Revija Joker - Half-Life 2: Episode One

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Half-Life 2: Episode One
Half-Life 2: Episode One

Sneti in Alyx, to je lepi par, ustrelita kup pošastkov, imata dva otroka! (Nemutirana. Haiku.)

Da je bila HL2S01E01-Valve neogibna, je nakazal zrakovisni konec Half-Life 2. Čudovita igra, skoraj vse vredno klanjanja do tal, upravičena ocena 94 v Jokerju 137. Ampak tisti klifhengerski zaključek ... Jasno je bilo, da ima Valve nekaj za bregom, in izvedeli smo, kaj - Epizode Ena, Dve & Tri, ki bodo zgodbo in pripetljaje Gordona Freemana širile vsaka zase ter se naposled povezale v zašito enotnost.

Antlioni ne nehajo uletavati, dokler z avtomobili ne zafilaš njihovih jazbin. Odličen primer rabe fizike v interes igralnosti.

Impresivnost in trajnost izvirnika sta očitni, ko po letu in pol od njegovega izida poženeš Prvo epizodo (špil je samostojen, se pravi, da ne potrebuje HL2) ter se znajdeš doma. Ne ravno v mehkem fotelju pred 50-inčno plazmo, na kateri laufajo Razočarane gospodinje, temveč pod Citadelo kaj mogočno, ki grozi z reaktorskim pogoltom vsega Mesta 17. Ampak občutek domačnosti je nezgrešljiv: v roki gravitacijsko krepelo, na koži hrapavost environmental suita, pred tabo Pes in Alyx Vance. Oooh, Alyx. Evo, to je punca za ženit. Čvekava, luštna, učinkovita, prestrašena, a samozavestna. Na begu iz metropole, kar je ves smisel Episode One, ti pošteno stoji ob strani - in še dobro, kajti brez nje bi tenko piskal. Že res, da dobro strelja, dasi bi to zmogel sam. Važneje je, da odpira vrata, heka računala in krogomine, kliče dvigala ter ti tako omogoča napredovanje. Hm, nič posebej novega glede na HL2, bodeš rekel, in prav bodeš imel. Toda ključni besedi sta 'več', saj imaš Alyx ob sebi tri četrtine časa, in 'dinamika'. Ženska namreč ni pretežno skriptana, temveč se stalno dinamično udeležuje bojev kot pravi lik.

Za še večjo povezanost s HL2 prvi del Episode One opravite z dobro znanim napumpanim gravity gunom.

V špilavnem smislu se kot v HL2 izmenjujejo svetla, prostrana območja ter klavstrofobični temni hodniki, kjer ne gre brez rabe baterijske lučke. In tako kot prej se špil dosti zanaša na fiziko, čeprav je ta plat zdaj še bolj izpostavljena. Brez gravity guna ne gre niti pomisliti na uspeh, saj si dolgo brez orožja. Lučanje energijskih krogel v reaktorčke, obteževanje ramp, čiščenje šare in mašenje lukenj, skozi katere prihajajo mravljelevi, z avtomobili je le del nalog, ki se jih fizikalno lotiš. Posebne omembe je pak vredno mojstrstvo pri dostavljanju presenečenj in sapo jemajočega tempa. Skupaj z Alyx dasta skozi nekaj vrhunskih sekvenc, ko se družno otepata kombajnovske soldateske in goloroke zalege, od naglavnih rakcev prek okostnjaških pošastkov do antlionov. Povrhu sta na zaslonu v zmedenih, množičnih bitkah dostikrat prisotni obe vrsti kanalj. Razen ene ali dveh razvlečenih sekvenc ter nadmoči začetka in sredine v primerjavi z ne docela urnebesnim spešenjem v zaključek je Episode One en sam drveč, tresoč, navdušujoč vlak smrti. Spopad v črni kleti pred dvigalom, kjer nestrpno čakaš dvigalo, medtem ko iz okolice uletavajo zombaklji, preboj skozi bolnišnico in bazukarjenje letečneža nad razpadajočo streho tako stisnejo srce, da se brez kakršnihkoli 3D očal in tresočih zicev počutiš, da si del izkušnje. Kdo potrebuje hardver, če je tu genialen dizajn?

Prizor je lep primer ponavljanja vsebine: kombajnovski soldati, plehnati oslepilni letečneži in jezna mravljelevska mati.

Toda naj bo Alyx še tako prepričljiva virtualna sopotnica, fizika še tako impresivna in tempiranje še tako mojstrsko, Episode One ipak izpade kot nategec. Prva zamera je ta, da res nove vsebine skorajda ni. Od okolice prek orožij in sovražnikov (le en nov nasprotnik je, malce močnejši zombi, ki vihti granato) do situacij, v katere prihajaš, vse je v veliki meri znano iz HL2. Razen furanja z vozili, ki ga ni. Obenem je E1 podedovala večigralstvo ter vse probleme iz HL2, torej šepavo umetno pamet, premočrtnost, neredka včitavanja in zoprni Steam. Ej, če kupim igro, je nočem namestiti in potem čakati vso noč, da se odklene ter apdejta s 4,3 KB/s. Tretji feler je kratkost, saj si na najvišji težavnosti skozi zadevščino v štirih, petih urah, nakar ti ostane le ponovno igranje z nekam okostenelim 'režiserjevim' komentarjem. Preu, reč stane 20 dolarjev na Steamu oziroma 5.400 SIT v podalpskih štacunah, ampak saj veste, ko je nečesa tako hitro konec, se počutiš kar malce ogoljufanega. Gotovo pa bo ta občutek prisoten, ko boš premislil o tem, kaj je Episode One sporočila štorijalno. V bistvu se nič ne zgodi, ključna vprašanja ostanejo nerazrešena, kvečjemu se postavijo nova, in iztek te spet pusti s trdim pred deviškim pasom iz kevlarja. Z babo zaklenjenim v titanovo kletko. Zabetonirano na dnu morja. Infestiranega z morskimi psi. Z laserji na plavutih. Skratka, nevzdržno. Ugledaš pa prikolico za Episode Two, ki je videti, kot da bo celo kaj razložila. Ampak hej, nismo enako mislili za E1?

Alyx strelja in mlati sovrage, odpira pot naprej in pripomore vzdušju. Vendar res dobrega štrudla gotovo ne zna narediti.

Half-Life 2: Episode One
založnik: Valve
objavljeno: Joker 155
junij 2006

78
sodelovanje z življenjsko, koristno, netrapasto Alyx
zajetna raba fizike v igralne namene
presenečenja ter mojstrsko tempiranje raznolikih pristopov
štorijalno na psu
ogromno reciklaže
enaka večigralnost in težave kot v HL2