Revija Joker - Poči gonobe

IGROVJE
stranka » igrovje » vedež » Poči gonobe
Poči gonobe

Kako nastane ognjenik? Kateri je najbližji in kateri najstrašnejši? S čim nam pravzaprav vulkani zavdajajo? Je v izbruhih kaj dobrega? LordFebo, ki je kot otrok najraje risal ognjene gore z mezečo žarjo, v počitniškem čtivu lahkotno odgovori na ta in še kakšno zvedavo geološko vprašanje.

Naš planet ni kamnito-kovinski monolit, trdna krogla od površja do sredice. V dob­rih štirih milijardah let se je strdila le nekaj­desetkilometrska skorjica. Del pod njo, ki mu pravimo plašč, pa je magma, židka zmes kovin in kamnin. Razlog ni samo v počasnem ohlajanju, marveč Zemljino notranjost razbeljeno ohranja razpadanje radioaktivnih elementov. Zaradi plastičnosti je podpovršinski sloj neprestano aktiven, kajti vroče taline se dvigujejo, nakar se ohladijo in zgostijo ter znova potonejo. Notranji nemir vpliva na skorjo, ki zaradi tega ni enovita, marveč razpokana. Kot veli geološka teorija, je trdna lupina planeta, tako imenovana litosfera, sestavljena iz ducata glavnih tektonskih plošč, ki dobesedno plavajo na mehkejšem plašču. Različne sile, med drugim vrtenje Zemlje, plošče nenehno rinejo eno v drugo ali jih silijo narazen. Zato prihaja do potresov, na stičiščih pa nastane še en geološki pojav: ognjenik.

Pompeji, ki jih je leta 79 zasul Vezuv, so najbolj poznana tovrstna katastrofa. Prebivalci sploh niso vedeli, da živijo ob vznožju ognjenika. Smrtonosen zanje je bil piroklastičen tok, hitro gibajoč se vroč zrak, ki jih je sežgal oziroma zadušil, nakar je nanje padlo par metrov pepela. Ta se je strdil okoli trupel in jih mumificiral. Pompeji so ostali nedotaknjeni 1700 let, kajti odkrili so jih šele koncem 18. stoletja. Izbruh je popisal Plinij mlajši (nečak znanega naravoslovca Plinija starejšega) in po njem vulkanologi imenujejo tip erupcije, ki steber dima dvigne do stratosfere.

Ognjena gora 
Magma, ki v grščini pomeni nagneteno maso, je kompleksna talina rudnin, drugih trdnih snovi in plinov. Ga skorajda ni elementa, ki ne bi bil prisoten v staljenih Zemljinih nedrjih, in od tod toliko različnih magmatskih kamnin. Pretežno pa je sestava silikatna, torej iz silicija, kisika, aluminija in železa. Razlike so v razmerjih in vsebnosti vode. Dasi se žarja nahaja globoko pod trdno litosfero, niso njeni bazeni v globini nekaj kilometrov nič neobičajnega. Največkrat se dvigajoča se talina, vroča do 1500 stopinj, strdi brez preboja na površje. Tako nastale kamnine, ki so se ohlajale stoletja, označujemo za globočnine. Mednje sodita granit in gabro. Toda občasno se magma ujame v žep, kjer se kopiči in kopiči, pri nižanju temperature pa se iz nje izločajo plini in vodna para. To povzroči pritisk, ki odpre skorjo in izbruhne na plano. Vrzel na površju, skozi katero se sprosti pritisk iz magmatskih žepov, smo po rimskem bogu kovaštva poimenovali vulkan. 

Sveta Helena je leta 1980 presenetila Američane, raz­strelila kapo in izvrgla kubičen kilometer vsebine, kar je od prilike milijardo ton materiala. Po lestvici vulkanskega eksplozivnega indeksa VEI to pomeni stopnjo pet, kakor Vezuv. A skala narašča logaritems­ko. Desetkrat večja, torej VEI 6, je bila moč ob potopu znamenitega indonezijskega otoka Krakatoa, medtem ko je Tambora bruhanje še enkrat podeseterila – VEI 7. Tam se začne kataklizma svetovnega formata.

