si mestoma oprtajo bruhalnik plamenov, od blizu pa zna biti efektiven tek z izproženim bajonetom. Napič! 

Klasični ekipni deathmatch je za mnoge privzeti večigralski način, a se ni treba omejiti nanj. Nadvse priporočam na cilje osredotočeni modus war. Ne morem se ga naigrati!

Za nadaljnjo dinamiko se občasno skrivaš in kanalje v preprostem stealthu tamaniš od zadaj z nožem v rebra. Drugod sedeš za protiletalski top, da se štuke masovno razletavajo pod oblaki, po dolgi cesti na francoskem podeželju dirjaš z džipom in planeš v tank. Tega voziš preprosto kot VW hrošča in rokuješ z neskončno zalogo topovskih granat. Žal nisi postavljen na prostrano bojišče, temveč v ozkoulično mesto, kjer je vic v tem, da prideš sovražni konzervi za hrbet. Naposled si deležen še golorokega uniče­va­nja tanka in pilotiranja zavezniškega lovca, ki spremlja bombnike in uničuje Luftwaffine brenclje. (Ampak ne kot Daniels!) Vzdušno in polno eksplozij, škoda le, da je nadzor frčoplana z miško precej neroden, kakor je ta drugod boljša od joypada za talanje zadovoljujoče preciznih strelov. Tudi QTE-sekvence so, kjer moraš pri bližnjem napadu kakega nacija pripeljati kurzor na tarčo in stisniti knof. Na srečo jih je le prgišče in ne vključujejo šefov, pa tudi sicer tu ni nobenega Robohitlerja. Špil je precej bolj prizemljen od Wolfensteina II.

Nacizombiji so ločen kooperativni način, v katerem štiričlanske ekipe čistijo mesto gnilozobnih nakaz. Ne gre le za streljanje, marveč je treba odpirati vrata in stiskati pretikala.

Od morja do Rena 
Osem ur brez konkretnih izgovorov za vnovično opravljanje enajstih misij ni veliko, in stari junci smo več zagat v WWII že videli. Začeli bi lahko drugje kot pri zlajnani Normandiji, ki si jo je prisvojil celo sekljaški Ryse: Son of Rome, in ardenska ofenziva je bila že v prvem Call of Dutyju. Vmes ni tako zapomnljivih scen, kot je bilo njega dni ostrostrelsko preganjanje po Stalingradu, niti ne vdreš v berlinski Reichstag, da bi se tam sifilitično poscal na nacistično črno kokoš. Menda, saj nisi Sovjet! 
Toda dokler WWII traja, dogaja, in je kljub enostranskosti ter merici ponavljanja dobro sestavljen. Ritem adrenalinskih in oddihovalnih situacij je domala perfekten in četudi mestoma vse frči v luft, je presenetljivo dosti reševalnih in partizanskih. Nekje skrbiš za prestrašeno punčko, drugje ponoči napadeš spre­­vod tovornjakov in se v Parizu preleviš v vohunko, ki hodi po stavbi, polni esesovcev, jih bara po kodni besedi in se z izbiranjem odgovorov izmotava, če naleti na napačnega strica. Tihotapljenje po sovraž­nih bazah pa je kul v tem pogledu, da ni vsega konec, če te opazijo, marveč je na tebi, da se iz vrele vode rešiš s standardnim streljanjem. Vmes v taborih od drugih vojakov poslušaš komentarje o taktiki, vohunka v babjem sekretu vleče na ušesa strahove žena, ki obujajo vsebino pisem s fronte, naši liki pa niso toliko junaki kot navadni ljudje, ki se trudijo predvsem preživeti, a imajo vseeno etična načela. Na kraju nisem bil noro navdušen, a prav tako ne razočaran, in nekateri prizori so ostali z mano še dolgo. Pri obrambi frontne linije pred sovražniki, ki se kakor duhovi kriče pojavijo iz oblaka granatnega dima, mi je v mislih obviselo: "Kako je moralo biti v resnici?"

Zgodba je en tak skrajšan Band of Brothers, toda s presenetljivo v redu liki in oseb­no noto. Tudi izteče se nenavadno in z bolj malo brenkanja na strune herojstva.

Nazaj k naravi 
Enoigralstvo je v sodobnih in futurističnih Call of Dutyjih, kamor je serija zavila po treh zgodovinskih epizodah, postajalo vse važnejše. V WWII se multiplayer spet vrne na tron oziroma ima konkretno večjo težo kot v Infinite Warfaru. Nič več ni zmerom bolj pretiranih tehnoloških supermoči, kot je bilo titanfallovsko teka­nje po stenah, marveč se je treba zanesti predvsem na troje: precizno merjenje, pametno gibanje in reflekse. Tvoj soldat je navaden človek, ki zna neimpresivno skočiti, počep­ni­ti in se plaziti … in to je to. Starinska, 'težka' orožja ne nudijo blaznih po­večav pogleda in mnoga sploh nimajo rešpetlina, temveč le pogled čez muho, 'iron sights'. Vsaka krogla šteje in vesolje je tu resnično daleč. 
Nabojev ni cel kup, šaržerje menjavaš pogosto in si tačas jako ranljiv, granata pa je samo ena. Ko z druge strani prizorišča fašeš metek v sredi­no čela, tega ne moreš pripisati pogledu skozi zid, laserskemu namerilniku ali destinyjskemu legendary gearu, temveč lastni nepremiš­lje­nosti. In polbožjim sposobnostim nekaterih igralcev, ki CoD kupijo ravno zato, da lahko killstreakajo na srednji in kratki oddaljenosti brez 'motenj' v slogu Titanfallovih robotov in Battlefieldovih širjav. Ker gibanje nima ZF-popadkov, so zemljevidi manjši, bolj labirintasti in brez pretirane vertikalnosti, kvečjemu s kakš­­nim frontnim jaškom in podrto bajto za sp­le­zanje v prvi štuk. S tem nočem reči, da je WWII počasen, saj jo ljudje kar dobro cvirnajo naokoli. Ali, bognedaj, da je realističen. Toda štimunga je bistveno bolj prizemljena in staromodna kot v dosti predhodnih Dutyjih.

