Revija Joker - Super Mario Odyssey

IGROVJE
stranka » igrovje » switch » Super Mario Odyssey
Super Mario Odyssey

Piscu ni težko Sneti kape pred enim najkrasnejših igralskih izkustev leta!

Do tega prvega novega skakalnega Maria v štirih letih – ne, ta serija ne pozna inflacije! – me je z nočnega neba klical samo en Mesec. Zdaj pa čujem sirenski zov mnoštva lunic, ki jim ni moč odreči pobiranja. S svoda so popadale v šavje in mesto, razkropile so se po pesku in ostale vkovane v ledu, polna sta jih Gobičje kraljestvo in razdrapana utrdba. Tiste najbolj zmikljive so ostale na zvezdnem krovu, a ne bodo mi ušle! Vodovodar je itak že zdavnaj odvrgel zemeljske okove in se pridružil hrabrim raziskovalcem vsemirja.

Bowser spet ugrabi Peach, a tokrat ima v mislih nekaj posebnega. Bjondo bo poročil in da jo obdrži, je pripravljen poseči v vsemir, tehnologijo in črno magijo.

Marieva vandranja po brezmejnem onkraju so mnogo vznemirljivejša od Gagarinovih in Armstrongovih. V obeh Galaxyjih je dodobra raziskal farbovito vsemirje iz otroških sanj, polno kock in pikčastih mesojedih rastlin, tjakaj pa je naposled poletel tudi v 3D Worldu. Drugega mu kljub zapečkarstvu ni pre­ostalo, saj tja venomer sili lump Bowser, čigar žlehtnoba je prevelika za modri planet. V trirazsežni Odiseji, umeščeni v niz odprtih svetov, je korpulentni nagajivec presegel samega sebe, kajti po standardni ugrabitvi Marieve bestice Peach se je s slednjo nakanil oženiti! Ker nočemo videti abominacije, ki bi nastala na poročno noč, se brkatež v tipskem pogledu od zadaj odpravi po sledeh frleče ladje več­nega nasprotnika. Odtujil mu bo torto in prstan, v uhlje nasuval tečne šefovske zajce Broodale in, kot veli tradicija, osvojil magmatsko utrdbo. Vmes pa si bo pod kapo zbasal toliko lunovja, da bo astronome in frizerje resno zaskrbelo.

Gat ne bom dal na glavo, bom pa vrgel sombrero proč na tak način, da se bom v zraku odrinil od njega. Tako bom skočil više in dlje. Lahko tudi dvakrat zapored!

Sveža in ključna mehanika je prevzemanje oblik z lučanjem pokrivala. Ko s slednjim zadeneš recimo gosenico, se lahko z njo harmonikasto steguješ med štori.

Zvesti kapucinar 
Marievo pokrivalo je svojčas že igralo vlogo; na betico so ga junačku v pradavnem Donkey Kongu nabili zato, ker ni bilo procesorske moči za animacijo las. Tokrat v kapo sijejo vsi žarometi, saj bi bil debelušnež brez nje pečen, kuhan in flambiran. Ni obi­čaj­na iz blaga, temveč gre za čarobno bitje iz dimenzije živih klafet, zato ima  ime: Cappy, Kapca. Mariu se pridruži, ker mu je Bowser ugrabil sestro in jo prisilil v vlogo poročne tiare. Kapca je z Mariem od samega začetka. Ob metu omogoča pobiranje zlatnikov z razdalje, zaletava se v capinčke in omogoča odskok, njegova najbolj čislana in sveža lastnost pa je prevzemanje nadzora nad sovražniki. 

V 2D-sekcijah ne moreš ne odskakovati od sten ne metati Cappyja, zato so ti staromodni izseki sem in tja orenk zahtevni. Posebej za novodobne igralce.

Klobukasto plovilo Odyssey za odhod v naslednje svetove potrebuje lunice, ustreznico klasičnim marievskim zvezdicam. Vendar jih je dosti več kot slednjih.

