Revija Joker - Lair

IGROVJE
Lair

"Šumijo gozdovi, v plamenih izginjajo vsi ...". Ognjeviti pevec: Sneti.

Sami vidite, da si Čezlužcev ne privoščimo tolikokrat in tako hudo, kot smo si jih nekdaj. A kljub zadrževanju zlobe je težko čutiti spoštovanje do nacije, ki je dala Busha, Ricki Lake in šeprtljave avtorje besedil na tamkajšnjih igričarskih spletnih straneh, ki imajo toliko težav s krmiljenjem zmajev v Lairu, da so igro zaradi tega razsuli na prafaktorje.

Bojevanje na tleh je vdelano bolj za okras in ni tako nerodno, kot bi človek pričakoval. Soldatke masakriraš kot prava zverina, medtem ko večje beštije najprej olajšaš oklepa.

Kar je amaterčkom na oni strani Atlantika povzročilo gorje, je dejstvo, da zmaja, ki ga jezdi glavni lik, ne usmerjaš z gobicama, temveč z nagibanjem sixaxisa. Spočetka je občutek res nenavaden, saj je treba biti nežen, ker ostri gibi botrujejo pospeškom ali obratom. In drži, da bi lahko vključili alternativno kontrolno shemo. A že po nekaj misijah krilatega zobatca usmerjaš brez težav in uživaš v občutku, ki ga izven wiija ni. Vtis, da v dlaneh držiš vajeti bajeslovne zverine, je impresiven - enako kot izvedba. V nekaterih pogledih je grafika groba, predvsem kar se tiče bojnih enot na tleh. Toda ko se povzpneš nad goreče mesto, okrog katerega se raztezajo gore in morje, dočim veter razpihuje ognjeniški pepel in nagaja bojujočim se zmajem, dogajanje pa spremlja izredna orkestralna glasba ... Takrat si ne moreš kaj, da bi ne čislal te surove fantazijske realnosti. Na temelju ne globoke, hkrati pa ne butaste štorije o dveh narodih, ki ju verska blaznost pripelje na rob uničenja, namreč počiva grafiki ustrezen svet, poln smrti, izdaj, krvi in plamenov.

Orjaška brenčulja je eden od šefov. Lahko bi jih bilo več in okrog jasnosti dogajanja bi se dalo kaj reči. Ampak nabor vseeno ni slab.

V bistvu je zato škoda, da Brlog igralno ni kaj dosti drugega kot v D&Djevski fantasy postavljen Rogue Squadron. Vezi s to serijo akcijskih letavščin z licenco Vojne zvezd je ničkoliko, začenši s klatenjem zračnih enot in masakri talnih. V štirinajstih premočrtno nanizanih misijah (večigralstva ni), ki trajajo kak ducat ur, je glavna naloga sodelovanje v napadih sil svoje strani. Te vključujejo tako zmajejezdne kolege kot bombarderske mante, pehoto, barke in dinozavrske beštije, ki nosijo grozde lokostrelcev. V tipični misiji trgaš samostrelska gnezda na vrhovih stolpov, ščitiš mante, kuriš galeje, klatiš zmaje in kolješ pehoto. V ta namen lahko pristaneš in soldate v nerodni, a obvladljivi kameri spremeniš v čevape, jih požreš ali jih razmečeš kot burja trsje. Nasprotne zmaje je moč skuriti z daljave, jih onemogočiti v direktnem boju, kjer se je treba v zraku braniti, bruhati plamen in gristi t

Nočna misija zahteva, da se ogibaš soju žarometov, sicer pokasiraš ogenj iz kanonov in še kake rivalske zmaje. Solidno.
er praskati, ali jih premagati v QTE-sekvencah, kjer sixaxis premikaš v skladu z navodili na zaslonu. Za bližnje podvige te sorte dobiš dodatno zdravje, kar ti omogoči manj nohtogrizno nadaljevanje. Mahedranje s ploščkom je obenem nujno za ruvanje delov vrat, razsutje generatorjev in sploh česarkoli, česar se zmaj oprime s kremplji.
Pri vsem tem najbolj navduši stalen dotok ciljev, ki se mnogokrat prekrivajo. Igra ni sestavljena tako, da bi nekaj naredil, dobil nov ukaz, tega opravil in tako dalje. Ne - na živih bojiščih, po katerih se delno skriptano, delno pa na lastno pest giblje na stotine enot, imaš stalno več izbir, na tebi pa je, da se lotiš najbolj pereče. Ko zavzemaš prestolnico, moraš švigati od zaščite 'bombnikov' prek sesuvanja kanonov do sežiga flote; drugič zaviraš pešadijo na hribu, medtem ko v zaliv prodira njihovo ladjevje; ne gre pa niti brez bitk, kjer se pred mestnim obzidjem udarita komaj pregledni armadi, ti pa letiš nad mravljinci in seješ smrt na ključnih točkah. Te odprave dopolnjujejo nočni vpadi, izgubljenost v puščavi in trije okej šefovski boji. Nenehno se nekaj dogaja in adrenalin buta!

Prestolnica rabi kot stična točka polovic štorijalnega loka in na zanimiv način združi sprva otročjo in nezanimivo štorijo, ki se pozneje izkaže za sploh ne tako bumbarsko, kot bi tovrstnemu fantasyju pripisal.

Je pa res, da je z Lairom treba imeti nemalo potrpljenja. Pri tem glavna težava niti ni nadzor, ampak nepreglednost. Avtorji so namreč na eni strani razširili zasnovo Rogue Squadrona, na drugi pa so ukinili inštrumente in radar. Ker se moraš zanašati na lastne oči in na ne najbolj učinkovito jemanje na tarčo, ki ne pozna preklapljanja, ti dostikrat ni jasno, kaj se dogaja, kje so ključne točke in kakšno je stanje na bojnem polju. Namečkoma te zna zmesti švigajoča kamera pri sledenju tarčam, ki včasih epsko podivja, in ti zavdati počasen framerate, ko se nabere preveč učinkov. Tudi zato je špil lahek, razen če se trudiš z zlatimi medaljami, in te obdaruje s tremi življenji, da v sčasoma dolgih misijah ne bi izgubil živcev. Nadaljnje zamere so, da so nasprotne enote le drugače pobarvane tvoje; da kake posebne umetne pameti ni; da so QTEji pretirano enostavni; da smo podobne misije že videli; in da dogajanje stalno motijo kinematografske mini animacije.
Lair je torej v drugo okolje postavljen naslednji korak v seriji Rogue Squadron, ki mu PS3 omogoči resnično orjaške bitke, impresivno izvedbo in kontroverzen, a zanimiv in vzdušen nadzor. Gotovo ni bleščeč naslednjegeneracijski naslov in ekskluziva, zaradi katere bi šlo dirjati po konzolo. Je pa v redu igra, ki jo lahko na podlagi samosvojih kontrol razsuje le začetnik, diletant ali Američan.

Lair
Sony za playstation 3
objavljeno: Joker 171
oktober 2007

72