Izbruh se najbolj pogosto pripeti ob skorjinih prelomnicah, kjer je litosfera najbolj šibka. Zato je na tektonskem zemljevidu največ ognjenikov na robovih plošč, pri čemer jih je večina pod morsko gladino, saj je tam skorja najtanjša. Noben vulkan ni štartal kot gora, marveč si je podobo zgradil z akumulacijo peklenskega materiala. Klasični stožčasti obliki geologi pravijo stratovulkani, kajti vsak izbruh, naj bo na kopnem ali pod vodo, na pobočje doda nov oblat (stratum pomeni sloj). Tipični primeri so Fuji, Kilimandžaro in Vezuv. Druga sorta, ščitni og­njeniki, so položni in obsežni kot na tla položen ščit, ki ga je ustvarila velika količina daleč tekoče lave. Največji med njimi, havajski Mauna Loa, je širok kar 120 kilometrov. Obstajajo tudi taki, ki so bolj kotanje kot vzpetine, čemur strokovno rečemo kaldere. Pri njih se zaradi eksplozije površje sesede v ognjeniški kotel, krater pa često zalije voda. Najbolj znamenita okoliška kaldera je otok Santorini. 

Biser kikladov, grški otok Santorini, je največja kaldera v Sredozemlju. Začelo se je s podmorskim kraterjem, ki je ognjeniška gora postal, to pa je sredi drugega tisočletja pred našim štetjem superrazneslo. Sredina nekoč okroglega otoka je zato dandanes globoko pod vodo (zgovorno priči sta zemljevid in tale slika), s čimer je menda nastala Platonova legenda o potopljeni Atlantidi. Izbruh naj bi uničil minojsko civilizacijo, ki je z minotavrom v blodnjaku cvetela na bližnji Kreti, in naredil prostor novi, mikenski kulturi. Turisti se sicer navdušujemo nad plažami s črnim peskom, ki ga ni nikjer drugod. Vendar poč ni mrtva, saj je zadnjič pljunila leta 1950, satelitske meritve pa kažejo na dviganje zemlje. V Egejskem morju se afriška plošča rine v evrazijsko s hitrostjo nekaj centimetrov na leto, zato je na tistem koncu toliko potresov.

Supervulkani po drugi strani ne pomenijo posebnega tipa, niti ne orjaške površinske strukture, marveč potencial, da lahko izvržejo več kot sto kubičnih kilometrov materiala. (Za primerjavo: ameriška Sveta Helena ga je leta 1980 sprostila stokrat manj.) Ponavadi sploh niso gore, marveč le ogromni podzemni bazeni, kjer se žarja kopiči tudi stotisoče let. Ko zaradi pritiska skorja naposled popusti, erupcija povzroči opustošenje globalnih razsežnosti. Supervulkan je največja tozemska naravna katastrofa, kajti z onesnaženjem ozračja more vplivati na celoten planet. Največjo apokalipso v sodobni zgodovini je leta 1815 povzročila indonezijska Tambora, ki je s 160 kubiki sproščenega pepela severni polobli ubila poletje in povzročila stradež. Prav tako indonezijski vulkan Toba, ki je danes jezero, je pred 70 tisoč leti za več let ovil Zemljo v oblak prahu in menda zakrivil skorajšnje izumrtje homo sapiensa. Po svetu je par ducatov odkritih supervulkanov, med katerimi je največ govora o ameriškem Yellowstonu.

Tale prizor skriva eno največjih nevarnosti za človeštvo. Spokojna raven parka Yellowstone v Wyomingu je v resnici 50-kilometrska kaldera, prazgodovinski krater, ki pod seboj skriva štiri tisoč kubičnih kilometrov magme. Gre za enega najbolj grozečih supervulkanov, saj lahko izbruhne vsak čas. Superbruhal je namreč pred 2,1, 1,3 in 0,63 milijona leti. Teren se zaradi naraščajočega pritiska vsako leto dvigne za par centimet­rov. Sama eksplozija, lava in skale bi uničile le park, medtem ko bi pepel prekril Severno Ameriko. Zaradi onesnaženja vode in pridelkov bi bile posledice za tamkajšnjo družbo nič manj kot katastrofalne. Erupcija bi imela globalen vpliv, kajti koprena mikrodelcev bi ovila planet, zavrla sončne žarke in povzročila večletno ohladitev.

Poči gonobe
objavljeno: Joker 288
julij 2017