Revija Joker - Zelda: The Wind Waker

IGROVJE
stranka » igrovje » gamecube » Zelda: The Wind Waker
Zelda: The Wind Waker

Sneti

Ako The Wind Waker, nova Zelda za kocko, ni bila ena najbolj pričakovanih iger v dolgi zgodovini špilov, na katere rulja čaka z vedri med koleni, naj me Yoshi brcne. Dasiravno je nastajala za gamecube, ki ni prva tržna izbira med konzolami, je čez Lužo pobrala čez pol milijona prednaročil in na Japonskem ustvarila prodajo prek 600.000 kosov, kar pomeni, da so jo prodali polovici tamkajšnjih lastnikov kocke. Ob napovedi je z GTA3 obnorjena mularija sicer vihala

Kakovost učinkov je nepopisna in igra je videti kot najlepša risanka. Prav smešno, kako začneš to sčasoma jemati za samoumevno ...
nos nad spremembo grafičnega sloga iz običajnega iz Ocarine of Time, predhodnice z N64, v risankastega s tehniko cel-shading. A verujoči smo verjeli, da legendarni oblikovalec Šigeru Mijamoto, oče Maria, ve, kaj počne. Zmotili smo se ne.
Budilec vetra nadaljuje tradicijo Zelde. Glavni junak, v običajno zeleno odeti fantič Link, je zopet poklican na reševanje sveta pred Zlom, ki se je zbudilo, kot se vedno pripeti. Ključ do poraza kanalje Ganondorfa je znova Master Sword, ključavnica pa princesa Zelda. Če serije ne poznate, je najboljša primerjava, kakšne vrste svet je to, tista z ljudskimi bajkami, pomešanimi z daljnevzhodno mitologijo in klasično fantazijsko literaturo. Formalno gledano ne gre za tradicionalno igranje domišljijskih vlog, saj Link ne nabira izkušenj, marveč bolj za akcijsko pustolovščino. Dežela, po katerem potuje, je morska, zato naš heroj uporablja čarobni govoreči čoln z jadrom, in sestavljen iz zunanjosti ter notranjosti. Zunanjost tvorijo gladina (potapljati se ni mogoče) in površja otokov, notranjost pa temnice - zaporedja soban, skozi katere se je treba prebiti z mlatenjem sovražnikov, spretnim premikanjem in reševanjem ugank. The Wind Waker bi najlaže opisal kot mešanico z najrazličnejših koncev pobranih vplivov (čeprav je v bistvu tako, da je Zelda redno vplivala na druge špile), spetih v svet brez vidnih šivov. Linka nadzorujemo od zadaj, tako kot like v nebroju drugih tretjeosebnih iger, katerega osnovne odlike so dodelano premikanje, akcijsko tepežkanje in interakcija z okoljem. Link hodi, teče, samodejno skače, ko dosežemo rob nečesa, se plazi in se vali (tresenje dreves, da z njih pade kaj lepega), pleza in nosi ne pretirano težke objekte, ko tiščimo gumb in sovražnika ujamemo v merek (lock on), pa lahko uporabimo meč, ki s pritiskanjem nudi različno dolge in močne kombinacije.

Bojevanje temelji na jemanju nasprotnika na muho ter kroženju okrog njega. Sovragi so prelahki, kar je edina napaka igre.
Sistem mlatenja je preprost in obogaten le z izogibanjem (ko zažari A, ga pritisnemo in se tako izognemo udarcu, kanaljo pa za nameček še kaznujemo). Meč dopolnjujejo lok z običajnimi, ledenimi ali ognjenimi puščicami, bombe in zvesti bumerang, ki zadene do šest tarč zaporedoma, če jih prav naciljamo. Poleg tega lahko uporabljamo različne stalne predmete, ki jih izbiramo iz elegantnega inventarja in jih lepimo na gumbe Y, X in Z. Tu so kavelj z vrvjo za grabljenje določenih točk (prečno postavljenih letev in podobnega), s katerim se prevažamo čez prepade in na morju iz svetlečih krožcev dvigamo zaklade; teleskop za opazovanje daljav; jadro, ki ga spuščamo ali dvigamo in tako izkoriščamo veter, ki lahko piha v eno od osmih smeri; okovani škornji, s katerimi nas posebej močna burja na določenih krajih ne odnese; drevesni list, s katerim jadramo na sapah; zapestnice za dviganje posebej težkih predmetov (skal); in reč, po kateri se špil imenuje - The Wind Waker. Tako kot je Ocarina of Time dobila naslov po piščali, s katero smo kontrolirali čas, je Budilo vetra (Budilec je Link sam) magična dirigentska

