Revija Joker - The Outfit

IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » The Outfit
The Outfit

General von Snetihoffen bi rad nazaj his litl tenk!

Pa dobro, če založniki res ne morejo najti druge vojne tematike kot drugo svetovno, bom vsaj rahlo navdušen nad kao drugačnim pristopom. Outfit namreč kot zarjavelo puško rukne v koruzo običajno zretje k pretresljivosti neusmiljenih WW2-bitk ter ga nadomesti z risankasto grafiko in stripovskim obravnavanjem. V glavni vlogi nastopa skupina gorostasnih ameriških soldatov, ki križa načrte Nemcem po Franciji in bi bolj stereotipna ne mogla biti. Poveljnik Deuce Williams nosi sončna očala in žveči cigaro, Thomas MacIntyre je mišičast ramboid z brazilskim oreščkom namesto možganov, J. D. Tyler pa getovsko jezen zamorec, ki se komaj zadržuje, da ne izbruhne v plaz gangsta rim. Glavni sovražnik, hudičevsko zlobni švabski general, bi komot nastopil kot dvojnik Dartha Vaderja, medtem ko ne manjka blont & prsata sado-mazo cipa v črnem ledru. Da ne omenjam vmesnih sekvenc, v katerih goseničarji pičijo čez drn in strn kot plastične igračke.

Po štoriji in vmesnih sekvencah bi lahko zlahka sestavili zares sirast strip in ga ponudili desetletnikom. Z veledobičkom.

Temu primerno je Outfit strelska arkadica s pridihom strategije. Vsak od naštetih junakov ima primarno in sekundarno orožje, se pravi bazuka + navadna bomba za Deuca, bljuvalo plamenov + strojnica za Maca in puška + molotovke za Tylerja. Ko napreduješ skozi igro, odklepaš močnejša krepela, toda to ni srž špilanja. Bistvo je v tem, da z izbranim soldatom v pogledu izza riti hodiš naprej in arkadno pokljaš Švabe, ki uletavajo peš, na kolesih, v oklepnikih ter letalih, zasedajo

Paziti je treba, kam postavljaš okrepitve, saj ta mimogrede padejo tvojim lastnim silam na glave.
kanone ... Ker je capinov nemalo, ti ob strani stoji vod sotrpinov, navadnih pehotnikov, ki ti pomagajo pri krepavanju nacijev. In tu nastopi nenavadni strateški element: kadarkoli lahko prikličeš meni, iz katerega izbereš sorto okrepitve, ki bi jo rad imel ob sebi. Prikaže se ikonica, ki jo nekje v bližini postaviš na bojišče, in abrakadabra, uleti transportni avion ter s padalom dostavi zahtevano. Na ta način je moč s klikom kot na Amazonu naročiti novo pošiljko vojakov, džip, poltovornjak ali tank, postaviti mitraljez in antikonzervni kanon oziroma zapovedati letalski udar. Edine omejitve so teren, skupno število udejanjenega (milijona strojnic si pač ne moreš omisliti) in sredstva. Več sovražnikov kot pobiješ, več stavb kot demoliraš in več ciljev kot zavzameš, več cekina dobiš ter več ofenzivnih sredstev lahko zadegaš na fronto. V resno strategijskost sistem ne poseže, saj spremljevalcem ni moč poveljevati in spustov ne izv

Najbolj igran način v multiplayerju je vzet iz Battlefielda in nudi največ zabave. Po razkolu med to platjo in enoigralstvom Outfit spomni na Blazing Angels.
ajati na kaki globalni karti, itak pa je računalo preveč zabito, da bi zmoglo po lastni volji osvojiti postojanke, ki si jih med jurišem dalje zapustil. Dobro, kdaj že šibaš nazaj, a bolj tedaj, ko se sproži skriptan dogodek. Štos je velikovečinoma v tem, da se prebijaš od enega do drugega ozkega, z Nemčurji naphanega grla, kjer s pomočjo kolikor-toliko smiselno vpoklicanih in razpostavljenih bojnih sredstev pokolješ ter v luft vržeš vse, kar se da. Sistem je v svoji nedolžni preprostosti kar zabaven, zato je škoda, da enoigralska kampanja v dvanajstih misijah ne pričara posebnih slasti. Čez čas se začno naloge orenk ponavljati, stripovska zgodba se izpoje in vse skupaj postane rutina, skozi katero greš napol speč. Zlasti zato, ker lahko neštetokrat oživiš. Poleg tega ti ni jasno, kako debilno more biti krmiljenje vozil, ki jih včasih nikakor ne moreš pripraviti, da bi šla v želeno smer, nakar te zafrkava še kamera. Takisto ne navdušita generičen zvok in barvita, a nekam zastarela podoba, čeprav je res, da lahko na ta račun impresivno razdejaš malodane vse.

Videti je kot čisto običajna tretjeosebna WW2-nažigačina, toda samosvojosti so.

Še dobro, da je tu multiplayer, tako na razdeljenem zaslonu kot po sistemski povezavi in Livu. Seveda je najprivlačnejši slednji, ki podpira tako skupno dvomoževsko opravljanje vseh nalog v kampanji (co-op) kot običajni deathmatch. Bolj igrana načina bosta verjetno destruction, ki je tekma za čimbolj efektivnim uničenjem vsega v okolici, in strategic victory. Tu gre za zavzemanje nadzornih točk, skopirano iz Battlefieldov, ki pa je uživantsko zaradi dobrih, številnih kart ter neposredne, a taktične akcije. Boj je resda arkaden, toda brezglavo dirjanje okrog in streljanje v tri krasne ne pripelje nikamor, dočim razpostavljanje mitraljezov in topov ter klicanje vozil osveži za spoznanje iztrošen pristop (vsaj za izkušenca). Sodelujoči so razdeljeni v skupini s po enim, dvema ali tremi člani, dogajanje pa teče izredno gladko.
Splošne kakovosti konkurenčnega Call of Duty 2 (J150, 83) Outfit ne doseže: svetla točka igre je nedvomno akcijsko in nemudoma razumljivo nepuščavništvo po Livu, dočim je soliranje repetitivno. Če ti sede battlefieldovska varianta s pridihom strateškosti, se opekel boš ne. Je pa res, da bi od takega naslova človek pričakoval bolje zaokroženo vsebino!

The Outfit
THQ za xbox 360
objavljeno: Joker 154
maj 2006

71