Revija Joker - Assassin's Creed Origins

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Assassin's Creed Origins
Assassin's Creed Origins

Je mumijasti Sneti čarovnikar, morilec ali dobri mož, ki zakone prinaša? Vse to!

Ondan se je šef Electronic Arts pridušal, da letni izdajni cikel za fuzbalerščine FIFA ni nujnost in da zna priti čas, ko svežega dela ne bomo ugledali vsako jesen. Sem prepri­čan, da bo seriji to zgolj koristilo, kakor je pri­ču­joči Ubisofto­vi. Assassin's Creed je bil po pokvečenem pariškem Unityu in solidnem, a nepretresljivem londonskem Syndicatu namreč v zagati. Hitenje pri popravljanju smeri bi znalo bot­rovati novi teh­nični katastrofi in nadaljnji izgubi ugleda, kar pri maratonski kuri, ki že desetletje nese zlata jajca, nikakor ne bi bilo priporočljivo. Proslavljena tretjeosebna mešanica skakanja, ubijanja in raziskovanja impresivnih odprtih svetov je potrebovala najmanj pavzo, morda celo delen reset, in točno to je izcimil Ubisoftov najboljši studio v Montrealu.

Redkokateri prizor je bolj ašašinski. Povzpel sem se na znamenitost in bil deležen krožnega pregleda igralno odprte okolice. V dalji se riše aleksandrijski svetilnik.

Daj, daj, moj medžaj!
Da se bo Creed slejkoprej odpravil v starodavni Egipt, o katerem smo septembra objavili vedež, je bilo neogibno. Toda Origins začuda ni umeš­čen v čas Novega kraljestva in najslovitejših faraonov, kot sta Ramzes in Tutankamon, temveč se odvija mnogo kasneje, blizu začetka našega štetja, v tako imenovani ptolomajski dobi, ko so deželi že vladali Grki. Tedaj pozornost ni bila več usmerjena v piramide v Gizi in Dolino kraljev, tem­več v velemesto Aleksandrijo v delti Nila. Tod blizu postanemo 'medžaj' Bajek v času, ko se za oblast butata zatiralski faraon in njegova sestra Kleopatra. Medžaj pomeni vojaškega policista in zaščitnika ljudstva, in Bajek službo opravlja z vsem žarom. Toda zgodi se osebna tragedija, ki mu jo zakuha temačni Red starodavnikov. Dotični strici iz ozadja hočejo prevzeti nadzor nad Egiptom in ključnimi ljudmi v njem, za kar kanijo uporabiti ancientne artefakte. Sumijo, da bodo iskano našli v med­ža­je­vem mestecu, in si z okrutnostjo nakopljejo več­nega sovražnika. Bajek zapriseže, da ne bo miroval, dokler ne bo ugonobil vseh pet maskiranih zarotnikov, ki so ga oteli sreče. A izkaže se, da to sploh niso vsi pridaniči, temveč da je Red mnogo bolj razprostrt. V creedovski maniri se izmišljeno pomeša z zgodovinskim in Bajek se jame z ženo Ajo udejstvovati pri Kleopatri, ki ravno čaka na pomoč iz Rima. 

Na iskrem jahancu se kot del pravičniško-razbojniške druščine zapodim po pušči. Lahko jim sledim do predvidenega cilja ali pa zavijem proti piramidam v Gizi.

Tako se vzpostavijo temelji, na katerih dobro tisoč­letje kasneje leže izvirni Assassin’s Creed in s tem celotna serija teh iger. Red je predhodnik nadzorovalskih Templjarjev, dočim sta Bajek in Aja oče in mati Bratovščine morilcev, večnih borcev za družbeno in osebno svobodo. Kajpak so prisotne še nekatere druge his­torične osebnosti, kot je Julij Cezar. Dodana je moderna komponenta, kajti Bajekov genski zapis preiskuje nadebudna znanstvenica, ki si hoče kljub zavrnitvi utreti pot v animusni program tem­pljarske firme Abstergo. Ta plat ni tako izra­že­na in obsežna kot svojčas Desmondova, a je dobrodošla. Če zaradi drugega ne, zato, ker je moč na ženskinem prenosniku čitati datoteke s širšimi razlagami in naleteti na 'velikonočne jajčke' s številnimi tajnimi povezavami. Aiden, si to ti?!

