Že res, da je Crysis lani postavil nov mejnik v realnočasovni računalniški grafiki in se za nameček še dobro igral. Toda prodajni uspeh še zdaleč ni bil samoumeven. Zavoljo svoje spo­sobnosti taljenja sobnih mlinčkov je marsikoga pripravil do nakupa nove strojne opreme in ga tako pahnil še v finančno kryzo, mnoge pa od igranja sploh odvrnil. Špilavci so zopet zavzeli okope v boju (poceni) konzole proti (dragemu) PCju, dočim so pro­dajalci strojne opreme izumili novo oglaševalsko nalepko: ta in ta mašina poganja Crysis! Drobni tisk je šel v smislu 'samo vsak drugi torek v mesecu' ...

Oklepnik je obvezna oprema na cestah, tale tu pa ima še težki mitraljez za odstranjevanje preprek. Da smo ziher.

No, po nekaj mesecih so ga vsej grozy in pyratstvu navkljub prodali v milijonu izvodov, kar je za igro, ki je izšla samo na eni platformi, lep uspeh. Očitno dovoljšen, da je EA požegnal samostojen dodatek, še pre­den se nem­š­ki Crytek na polno zažene v izdelavo nadaljevanja (spomnimo, da so že od začetka nameravali izdelati trilogijo). Od izida prvenca je preteklo toliko časa, da ima nekaj promilov ljudi več mašine, ki so zadevo spo­sobne poganjati na stopnji, da lahko neuke sorodnike vlečejo za nos z 'videom svojega letovanja na tropskem otoku'. Severni Korejci so danes obvezen reklamni artikel.
Koj je treba poudariti, da se z omenjenega vidika ljudem ni treba bati novega izdiha domačega ljub­ljenč­ka (če to ni računalnik, berete napačno revijo), saj je Warhead bolje optimiziran od svojega predhodnika in ne skuša zopet na trdo butati v strop zmožnosti današnje strojne opreme. Padanje čeljusti po tleh so avtorji tokrat skušali doseči z dizajnom in čeprav moram priznati, da buljenja nalik tistemu na tankovski stopnji v Crysisu nisem doživel, so se z Warheadom kar potrudili. Zlasti imenitna so poledenela področja, na katera je prej letelo nekaj kritik, in dirkanje s hoverkraftom mimo podivjanih vesoljcev je ena lepših letošnjih igrarskih izkušenj. Ker se štorija odvija vzporedno s tisto iz izvirnika, je okolica podobna in kakih velemest tu pač ne boste srečali. Iz tropskega gozda pridemo na zaledenele planote in se skozi podzemni rudnik vrnemo med zelenje, izpostaviti pa gre predvsem v led vklenjeno letalonosilko, ki ponuja izjemen prizor. Toda igra je že v osnovi napravljena tako, da prav dosti naokoli ne boste mogli buljiti.

Alieni so postali mavrično navdahnjeni, saj pridejo v več barvnih odtenkih, vključivši zelene in oranžne. Zdelo se mi je sicer, da so mi navdušeno hoteli pokazati svoje nove sposobnosti, ampak sem bil žleht in jih prej sklatil iz zraka. Tudi te velikane tamanimo po tekočem traku.

Warhead namreč še zdaleč ni Crysis 1.1, marveč vaja Cryteka v malo drugačnem, bolj akcijskem dogajanju. Izvirnik je v veliki meri ponujal prostorsko svobodo pri reševanju situacij - igralec se je sam odločil, ali bo Korejca pihnil s snajperico z leve, z brzostrelko z desne ali ga zaštihal od zadaj. (Tisti hudomušni so se v zakritem načinu nanoobleke postavili predenj in se hehetali, ko so gledali njegov začudeni fris.) Šele proti koncu je igra zamenjala ploščo in nas potisnila v nekaj stopenj besnega nažiganja. Mnogim to ni bilo všeč, zato so pri Cryteku rekli: 'Te pa nič, čuj!' in pred nami je Bojna glava, ki bi jo lahko na kratko označili kot Call of Crysis. S tem je pisana na kožo svojemu glavnemu protagonistu, Nomadovemu kolegu, na­red­­niku 'Psychu' Sykesu. Kot na­migne ime, gre za vro­če­kr­v­ne­ga in samovoljnega Angleža, katerega fetiš so velike pokalice. In medtem ko Nomad v izvir­­niku tepe nezemljane po ... ne­čem, kar pač imajo zadaj, Warhead Psychu dovoli upepeliti drugo polovico otoka.

Poglavitna reč, ki jo očitam Korejcem, je ta, da še vedno premalo spominjajo na pravo, organizirano vojsko. Znajo se sporazumevati in če vas uzre eden, se usuje iz vseh strani. Toda razen tega ne delujejo kot homogena celota, niti na ravni majhnih skupin.