Na več mestih sodeluješ pri tankovskih prodorih, kjer se kot pehotnež skrivaš za njihovimi trdim korpusi, nakar v zadnjem trenutku planeš nad utrjeno švabsko pozicijo.

Menažke dobrot 
Nepuščavniško dolgoživost se trudi zagotavljati mnoštvo gradnikov. Najprej je tu pet 'divizij', ustreznic poklicem, ki nudijo vsaka svoja orožja, aktivne in pasivne veščine ter perke. Pehota je najbolj prilagodljiva, dočim se padalci zanašajo na juriše s strojnicami, gorniki pa na snajpanje. Potem je tu odklepanje bonusov za krepelca, kot so raz­ni nastavki, kopita in slično, kar predrugači statistike in te lahko naredi bistveno bolj učinkovitega. Sledi novo, mirno področje štaba, kjer od poveljnikov dobivaš cilje za dodatne izkušnje in sredstva, kar omogoči hitrejše napredovanje in odklepanje. 
Prav tako tu v prisotnosti drugih gledališko odpiraš razvpite supply boxe, nagradne zaboje s pretežno kozmetič­nimi rečmi, a tudi epskimi krepelci, ki pohitrijo razvoj. V času pisanja šatulj ni bilo moč kupiti s pravim denarjem, a po mojem je to vprašanje časa. Kljub temu v njih ne vidim večje težave, saj ne vplivajo na igranje v taki meri kot loot boxi v Shadow of War in Forzi 7, temveč so usmerjene v kozmetiko. Kaj šele, da bi bile tako neposrečeno in pridobitniško vpete v igranje kot v NBA 2K18. Čakaj malo, mar dejansko hvalim Activision, ker ni oderuški? Gremo hitro naprej …

Preseliš se tudi med oblake, kar nadomesti vsemirsko rešetanje iz Infinite Warfara. Čisto v redu pasaža, si pa želim, da bi lahko v avion taktično skakal po lastni izbiri.

Ta vojna je dobra! 
In seveda je tu poštena nabirka večigralskih modusov za nekje šest do dvanajst sodelujočih. Od klasič­nih, kot so team deathmatch, free for all, search & destroy (ta pač mora biti) ter battlefieldovski nadzor nad ozemljem, do novejših. Med njimi prednjači hibridni način war, ki v multiplayer vnese nekaj samotarske narative in smiselno poveže več ciljev zapo­red v vzdušne operacije. Dve skupini s po šestimi člani se udeležita spopada, v katerem ameriška grupa najprej napada postojanko, nakar zgradi most čez reko in pospremi tank do cerkve, kjer je nameščen švabski top. Potem se vlogi zamenjata in zmaga tisto moštvo, ki je bolje opravilo zadane naloge. 
Na naslednji karti je treba najprvo priti čez normandijsko plažo pod gostim nemškim ognjem iz bunkerjev in se nato prebiti v bunker, kjer je nameščena radijska oprema. Ne gre le za običajno streljanje, saj ena stran podira ovire in namešča eksploziv, medtem ko druga to preprečuje. Zanimivost: v multiju na nemški strani ni nacistov, temveč običajni vojaki Wehrmachta. A razlike glede na običajni CoD-multiplayer sežejo globlje. V waru denimo ni razmerja med uboji in smrtmi (sveti K/D ratio), temveč je važ­no samo, da skupina doseže cilj. V ta namen je treba dobro sodelovati in sproti izbirati prave 'poklice' ali opremo. Oboroženec s puško v Normandiji od daleč seka, ko pa vdre v bunker, je dosti bolje, če si pripasa šmajser.

Headquarters je novo miroljubno območje v večigralstvu. Tu kuliraš med spopadi, preizkušaš scorestreake, kot je topniški udar, in opazuješ posnetke najboljših.

Dolžnost kliče
War, kjer partija traja kakšnih dvajset minut, je zelo na­lezljiva reč, ki v Klic dolžnosti na najboljši način pripelje inovacije drugih šuterjev, kot sta Overwatch (payload) in Battlefield (operations). To pa združi s svojim nalezljivim, adrenalinskim pokanjem, kjer si mrtev v sekundi, a si tudi brž nazaj, pripravljen na pomoč ekipi. Nič čudnega, da je modus nadvse popularen. Isto velja za ves špil, ki se je po krizi z Infinite Warfarom vnovič zavihtel na vrhove prodajnih lestvic in je v prvih treh dneh naredil skoraj pol milijarde evrov prometa. Ne bom rekel, da si tak raztur zasluži, saj za kaj takega preveč stavi na preizkušenost. V isti sapi pa menim, da je hejtanje Call of Dutyja pretirano in da gre za v redu igro, polno raznolike in zglancane, četudi neambiciozne vsebine. 

Call of Duty: WWII
Sledgehammer Games / Activision za pc, playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 291
oktober 2017

75
igralno in zgodbeno spodobna kampanja
dolgoživo, udarno večigralst­vo
ni ravno kažipot naprednega in inovativnega igričarstva
ponavljanje že obdelanih bitk iz druge svetovne vojne
okvirčki:

Aaa, nacizombiji!!!