Kot je za serijo značilno, srečam nemalo zgodovinskih osebnosti, kot sta Julij Cezar in Kleopatra. Zgodba bi lahko bila bolj povezana in polna, a deluje.

Najboljši stari Egipt doslej
Do neke mere je enoigralski Origins pravoveren potomec dekadnega izročila in igralec lahko pričakuje marsikaj, česar je od Creedov navajen. Zelo hitro se pride v orjaški odprt svet, ki je bistveno manj strnjeno mesten kot London in Carigrad. Poudarek je na peščenih sipinah, med katerimi so si ljudje ustvarili zlasti vasi, naselja in utrdbe, a tudi metropolo ali dve. Izstopa kakopak Aleksandrija, dom mogočnega svetilnika in slovite knjižnice, ki še ni pogorela. Na vse to se je moč povzpeti in občutiti mogoto večne arhitekture. Sčasoma dospeš do sfinge in drugega velikega mesta, Memfisa na jugu, ki je bolj kaotično in organsko od urejene Aleksandrije. Tam se impresivno me­ša­ta egip­čansko in helensko izročilo, saj na istem mestu vidiš grške kipe, stebre in amfiteatre ter domačo ikonografijo. Prisotna so celo hibridna grško-egiptovska božanstva, kot je bog Serapis, čigar veličastni tempelj, 'serapejon', lahko prav tako obiš­če­mo. 

Orel je izvrsten zaveznik. Ne le za turistične oglede okoliša, marveč kot posredovalec taktičnih podatkov za skrivanje: kje so sovragi, kako močni so …

Na zgradbe je moč plezati z zaščiteno ašašinsko lahkoto. Bajek se sam oprijema in vleče gor in naprej, ti moraš le držati smer in občasno stisniti kak gumb. S streh prav tako trademarkovsko na glavo skočiš v globino in pristaneš v seneni kopici. Med kraji potuješ peš, s kamelo ali na iskrem jahancu, pri čemer voda med sipinami ni težava. Žival prikličeš z žvižgom, tako da je vedno pri roki, moč se je teleportirati ali zapluti in zaplavati po Nilu, ki nudi potapljanje. Menjavata se noč in dan, lahko tudi na ukaz, sneg in dež pa nadomeščajo peščeni viharji. Povsod vandrajo ljudje, jezdijo soldati, plovejo ladje ter čolni in prežijo zveri. Od krokodilov prek levov do nilskih konjev, ki so v skladu z resničnostjo orenk zajebani. Vzdušje ni tako instantno pristno, kot ko si jo mahnil po Rimu ali Bostonu, saj ni domačnega jezika in melodij. A subitilni zvoki, šege in raznoliki kraji se ti usedejo v srce, nekateri prizori pa dobesedno jemljejo dih. Na primer ko na kameli prečkaš sipinski greben v Gizi in se pred tabo razprostrejo Keopsova, Kefrenova in Mikerinova piramida.

Avtorji so dejansko predvidevali, da je v Keopsovi piramidi skrivna sobana, in jo vdelali na lastno pest. Znanstveniki so do iste ugotovitve prišli po izidu špila!

Privzeta prepletenost 
Prostranosti sveta daje smisel naphanost z igralno vsebino, ki je zasukana malce drugače od tipsko ašašinarske. Origins klasično tretjeosebno akcijado še bolj kot Syndicate cepi s frp­jem, pri če­mer je navdih na dlani: fantastični Witcher 3. Ne samo, da se okolice drži podoben občutek organskosti kot v mojstrovini Poljakov, od njih so Kanadčani prevzeli ključno ustvarjalsko zapoved. Slovanski bratje so namreč v veliki meri eliminirali kveste, ki so sami sebi namen. Geraltu tako ni bilo treba pobiti petih podgan in prinesti sedmih vrčev vina, če pa že, je bilo to na smiseln način vpeto v misijo, ki je vplivala na neko drugo in tako dalje.

Boj je nepričakovano surov in krvav. Sovražniki so po izpraznitvi življenjske energije deležni takele nemilostne usmrtitve. Isto se pripeti tvojemu teleščku.

