Revija Joker - God of War: Chains of Olympus

IGROVJE
stranka » igrovje » PSP » God of War: Chains of Olympus
God of War: Chains of Olympus

Sneti

Ni težko ugotoviti, čemu je Kratos, osrednji lik tretjeosebnih borilščin God of War 1 in 2 na playstationu 2, tako priljubljen. Na površju gre sicer za klasičnega mrkega & besnega mišič­njaka, ki v času in okolju iz grške mitologije brutalno kolje vse okrog sebe. A pomemben je razlog, zakaj to počne: tlačijo ga more, ker je v pehanju za ob­lastjo ubil ženo in hčer, kar so bogovi z Olimpa izkoristili ter ga zasužnjili. Zato ne le, da njegovo jezo razumeš, temveč jo odobravaš. Še več, del tebe postane bes, ki ga Kratos izraža na vsakem koraku, in z likom se čutiš povezanega. Bi ti ravnal drugače, če bi bil on? Bi se v ne­ogibni trojki za PS3 ne želel maš­če­va­ti krutim, prevarant­skim sta­ro­grškim bo­žanst­vom? Ne bodi hi­na­vski, seveda bi se. To­liko bolj, ko odigraš Chains of Oly­m­pus, pred­­del sage, ki ga je sku­pi­nica Ready at Dawn ustvarila nalašč za PSP.

Zabadanje enookih kiklopoidov v uče je enako kot v Bogu vojne za PS2 – izvedeš ga s QTEjevsko mini igro, ko jim odvzameš dovolj energije. Je krvavo in silovito, toda enako mogočna je reciklaža.

Olimpove verige so zgod­bovno postavljene pred GoW1 in spremljajo Kra­tosa od spopada s per­zij­sko armado in njenim zobatim ba­zi­lis­kom prek Helijevega templja, Olim­pa, Hada in Tartarja do Persefonine ko­ču­re. V štorijo so nap­le­te­ni Titani ter vojš­čakova preteklost in čeprav se dogod­kovno ne zgodi nič zares bistvenega za serijo, je dogajancija kul, medtem ko srečanje s Kratosu ljubo osebico poglobi razumevanje njegovih motivov. Da je podajanje fabule skozi animacije, tako na­rejene s srčkom kot vna­prej priprav­ljene, spektakularno in op­rem­ljeno s pro­­­fesionalnim govorom, ni treba pou­dar­jati.
Isto velja za igranje, saj je izvedba za pr­ste ob­liznit. Odsotnost des­ne gobice in dveh gumbov pod kazalcema se komajda opazi, saj se ka­me­ra postavlja do­mala perfektno, dočim je moč z L, R in kombinacijami izvesti poln arzenal gi­bov. Tudi grafike skorajda ne razločiš od one s PS2, saj špil postreže z najlepšo podobo na pre­nosnici. Pred tabo se raz­­te­zajo orjaške pod­zem­­­ne votline, pnejo se gromo­zanski ki­­pi in tempeljski stolpi, obratujejo titans­ke mašine, vmes pa oko mazilijo odlični sve­tobni učinki in uho junaška glasba. Vzdušje iz origina­la je resnično nedotaknjeno.

Čeprav boj ni tako tehničen kot v Ninja Gaidenu in DMC, še vedno seka. In še dopolnjen z ostalim je.

Razpokice se začno kazati v igranju. Chains of Olympus ne izumi ničesar no­ve­ga, temveč presadi Boga vojne na PSP. Gre za do kanca enako zmes tepež­kanja, reševanja ugank in ploš­ča­de­nja kot na sobni konzoli. Puzle tvori pre­meščanje kipov in obteževanje sti­kal, krvava jebačina pa je podložna kombinacijam, specialkam in QTEjem. Go­to­vo je to impresivno izkusiti na roč­ni drka­lici, zlasti ker boj vnovič subtilno krmari med knofodrkom in taktiko, od­visno od izbrane težavnosti. Znanemu osnovnemu orožju, reziloma na ketnah, se pridružijo ščit, magija in dve posebni krepeli: Zevsova rokavica, ki je močna od blizu, ter Haronova maska, ki sov­raž­nike žarkovno trese in s tem de­lu­je podobno kot Meduzina glava iz GoW2. A po drugi strani se vsega, tako ma­sak­ra in orožij kot sovražnikov, oko­lij ter puzel, drži silen okus obeh prvencev s PS2. Počneš dobesedno isto, kot si, in večina elementov se čuti tako reciklira­na, da meji na rutino. Za na­meček marsi­kaj manjka, od poltenih hot­nic in šte­vi­lnih šefov – tu so le štirje in niso pov­sem vrhunski – prek bolj raz­gibanih oko­lišev in templjev do impresivne dol­ži­ne, saj Chains trajajo le osem ur. (Na­to se odkleneta težavnost god in niz ločenih izzivov, a vseeno). In naposled so tu neizpiljenosti: ni ločenih animacij prijemov z Zevsovo rokavico, eden od kves­­tov je čudno nedokončan, zaključ­ni tempelj je orenk nenavdihnjen, k ro­či­cam se je treba postavljati mili­metr­s­ko natančno, sicer kar ni ikone, nema­lo­krat pa število sličic na sekundo poš­teno pade, tako da je ogrožena gladkost bojevanja.

Bazilisk, ki se zgleduje po hidri iz enice, je prvi in hkrati daleč najbolj impresiven šef.

Za nekoga, ki enice in dvojke ni igral, našteto ne bo težava. Chains of Olympus takemu ne morem dovolj pripo­ro­či­ti, če si želi hudega akcijadnega raz­če­fuka s premori za razmišljanje. Znalci pa … Razočarani sicer ne boste, Kratos se vam bo nadalje razkril in uvideli bos­te, da v dlani držite pravi teh­no­­loški biser. Hkrati pa si boste vsaj ma­­lo, čisto pohitem želeli, da bi odigrali več kot iz­brane dele God of War 1 in 2.

Da so Verige glede na GoW1 in 2 nekam oskubljene, je logično. Na UMD gre namesto 8,5 GB kot na dvoslojni devede komaj giga in pol.

God of War: Chains of Olympus
Sony za PSP
objavljeno: Joker 176
marec 2008

86