Tole je The Wind Waker, veter nadzorujoča paličica. Čirule-čarule!
paličuca, s katero z različnimi melodijami, ki jih v tričetrtinskem, štiričetrtinskem ali šestčetrtinskem taktu ponavljamo z rumeno paličico, usmerjamo veter. Če želimo na morju pluti na zahod, zapovemo Wind's Requiem (gor, levo, desno), če želimo zamenjati noč za dan, je pravi Song of Passing (desno, levo, dol) in tako naprej s šestimi pesmimi. Ker je veter ključ do mnogih ugank (letimo v pravo smer z listom, z njim zavrtimo vetrnico na mlinu, odpiramo duri in tako dalje), imamo paličico nenehno v rokah. Mogoče malček najeda dolžina animacije, vendar je Link pri tem tako čudovito zamaknjen, da ni problema. Ampak burja ni edini sestavni del nabora miselnih orehov. Ti so po vrsti slastni in fantastično zamišljeni: nekomu je treba nekaj prinesti, premakniti je treba določen blok ali kip, z bombo kaj razsuti ali z lokom / bumerangom kaj ustreliti... Celo sovragi so puzlasti, saj je treba nekaterim vreči v usta bombo, druge ustreliti v uč in jih nato tepsti po zadnji plati, mimo tretjih se plaziti, dokler ne nadgradimo meča. Posebej superiorni sta temnici, v katerih imate sopotnika, ki ju je treba pametno uporabljati: ptičjo punco z ogledalom, ki odbija svetlobo, in list, ki sadi drevesa, oba pa tudi letita. S Pesmijo nadzora iz vetrne palice Link zamenja vlogo s pomagačem, kar pelje k nekaj boleče izvrstnim ugankam. Te v splošnem niso tako težke kot v A Link to the Past in Ocarini, so pa prvovrstne, in pridružijo se jim še zanke na površju, ki temeljijo na pogovorih ter dajanju.

Ksavelj z vrvjo je le eden od številnih artefaktov, ki vam pomagajo priti na določena meta. Samo pravilno jih je treba uporabiti.
Življenjskost puzel je docela hvalevredna: ko pomislite, češ, kaj pa, če bi naredil to in to, v večini primerov dotično res lahko storite. Za to, da se ne zmedete o nalogah gumbov in glede tega, kaj je mogoče s kakim objektom ali predmetom storiti, poskrbi izvrstni vmesnik. Desno zgoraj vidite vse gumbe in njihovo trenutno rabo: ko imate v rokah meč, B pomeni Attack in A njega odložitev, ko nekaj dvigate, A pomeni Lift, na X, Y in Z so vpeti določeni predmeti.. Za nameček je levo spodaj karta (če jo najdete). Prvovrstno.
Struktura igre morda ni revolucionarna (pojdi v temnico, poišči male ključe in veliki ključ, ki odpre vrata do šefa, porazi ga, odpluj do pravega otoka, dobodi predmet, gasa v naslednjo temnico...), vendar je kljub starosti nadmočna. The Wind Waker je namreč nelinearen naslov, v katerem lahko praktično kadarkoli storite karkoli, da le izpolnite ključno nalogo za nadaljevanje. V ječah so prisotni teleporti, da nam ni treba vedno skozi vse sobe, iskanje karte in kompasa je opcijsko, zoprno pa ni niti shranjevanje položaja.

Mogočni vitez je videti zahojen sovražnik, toda namenjen je treningu izmikanja. Okno za slednjega je zelo veliko.
To nas postavi na začetek ječe ali na sredino kvadrata na karti in oživi sovražnike, vendar ostanejo uganke rešene in nabrano naša last, pri čemer je snemanje mogoče vselej. Spočetka zna najedati malce dolgo jadranje (približno minuta in pol za kvadrant, ki jih je 7 x 7, torej 49), toda otoki niso razporejeni tako, da bi morali čez vse morje, nekako na polovici pa se naučite prenašalnega uroka Ballad of the Gales (namig: trikrat ustrelite boga na oblaku v tornadu). Strinjamo se torej, da je zasnova izvrstna, kazi jo praktično le dejstvo, da so sovražniki prešibki. Če vas kaka žverca ugonobi, je to zato, ker ste nespretni z joypadom ali vam je slučajno zavdala kamera (nadzorljiva z rumeno paličico, velikovečinoma netežavna), ne zato, ker bi bila nevarna. Dodatne srčke nabirate kot za stavo, dopolnitev energije je na pretek in čeprav so nasprotniki noro zamišljeni in izjemno raznoliki, jih je preveč preprosto sesuti z venomernim drezanjem gumba za meč, da o bumerangu ne govorim. Boj bi res moral biti manj rutinski, kar velja tudi za šefe. Vanje resda zgolj buljiš, tako hudi so, a njih šibko točko dojameš in jih odpraviš v petih minutah.

Zelda: The Wind Waker
Nintendo za gamecube
objavljeno: Joker 118
maj 2003