Revija Joker - Lego Indiana Jones 2: The Adventure Continues

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Lego Indiana Jones 2: The Adventure Continues
Lego Indiana Jones 2: The Adventure Continues

Polkovnica Irina Spalko: "Sneti, boriš se kot mladenič. Hlepeče začneš in urno končaš."

Najnovejši film z Indiano Jonesom, Kingdom of the Crystal Skull, je občinstvo razcepil. Eni so se vanj zaljubili, ker so dojeli mnoge reference na trilogijo. Drugi so ga pljučnično spljuvali, rekoč, da gre le za bled odsev nekdanje veličine. A ravnodušen je ostal malokdo. Enako močnih čustev pa ne vzbuja Lego Indy 2: The Adventure Continues, ki je prišel tiho in na prodajnih lestvicah ne dela darmara. Deloma zato, ker je trg po dveh Lego Star Wars, Lego Indiani in Lego Batmanu precej zasičen. In deloma, ker si igra za osnovo jemlje Kristalno lobanjo, ki si ni pridobila enakega statusa kot Raiders of the Lost Ark, Temple of Doom ter Last Crusade.

Ker je Indiana vsakomur poznan lik, je sobna verzija igre na voljo še za xbox 360, PS3 in wii, ročna pa za PSP, DS ter iphone.

Temelj igranja ostaja enak. Znova nastopaš v vlogi Indyja in še enega lika, ki ga nadzoruje soigralec ali računalnik. Iz tretje perspektive, ki ni postavljena za junačkov hrbet, ampak je bolj oddaljena, tekaš po nivojih iz legic, mlatiš legomožičkaste sovražničke, ska­češ, uporabljaš predmete, rešuješ uganke ter mno­žič­no razsuvaš objekte. Iz njih dobivaš čepke, ki rabijo kot valuta za nakup skrivnosti. Vsak lik iz nabora res mnogih ima določene spretnosti ali predmete, ki pridejo prav na tem ali onem nivoju. Indiana je recimo opremljen z bičem, s katerim niha čez prepade ali daljinsko vleče ročice (zdaj se pri uporabi pokaže namerilni krog), spremljevalec Mutt ima pištolo in tako dalje.
Ker lahko umreš neskonč­no­krat in za smrt ni večje kazni od te, da v luft zleti nekaj cekina, so naslovi iz te serije kot nalašč za mlaj­še. Še bolj pa za igranje v duetu, recimo punca + fant, foter + sin ali mladenič + babi(ca). Posebej, ker Legi mnogokod zahtevajo sodelovanje, tako bojevalno kot ugankarsko. En lik denimo stopi na ploš­čo, ki odpira vrata, da drugi napreduje. Lahkotna akcija tako hitro menjava med knofodrškim tepežem in mnogimi puzlicami. Ve­či­na je simpatič­nih, v njih pa premikaš hierioglife, pre­­našaš objekte, se guncaš na utežeh, sadiš rožice ... Ko pogruntaš re­šitev, se počiš po čelu in z nas­meš­kom nadaljuješ. Zanimivo je, da je sedaj manj miselnih orehov, ki hočejo sodelovanje z ra­ču­nal­ni­kom, kar je za tistega, ki igra sam, fino gle­de na precej slabo umet­­no pamet. Je pa res, da to pomeni manj co-opa pri igranju v dvoje.

Mišljenja je več kot v enici in zlasti kot v Lego Star Wars. Kdor se je zaljubil v ta sistem, bo radosten kot Indy, ko se je končno spečal z Marion.

Tudi drugod se vidi, da dvojka ni zaslužkarsko reciklirana enica (Joker 179, 80). Če si do nivojev prej dostopal skozi večje sobane (hube), v katerih se ni kaj dosti dogajalo, so te zdaj mutirale v široke stopnje. Na njih je mnogo skrivnosti, tam se fijakaš z vozili in iščeš izhode, ki te popeljejo na štorijalne nivoje. Kakih osem ur dolga avantura, osnovana na Crystal Skull, ima tri taka stičišča, in tu je še po eno za vsakega od prejšnjih filmov. Vsebina slednjih ni enaka kot v Lego Indyju 1, marveč so ustvarjalci najpomembnejše iz nji
h zgos­ti­li v troje krajših, kako uro dolgih kampanjic. Ne le to: številne situacije so predelali. Boj z gestapovskim špeglarjem v Nepalu z za­čet­ka Raiderjev je zdaj recimo čisto drugačen. Nadalje pri igranju dveh ek­ran razdeli poševna črta in odtihmal vsaka polovica sp­rem­lja svoj lik. To olajša raziskovanje, saj vama ni treba več biti blizu skupaj. In prisoten je urejevalnik ni­vojev, kjer za nabrane čep­ke kupuješ sestavne de­le in jih razpostavljaš v 3D-pogledu. Na ta način je moč ustvariti nove scenarije, ki jih nato igraš.
A kar nekaj sprememb je polovičarskih. Bolj odprta struktura je pohvalna, toda vandravsko iskanje slabo označenih ali kar neoznačenih izhodov je dostikrat mukotrpno. Pri tako nedeljski igri tovrstno zapletanje ni potrebno. Na štorijalnih nivojih ni več skrivnosti, marveč te najdeš na ločenih prizoriščih, ki niso ravno domišljijska. Nadalje ostajajo stare te­ža­ve, recimo nerodna vožnja, pri kateri kamera kaže premalo okoliša, in plavajoče skakanje, pri katerem doskok marsikdaj zgrešiš zaradi igrinih kapric. Vnovič manjka internetni multiplayer, ki ga čakamo že od Lego Star Wars 2, da o sodelovanju treh ali štirih ne govorim. Spletno plat takisto zanemari urejevalnik, ki nima oddaljenega odložišča za tvoje stvaritve ali dolpotege nivojev, ki so jih naredili drugi. Prav tako ne omogoča kreacij bolj zapletenih scen, zato se kmalu izčrpa. In naposled se čuti nova kampanja okrog Crystal Skull razvlečena, zlasti pri dolgoveznih šoferskih sekcijah, in ne tako parodično smešna, kot so bile situacije v prvem Lego Indiana Jonesu. Hm, sindrom filma?
Ne rečem, špil je še vedno zabaven, hecen ter igralen, sploh v družbi, in vsebuje nemalo domišljije. A začenja se mu poznati starost, saj novosti ne zgladijo gub in niso povsem domišljene. Obveznega Lego Harryja Potterja zato pričakujem mešanih občutij.

Vozniške stopnje so sprva vznemirljive, a kmalu pogruntaš, kako razvle­če­ne so. Koščkov je na tisoče in kaka dva prijema ponavljaš v nedogled.

Lego Indiana Jones 2: The Adventure Continues
založnik: Traveller's Tales / Activision
objavljeno: Joker 198
januar 2010

70
nemalo simpatičnih ugank
humorna in igralna, zlasti v dvoje
dosti nove in nereciklirane vsebine
urejevalnik
bolj odprta zasnova ...
... ki pa ni najbolje izvedena
polovičarske novosti
stare težave