Revija Joker - The Matrix: Path of Neo

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » The Matrix: Path of Neo
The Matrix: Path of Neo

Case postane zelena koda in iz skupne zavesti izbriše svojega najhujšega sovražnika, ovseno joto.

So filmi, po katerih bi špil težko skoval celo Bollov igričarski dvojček, in so pelikule, ki se konverziji posojajo kot alkohol pijancu. Matrica, mojstrovina bratov Wachovski, na tej lestvici stoji čisto na vrhu. Ni ti treba biti opisovalec z rodovnikom, da v trilogiji opaziš mnogotere vplive računalniške kulture in številne vzporednice, ki jih serija črta prav do vesolja iger. Prvi tak poskus prenosa na monitorje se z Enter the Matrix (J119, 60) ni najbolj posrečil, zato so pri Shiny zadnji dve leti s kladivi vročično udrihali po nadaljevanju, da bi poleg fanatičnih mas zadovoljili tudi kritiko. Je nakana uspela?

Scena s tavžent agenti je del vizualno dokaj hude stopnje. Obenem je edina, kjer uničevanje okolice ni zgolj okrasnega pomena.

Zakaj prvenec ni izpolnil pričakovanj, je znano. Četudi si vso krivdo zvalil na prekratek razvojni cikel, preprosto igralno logiko in dvomljivo izbiro obeh glavnih junakov, je špil ugajal zlasti manj zahtevnim, res zažigal pa le pri navdušencih nad Matrico. Treznost in kritičnost sta pri njih nemočni podlegli pod točo spektakularno upočasnjenih udarcev. In prav poudarjen občutek filmskosti je tisto, kar je v ospredju pri Path of Neo. Kot namiguje že naslov, si v tej tretjeosebni akcijadi utelešen v slovito črno opravo Edinega, ki mu skozi več kot trideset krajših stopenj pomagaš v boju proti strojem. Nič več delne nelinearnosti potom izbiranja likov, torej, dočim je v ropotarnici pristalo tudi arkadn

Značilni jozeljhod Edinega, ki naključnega nesrečneža odnese v bližnjo steno. Odličen je zlasti kot zaključni udarec.
o vozakanje, ki je v predhodniku predstavljalo nezanemarljiv delež izkušnje. Morda se sliši kot korak nazaj, a kmalu ti postane jasno, da so snovalci skozi igralčevo poistovetenje z Neom prašiča zadeli v čelo. Vse moči so namreč usmerili v nadgradnjo borilnega modusa. Ta temelji na dveh udarcih, skoku, tipki za izmikanje in ponarodelemu bremzanju časa (focus). Palec gor gre razvijalcem za surovo število navadnih in specialnih udarcev, ki se jih priučiš tako, da jih na koncu vsakega nivoja posamič odkleneš v posebnem vmesniku. Vse karafeke iz filmov so tu, novih je obilo, a najbolj navduši presenetljivo neosnoven sistem kombiniranja zamahov, ki ga v naslovih tega kova nekako nisi vajen. Preprosta verigica par udarcev je še najmanj, kar lahko dosežeš. Žurka se začne, ko zaobvladaš naprednejše napade, ki nasprotnika dvignejo v zrak oziroma mu - ob sočasni rabi focusa - ne pustijo dovolj časa, da bi med premori krenil v protinapad. Takrat z nepridipravi žongliraš in jih po mili volji pošiljaš v okoliške objekte, dokler izmučeni ne obležijo. Žal pa tepežkalno perfektnost kvarijo trije faktorji. Prvi je združek kamere, ki se občasno postavi skrajno neumno, in rahlo okornega nadzora, ki je namečkoma boleče očitno prirejen upravljanju s ploščkom. Drugi je možganska kapaciteta polici

Raznolikost je pri pokalicah neprimerno manjša kot pri kungfujanju. Samosvoj občutek pustita le puška in raketomet.
stov in agentov, za katero je Arhitekt očitno rezerviral premalo pomnilnika. Saj ne, da ti, ko te oblegajo v številu, večjem od tri, ne bi bili smrtonosni. Vendar na žalost od vsega začetka do zadnjih uric padajo na iste finte. Začetni 'stun' (desni miškin gumb) udarec ti še ubranijo dvakrat ali trikrat, a ko enkrat podležejo kateremukoli napadalnemu nizu, se iz njega ne bodo nikoli izvlekli, ne glede na nadgradnje, ki jih doletijo tekom igranja. Ravno iz tega izvira tretji faktor, ki je morda največje razočaranje: špil premalo kaznuje tako imenovani 'button mashing', naključno mlatenje po gumbih, ki se ga navadno poslužujejo nedeljski pretepači. Drži, da si bolj zadovoljen takrat, ko ti uspe izvesti natanko želeno specialko. A ta šentiment ti zna kaj kmalu izpuhteti, ko po osmem valu klonov agenta Smitha iznenada pogruntaš, da se jih moreš enako učinkovito (ali celo še bolj!) odkrižati z neprekinjenim držanjem tipke za upočasnitev in besnim udrihanjem zdaj po levem, zdaj po desnem glodalčevem uhlju. Mene sta te skušnjave rešila predvsem zavestna raba strelnih orožij in male mlake rezilc, ki jih s silo spizdiš sovragom ali jih pač nekje pobereš, ter najvišji nivo težavnosti, ki pa ga je treba najprej odkleniti. Upam, da bo tudi vas.

The Matrix: Path of Neo
založnik: Shiny / Atari
objavljeno: Joker 149
december 2005

71
vzdušje
nabor udarcev
destruktibilnost okolja
zgodba in odlomki iz filma
delno grafika, delno dizajn stopenj
prikrita monotonost tepežkanja
težave s predelavo

 
sorodni članki