To tvori nezanemarljiv in obvezen del igranja, saj Mario ne zmore vsega sam. Resda je opremljen s širokim in znanim naborom skakalnih ter bojnih gibov, ki kljub dokajšnji kompleksnosti terjajo rabo zgolj dveh gumbov. V navezi s spretnim gibanjem se vrti okrog osi, odskakuje ekstra visoko in se odriva naddaleč, z ritjo treska v tla, pleza po stebrih in se odriva med vštric postavljenimi površinami, se kotali po hribu navzdol … Cappy pa leti naravnost, navzgor ali v krogu, s čimer kosi gruče bližajočih se sitnob oziroma aktivira naokoli razpostavljene predmete. Ampak v dosti situacijah je ključnega pomena za napredovanje švig Maria v tega ali onega nasprotnička, za kar ga je treba zadeti s Kapco.  

Iz privjujev se je zdelo, da je Donk City sučišče, iz katerega dostopaš do vsega ostalega. Ni, je le eden od velikih, odprtih svetov, ki nudijo še in še raziskovanja.

Mario že ni dinozaver! 
Kraja teles je lep primer iskrive domišljije, ki preže­ma Odyssey. Daleč od tega, da bi si Nintendo izmislil nekaj čisto frišnega, toda izvedba je brezhibna in okolica ujetim bitjem prilagojena. Žaba omogoča visoke skoke na nenavadno dvignjene platforme, snežni debeluh te spravi na kotalečo dirko, riba je prava za neovirano podvodno raziskovanje, goomba (to je oni kostanj s podplati) se s kolegi grmadi v višino, električni duhec sklizne po daljnovodu …. Nekatera bitja, ki jih ne kanim razkriti, so tako nenavadna in uživantska, da bi bila zlahka deležna svoje igre. Slično kot jo je dobil Captain Toad na wiiju U na rovaš stranskih stopenj v Super Mario 3D Worldu. Mogoče jih še bodo!

V kuharskem svetu ne gre brez papriciranja župce, dočim je padec v brbotajoč malinov puding smrtonosen. Seveda pa najdeš feferonsko bitje, ki nima težav.

Rjavolasa Pauline je bila Marieva ljubav, preden se je na to mesto povzpela Breskvica. Njo je brko reševal Donkey Kongove bestialityjske naklonjenosti.

To ni edina stična točka 3D Worlda in Odysseyja, kajti poleg sorodnega risarskega sloga je prisotna enako neznosna lahkost odmetavanja zamisli. Takih, okrog katerih bi manj samozavestni in nadarjeni avtorji zgradili celotne špile. 3D World je bil pravi ringlšpil idej, ki so naletavale kot toča, in to Odiseja povzame ravno z mehaniko body snatchinga. Tisto, v kar šineš, ni nikdar na sporedu predolgo; včasih le za par sekund, a vseeno pusti vtis! Kakopak je pri tem nekaj fanovskega servisa, kajti mokre sanje marsikaterega Marievca so, da bi kontroliral raketo s ksihtom, lajajočo kroglo na verigi, oblakovca Lakituja in želvaka, ki te obmetava s kladivi. Navsezadnje so nam skozi leta povzročili zadosti hudega. A tisto pravo so ipak originalne, za Odisejo izmiš­lje­ne kreacije, in nadmočna je maltene sleherna. Dejansko je ena najmanj izkoriščenih t-rex, s katerim se kitijo v oglasih, nakar z njegovo izumrlo ritjo kvečjemu podreš nekaj skalovja. 

Kraljestvo slapov gosti cesarja plazilcev, ki pa ne preseže rjovenja in tacanja po skalovju. Pozneje naletiš na manjša bitja, od katerih imaš veliko več.