Novi Creed sicer vsebuje repetitivno iskanje zakladov, ki so nameščeni na teže dostopna mesta, toda mnoge naloge so zastav­ljene witchersko. Ko trgovcu vrneš volovsko vprego, ti zaupa, da se boji hieroglifov nad posteljo v lastni hiši, in ko v zvezi s tem spra­šuješ ljudi, te namigi odvedejo k pozabljenemu templju, kjer ti pergamenti osvetlijo zgodovina kraja. Ali pa te usoda babe, ki jo rešiš v močvari, po ovinkih pripelje do enega glavnih barabinov. Kvaliteta misij ni tako visoka kot v Čarovnikarju, toda Origins je na spodobnem nivoju. Ker v srcu ostajaš medžaj, zaščitnik, je pomoč ljudem logična. A v tej zagretosti storiš marsikaj groznega, ker je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Tedaj Bajeku krvavi srce, in tudi sicer je mož zaznamovan s surovostjo časa ter prostora, kar odlično posredujejo številne filmske vmesne animacije. Solidne so po tehnični plati in vsebinsko dostikrat prispodobne, kot ko denimo Bajek žrtev v pretresljivi sanjski sekvenci s peresom ali skarabejem dokončno pošlje na oni svet. Daleč smo prišli, odkar je Altair ubitemu zgolj z dlanjo zatisnil oči.

Prijahati v novo naselbino je vsled splošne grafične krasote dogodek, ob katerem zaigra srce. Za dobro mero nato odkopitljaš k reki plašit čaplje ob sončnem zahodu.

Plenjenje zverin je izpostavljeno. Krokodile, nilske konje in celo ptiče streljaš mimogrede ali pa se podaš v njihove brloge, kjer čakajo posebej krvoločni primerki.

K Anubisu poslani 
Z erpegejskim okvirom je skladna štiminga, ki hkrati je in ni creedovska. Plezanja, visenja z robov in parkoursko elegantnega premagovanja ovir sicer ni malo, vendar ta platformski element spričo manjše količine zgradb ni tako izpostavljen. Origins več stavi na jezdno raziskovanje in razvoj junaka, ki stori še korak naprej od tistega v Syndicatu. Bajek čisto po frpjsko nabira izkušnje, in sicer glavnino njih s kvesti, s čimer napreduje skozi stopnje in se krepi. Podrobnih statistik nima, je pa vdelano nepremočrtno vlaganje nabranih točk v tri drevesa: bojevniškega, lovskega in jasnovidskega. Prvi je namenjen neposrednemu ravsanju s hladnimi orožji, drugi lokostrelstvu in tretji nindža spretnostim v slogu dimnih bomb, pasti ter strupenih igel. Takisto je na splošni razvojni nivo vezana oprema, ki se deli na navadno, redko in epsko ter ima svojstvene lastnosti, recimo vračanje energije ob udarcu ali boljšo obrambo pred streni. Zgodovinsko in s fantazijo navdihnjenih lokov, ščitov, kopij, mečev, sulic, buzdovanov in nožev je, kot bi jih naklel, bodisi najdenih bodisi priborjenih bodisi kupljenih bodisi nadgrajenih. Sam pa lahko s surovinami nadgradiš zaščito, povečaš tul za strelice in slično. Pri tem so najbolj važne živalske kože, ki jih kupiš, ukradeš ali neposredno odereš. 

Med aktivnosti sodi kakopak čisto arkadno dirkanje s konji. Sčasoma bomo med dodatki ugledali tudi arensko kolosejski način z bojevanjem proti valovom kanalj.

Večina spopadov se odvije s človeškimi nasprotniki, ki imajo tako kot ti označeno razvojno stopnjo. S premočnimi ni priporočljivo češenj zobati, vendar ti nihče ne preprečuje, da se ne bi s pipcem postavil po robu oklepljenemu silaku, ki te je sposoben krvavo zdrobiti z enim udarcem. Biti moraš pač dober, ampak ne le tako, da znaš stisniti gumb za prestrezanje v pravem trenutku, kot so učili predhodni Assassini in Batmani. Originov boj je bolj pristen in zahteven, po eni strani zaradi večje količine orožij in po drugi vsled samega sistema. Bistveno važnejši postavki kot prej sta razdalja in hitrost, paziti je treba na upehanost in sovražniki ne napadajo več eden za drugim. Prestrezanje se je spremenilo v odvračanje, ki pa samo po sebi ne zagotavlja uspešnega protinapada. Saj ne, da se je Creed nenadoma prelevil v visoko tehničen naslov tipa Ninja Gaiden in Dark Souls. Toda klavska rutina od prej se je v veliki meri razpršila.

Vzpenjanje igralno ni noben problem in ni se mi zgodilo, da bi pri tem zašel v kakšno slepo ulico. Bolj gre za izpostavljen gradnik raziskovanja in vzdušja.

