Revija Joker - The Legend of Zelda: Spirit Tracks

IGROVJE
stranka » igrovje » DS » The Legend of Zelda: Spirit Tracks
The Legend of Zelda: Spirit Tracks

Sneti

Mnogi so v The Legend of Zelda: Phantom Hourglass nepopisno uživali, toda sam nisem bil pov­sem enakega mnenja. V Jokerju 172 sem igri podelil 79 predvsem na rovaš nezadovoljstva s ponavljajočim se vra­ča­njem skozi že opravljena nadstropja osrednjega templja. To je bilo treba početi, kadarkoli si dal skozi eno od os­rednjih ječ. Skrivalna mehanika se mi je zdela preveč zamudna in osnovna, da bi bilo to upravičeno, nakar so avtorji zatežili še s časovnimi omejitvami, sitnimi nadzornimi točkami, pretirano količino namigov in včasih nenatančnim dotikabilnim nadzorom.   Razumem sicer one, ki jim je Hourglass dogajal, saj je vseboval inovativne nadzorne prijeme in mno­št­vo dobrih puzel, medtem ko se je vračanje kas

Ajzenponarsko furanje je pravljič­no, otroško nedolžno in farbovito. S pe­rescem premikaš ročico za dolo­ča­nje hitrosti in vlečeš piščal. VU-VUU!
neje malo pohitrilo. A v Zeldah je dizajn kralj, saj so vedno narejene po istem kopitu mulca, ki s kombinacijo raziskovanja, reševanja ugank in enostavnega sekljanja s sveta odstranjuje Zlo. Če dizajn zašepa, se začne vse skupaj podirati, in zaradi preklicanega repetitivnega osrednjega templja ne mo­rem reči, da se je glavnemu oblikovalcu Daikiju Ivamotu posrečil.
Dobro torej, da se je možak odkupil s Spirit Tracks. 
V vlogi fantiča v zelenem se zbudimo v deželi Hyrule sto let po tistem, ko smo jo iz objema morja osvobodili v Phantom Hourglassu. Linku se ni več treba truditi za naklonjenost Tetre, ampak mu ob boku stoji princeska Zelda v priročni obliki duhca. Recept je na splošno sli­čen, kar pomeni mešanico pristopov in raziskovanje dežele z vozilom. Namesto ladje je to čuha-puha vlak, ki pelje po vnaprej določenih tračnicah, se nadgrajuje in poseduje kanon za streljanje okoli. Nekatere bo ta omejenost vznejevoljila, tako kot ustaljeni zeldaški ritem vand­ranja po nadsvetu, spusta v elementarno obarvano ječo (teme so ogranj, voda, led ...), obiska osrednjega templja, spet vandranja, spet spust

Templje zaokrožajo medšefi in zaključni šefi. Kot je za Zelde v navadi, ne boš zmagal z norim mlatenjem, ampak z izkoriščanjem šibkosti.
a v elementar­no obarvano ječo ... Toda furanje z vla­kom je izvirno, pravljično čarobno, nenehno uživantsko in vse bolj napeto za­radi sovražnikov in spretno zamiš­lje­nih pripetljajev, tako da omejitev svobode moti manj, kot bi si mislil. Struktura Zeld pa je itak domala perfektna. Ravno zato jo tako malo spreminjajo in ravno zato v njih vedno znova tako uživamo. V triindvajsetih letih se je nabralo enajst os­rednjih delov na več kot pol ducata sistemov, tako da je seriji težko očitati prenasičenost. Da je Spirit Tracks po zgradbi klasična Zelda, je kvečjemu plus. 
Hvalabogu so se avtorji znebili sitnega vračanja skozi že narejena nadstropja v centralnem stolpu, kjer se je bilo treba v Phantom Hourglass skrivati pred (pre)­mo­čnimi stražarji in je bilo namenjeno zlasti umetnemu podaljševanju igralnega časa. Zato je igra morebiti nekaj krajša od PH, a zato prijetnejša. Tu