Okov otet
Vendarle je telesno tatinstvo le kamenček v mozaiku te prostrane igre, ki prekipeva od vidne in skrite vsebine. Začetek je sicer premočrten, ozko odmerjen in čudno temačen, a že prvi zaresen svet je sila barvit in pravljičen. Zlasti pa odprt, česar smo se v Mariih že odvadili. Ko je serija z nintendom 64 prešla iz 2D v 3D, je iz praktično linearnih nivojev presko­či­la v drugačen sistem. Peachin grad je postal su­čiš­če, od koder smo dostopali do številnih posamičnih stopenj, prav tako velikih in odprtih. Najti vseh sto dvajset zvezd ni bilo kar tako in počutil si se ravno toliko platformskega spretneža kot raziskovalca. Gamecubov Sunshine je temeljil na podobnem konceptu, nakar so sistem zaprli v predal in se z Galaxyjema, Landom in 3D Worldom osredotočili na nizanje krajših stopenj. Do njih si sicer prišel z nelinearnim gibanjem po nadsvetu, ki pa je nudilo občutno manj pristno avanturističen občutek kot direktna rajža v trideju. 

Za nadzor tako na tleh kot v zraku in pod vodo Nintendo priporoča ločena joycona, saj mnogo potez izvedeš z wiijevskim tresenjem. Vseeno imam raje pro controller.

Kamera je vsled svobodne okolice manj ugnana kot v režiranem 3D Worldu in Galaxyjih. Tam so jo zvito pripeli na sferoide in tako ustvarili vtis zauzdanosti.

Kako čudovito se je torej po stisnjenosti podati tja, kjer je bore malo meja! Na primer v širno pustinjo, kjer med sipinami najdeš mnoge odročne predele in se igranje preseli v podzemlje. Ali gor med oblake, koder visi navidez neskončna količina ploščadi z nebrojem zanimivih lukenj. Ali v metropolo New Donk City, narejeno po Velikem jabolku, kjer se po obljudenih cestah, polnih taksijev, zapodiš peš in z vespo, plezaš na stolpnice, brskaš po gradbiščih, kanalizaciji in parkih, poslušaš big bend glasbenike … V slogu switcheve Zelde se v daljavi venomer riše nekaj, česar še nisi raziskal: stolp, razbitina, gozdič, kotel juhe, zaprta luknja v tleh, kanjon, gorski vršac. Seveda greš stikat in če opraviš platformsko pogojene spretnostne izzive, na primer vzpenjanje po izginjajočih tleh, vijuganje med gejzirji ali obteževanje lesenih desk na tečajih, prejmeš lunico. Ko pobašeš določeno količino slednjih in opraviš s šefom, se na leteči ladji Odyssey zapolni del jadra in omogočen ti je polet v naslednji tematski svet.

Z enim očesom je Odyssey kar malo pretirano zazrt v preteklost, tako kot je bila prva tretjina 3D Worlda. Tu nostalgično obuja tako NESove čase kot Galaxyja.

Lunomrzlica
Nabiralništvo se čuje slično SM64, kjer so zvezde odklepale dele gradu. A občutek je drugačen, kajti Odyssey je zmes te staroste in 3D Worlda, primeren za nov, bolj kaotičen in zaposlen čas. Namesto dolgotrajnega in včasih dolgoveznega truda za zvezde je na sporedu grižljajčkasta razdrobljenost. Lunice so vsepovsod in veliko jih je nagrada za stikanje po oddaljenih kotih, navadno garbanje tolovajčkov ali kupovanje v štacunah z zlatniki, ki si jih itak stalno tlačiš v hlamudrače. Špil komot poženeš za četrt ure, da greš malo 'lunce zbirat', kar še poudarja prenosno-sobna switcheva nrav. Za marsikoga s polnim urnikom bo to tata mata. Na isti konzoli se lahko pridruži tudi drugi igralec, ki nadzoruje Cappyja, kar je precej bolj fino in zabavno, kot se sliši. 

Goombovci niso zgolj topovska hrana, marveč je treba z njimi postopati pazljivo, če jih hočeš nabrati dovolj za stolpničasto obliko. Le tako prideš do visokih reči.

Šefi se podrejajo pravilu treh zadetkov. Bowser se te loti z boksarskim cilindrom in plamenečim anusom, ti pa ga moraš kot v Punch-Outu odfedrati v ogrado.