Zadržanega diha v šavju 
V boj ti večinoma ni treba, če nočeš, saj je domala vedno na razpolago tiholazenje. Zaščitni znak serije ni dobil kakšnih orenk novih elementov, zlasti ne poglobitvenih, kot bi bilo skrivanje po sencah, ugašanje virov svetlobe, načrtovanje glede na vidne poti gibanja stražarjev in podobno. Še vedno se preverjeno huliš v travi in po omarah, nakar ubožce, ki te spregledajo, z znanim podlahtnim bodalom (razloženo je, od kod se je vzelo) od zadaj usmrtiš in trupla skriješ, da jih kameradi ne najdejo. Med čemenjem med azalejami lahko bližnjim tolovajem požvižgaš in jih nato s pritiskom na knof fentaš, oziroma se greš lokstrelsko luknjanje lobanj. 

Takile čolni na Nilu in jezeru Mareotis nadomestijo avte iz GTAjev. Enega si gangstersko prisvojiš, nakar jadraš in pospešuješ, kot bi ti Oziris pihal v jadro.

Če te odkrijejo, gladko preideš v boj ali pobegneš in se vrneš, ko se varnostniki umirijo. Stealth je najbolj koristen tedaj, ko moraš kaj ukrasti ali koga rešiti iz večjih utrdb, kjer se tare vojakov in traja celo večnost, da jih vse pokolješ. Ampak če se ti da, je tudi to opcija. Posebnih naprednosti ni, kvečjemu v trupla poskriješ strupen dim in ogenj za priklic okrepitev predrugačiš tako, da se klicoči opeče. Je pa izredno koristen orel, ki ga pošlješ v luft izvidovat. Skozi njegove oči označiš sovražnike in najdeš zaklade ter cilje. Sicer je malo hecno, da zmore kot kak dron obviseti na mestu, ampak ne bodimo sitni. 
Smo pa lahko tečni glede umetne pameti, ki na tem področju ni napredovala. V boju so sovragi inteligentnejši in silnejši kot prej, zlasti elitni vojščaki, ki te zasledujejo v slogu turčinskega Brotherhooda. Takisto se boriš s konjeniki in v viharju. Ko te nasprotniki ne zaznavajo oziroma ne sumijo, da se svaljkaš med njimi, pa so nesposobni bistrega gibanja, sodelovanja in komunikacije. Celo njihovi orli so napol brljavi. Resda se da s stražarstvom zaradi tega poigravati kot mačka z mišjo, kar je bržda namen te omejenosti. A ob desetletnici serije bi si na tem področju želel več prepričljivosti in pristne ogroženosti. Ne da enega za drugim odstranim tričetrt ekipe v trdnjavi, pa se nikomur ne zdi čudno, kam izpuhtevajo.

Bajek ni sam, temveč mu družbo dela žena Aja. Ta nikakor ni njegov privesek, temveč se dostikrat zdi, da je obratno. Na koncu te v zvezi z njo čaka presenečenje.

Tiholazenje je kakopak ena ključnih sestavin. Napredno ni, vendar deluje. Ko bi bili še vojaki malo bolj življenjski, ne da nemo postavajo kot lipovi bogovi.

Nazorni nazor
Medtem ko smo bili Assassinov v letnem ciklu že kar malo naveličani, je leto odmora igralcem vlilo pričakovanja in seriji novih moči. Origins je po eni strani vrnitev h koreninam čistunskega skrivanja, kar simbolizira časovna umestitev na začetek časovne premice. Po drugi pa primeša toliko elementov igranja domišljij­s­kih vlog in v ozadje postavi nekatere tipske sestavine, da nastane nov Ašašin. Tak, ki dobro deluje sam po sebi in je hkrati obetaven temelj za prihodnjo gradnjo. Me prav zanima, kam bomo odrajžali naslednjič – morda v drugo svetovno, nemara med Vikinge, mogoče v ZF-futuro, kjer bi lahko naposled kaj spili s prezgodaj opuščenimi Isujci. Težko čakam … ampak naj se zgodi šele 2019.! 

Bog smrti Anubis je prvi od časovno omejenih božanstev, ki se v igri pojavljajo po razporedu. Kako, če je igra drugače precej realna? Napaka v Animusu, seveda.

Assassin's Creed Origins
Ubisoft za pc, playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 291
oktober 2017

80