Okarinasta piščal Spirit Tracks povezuje z drugimi Zeldami, a je hkrati novost. Med pihanjem v mikrofon dr­saš po ekranu, tako da nastajajo note.
di zgodba je bolj simpatična, saj se iz pretiranega čvekanja in konkretnosti vrne v značilno prispodobnost, pomešano z otroškim humorjem in liki. Namigi sre­čo­ma niso tako očitni, skrivnosti in st­ranskih kvestov je dovolj. Nadzor pa je domala enak, z dotikanjem spodnjega ekrana za usmerjanje Linka, kar vklju­čuje risanje krogov za krožne udarce z mečem, pihanje v mikrofon in kracanje po karti. Kar si v Zeldah na večjih sistemih počel z gumbi, tu storiš s perescem – mečeš bumerang, nosiš bombe, delaš prevale ... Zopet menim, da bi bilo bolje, če bi vdelali tudi alternativno knofovsko shemo, saj zna biti Link v določenih situacijah neroden. A ker te igra za smrti ne kaznuje pretirano, ni krize. 
Zvezda Spirit Tracks so uganke v templjih, ki jih rešuješ s tolikanj večjim užitkom, ker veš, da te vedno znova ne čaka skrivanje. Le-to je prisotno, a je bolje odmerjeno in razmigano s tem, da lahko Zeldin duh v osrednji ječi skoči v stražarje v oklepih. Tak orjak potem sp­remlja Linka in skupaj rešujeta miselne

Pihaš tudi med bojem, ki os­taja enostaven, a je zabeljen z moz­­ga­njem. S tornadom sprva neranlji­ve­ga sovragca zmedeš, nato ga sesekljaš.
orehe, pri čemer ga nadzoruješ z risanjem poti po ekrančku. Res odličen pristop, ki nadkrili vednoznovno lazenje po kotih iz PH. Tematski templji so zdaj naravnost fantastično oblikovane, perfektno tempirane mešanice platformskih, bojevalnih in miselnih spretnosti. Zlasti slednjih, kajti mozganja je v Spirit Tracks toliko kot v Ocarini in Twilight Princess. Puzle čudovito naraščajo v kompleksnosti, od enostavnega peljanja Linka mimo kipov, ki zrejo v različne smeri (da si lahko pri tem narišeš pot na zaslon, je odlična podrobnost), in topljenja snega z ognjenim bumerangom, da na tleh ugledaš navodila, do zamotanejših puzel s preklapljanjem stikal v več sobah. Pri moji veri, da so boljše kot v Phantomu!  
Za stalno zanimivost igranja poskrbi nenehno pipetno doziranje novosti, zlasti predmetov. Ti so v glavnem variacije na stare teme, a z novimi uporabnostmi. Glavna je flavta, iz katere s pihanjem v mikrofon izvabljaš melodije za prebujanje spečega, odkrivanje skrivnosti, zd­rav­ljenje, postavitev novih tračnic za vlak ... Bič je združek orožja in o

V večigralstvu so pajacki obarvani vsak po svoje, tako kot v Four Swords Adventures za GC. Še dob­ro, saj zna biti akcija hitra in gneča velika.
prijemal­nega kavlja, veter spet po zaslugi pihanja v mic odpihuje strupene oblake in premika vetrnice, čarodejna palica preoblikuje pesek v izvrstnem peščenem templju in tako dalje. Vsak predmet ima več uporabnosti in dostikrat je potrebnega dosti mozganja, da uganeš pravo. Ah, Zelda. Kako sem te pogrešal v svetu Modern Warfara 2. 
Tako kot v PH je vdelano večigralstvo, a ne enako. Če je bilo prej namenjeno dvema igralcema, ko je eden v labirintu nadzoroval Linka in drugi stražarje, se zdaj vanj priključijo do štirje. Različno obarvani junački se po ječah trudijo nabrati čim več draguljev, pri čemer si nagajajo in jih ogrožajo fantomski varnostniki ter okoljske neprilike. Fin multiplayer, škoda le, da ni interneten, temveč lokalen, čeprav grenkobo sladi dejstvo, da potrebuješ samo en modul z igro. Pa predmete si izmenjuješ. 
Vsi ne bodo zadovoljni z bolj omejenim vlakovnim raziskovanjem namesto ladje in res je, da si Spirit Tracks s PH delijo marsikaj. A če ne gledaš površno, pos­ta­ne očitno, da finta ni v papagajskem po­navljanju, temveč v inovativnem razpo­­rejanju znanega in pravšnji ko­ličini novega. Pri čemer je paket izpiljen in privlačen. Spirit Tracks so dokaz, kako odlično Zeldin recept prestaja test časa, in so čisti triumf dizajna.

The Legend of Zelda: Spirit Tracks
Nintendo za DS
objavljeno: Joker 198
januar 2010

90