Novodobna je takisto nizka težavnost deseturne osrednje odprave. Resda ne vsebuje pomagal, kot je neranljivi Mario iz 3D Worlda, a hkrati so tu pogostejše nadzorne točke, krajše sekcije in odsotnost omejenih življenj. Ob smrti si ob borih deset zlatnikov, kar je mačji kašelj nadomestiti. Jako legovsko. A izzivoljubci ne ostanejo brez trdih orehov, kajti nekatere lunice so ingeniozno skrite ali postavljene za dolge platformske sekcije, ki spomnijo na S-svetove včerajšnjika. Tu sta temni in še temnejši svet, ki se ne hecata, in težje dostopni senčni kovanci, s katerimi nabavljaš robo za kičenje plovila in Marieve obleke. Teh gvantov je za celo garderobo, od mehiškega ponča in sombrera prek zagmašne suknje in skeleta, ki terja ohoho 9999 kovancev, do retro-64 videza. Ob tem poudarjam, da ni nobene monetizacije, loot boxov in DLCja! Japonci zanje (še) ne marajo. Aleluja. 

Eden najbolj simpatičnih županskih obračunov je tisti s podzemnim zamorkljastim kipom. Ne ugonobiš ga s starodobnim skakanjem po glavi, temveč na nov način.

En resnično super Mario! 
Resničnih problemov ta igra res nima kaj dosti. Lahko filozofiram o tem, kako je bil Mario 64 bolj poglobljen, a bil je tudi fejst bolj okoren in zatežen. Na drugi strani so Galaxy 1 in 2 ter 3D World umetnost ozko odmerjenih nivojev sicer pritirali domala do perfekcije. Vendar jim manjka občutek svobode Odyssejevih svetov, ki so kot nekakšni prostrani kolaži manjših dogodkov, čakajoči, da jih po mili volji cufaš in grizljaš. Še najbolj jadikujem nad orenk količino udinjanja oboževalcem, ki starcem zmanjšuje občutek svežine. Vmes se pridušaš, opa, to je iz Galaksije, to iz SM64 in to iz Sunshina, pa že kar malo preveč je 2D-sekcij po zgledu Maria za NES. Zgodba je pretirano konkretiziran krneki, ki se ne izteče posrečeno. Na poti do cilja pa si deležen nekaj grobih stilističnih preskokov, kjer so dizajnerji noter stlačili darksoulsko mrakobnost, tehnološko fantazijo po zgledu Twilight Princess in šefa iz iger skupine Platinum. 3D World je slogovno bolje stal skupaj. 

Kupil sem že retro-N64 videz in se vrnil v metropolo pobrat preostalo lunovje, ki je povezano s skrivnostnimi ultratrdimi škatlami. Vseskozi uživam v 60 fps!

V vsakem svetu je oglaševana štacuna, kjer nabaviš zvezdice, srčke in gvante. Slednji ne dajejo moči in so zvečine kozmetika, a ti včasih kam odpro vrata.

Toda pritožbe ne morejo zdržati navala kakovosti in področne prelomnosti. Kakšen dolgčas neki, kakš­na razvlečenost, zajebavanje in ože­manje igralca, dolgi nalagalni časi – tega tu ni! Nismo še igrali tako odprtega Maria, saj kot obsežno sučišče s podstopnjami deluje domala vsak od sedemnajstih izvrstnih svetov. Levji delež drugih open world iger se lahko s svojimi generičnimi, ponavljajočimi se cilji skrije pred mnoštvom domišljijsko, filigransko namešče­nih lunic. Do njih vodijo izbruhi kreativne energije in obrtniške spretnosti v obliki fantastično sestavljenih skakalnih poligonov, ki v navezi s perfektnim nadzorom sodijo v vrh žanra in so lahko za zgled slehernemu ustvarjalcu elektronske zabave. Tako po dizajnu kot čisti radosti, ki jo sprožajo. Kdor dvomi, da so ploščadne arkade leta 2017 še relevantne za širše področje videoiger, naj se poda na tole odisejo.

Od novega Maria sem sicer pričakoval še rabo zaplenjenih likov v drugih stopnjah nalik oblekam včerajšnjika. Toda igra je vseeno odlična. Kar leži, zaslužil si si.

Super Mario Odyssey
Nintendo za switch
objavljeno: Joker 291
oktober 2017

91
okvirčki:

Jagodni M-izbor