Revija Joker - Yoshi's New Island

IGROVJE
stranka » igrovje » DS » Yoshi's New Island
Yoshi's New Island

Sneti

Prijazni dinozavrček Yoshi je moj najljubši lik iz Nintendove menažerije. Ker je stalno lačen in se krepko izserava! Ne, sej ne. (Ali pač?) Na vsak način ga imam za nadmočno pojavo, ki popestri številne igre, zlasti trirazsežne Mariove odprave. V Ga­laxy 2 je bil recimo za umret smešen, ko je zaužil feferon in z gorečim anusom brzel po vesoljskih progah. Ne čislam pa ga toliko v samostojnih špilih, ki itak praktično sceloma sestojijo iz od strani gledanega platformskega niza Yoshi's Island. Še najboljša je bila inačica za DS, ki je osnovno igro s super nintenda (verzija za GBA je bila le malce nabuhel izvirnik) raz­širila z novimi stopnjami in petimi otroki. Te je Yoshi nosil na hrbtu in z njimi dobil nove sposobnosti. Yoshi's New Island za 3DS pa je najnovejši – in hkrati najslabši ter najmanj inovativen v seriji.

Ta buzdovan se vrti počasi in daje obilo časa, da zmanevriraš skozi vrzel. A neprevidnost je kruto kaznovana, saj se po smrti dostikrat preseliš na začetek.


Zgodba, ki se tiče ugrabitve Baby Lugija in truda Baby Maria, da bi ga našel, je vnovič nepomembna. Treba je pač priti z leve na desno, tako kot v Marijih. A Yoshi se precej razlikuje od laškega vodoinštalaterja, pa ne le po voščenkasto risankasti okolici. Bistveno počasnejši je, zato ne temelji na hitrosti in gladkem nizanju skokov, marveč na lagodnem, umirjenem pre­magovanju ovir. Dostikrat se ustavi, da z jezikom spravi v usta sovražnička, nakar ga v loku izpljune ali ga pogoltne. Ubožec iz dinodanke zdrsne v obliki jajč­ka, ki ga je moč nato vreči. V ta namen Yoshi obstane, nakar začne okrog njega samodejno krožiti namerilna črta, ki jo je moč za več preciznosti ustaviti. Vr­že­no jajce ugonobi nasprotničke in spremeni oblake v dobrote, zmožno pa je tudi pobrati kovance in rože, ob katere zadene. 
To je pomembno, kajti Yoshi's New Islandovih osem­inštirideset osrednjh nivojev in šest skrivnih je za osnovno igranje brez iskanja skrivnosti medlih. Če si ko­ličkaj metodičen in previden ter poseduješ trohico platformskega znanja, prideš skozi vse svetove brez večjih težav. Navadni sovražniki, kot so raznobarvni menihi, so tam predvsem zato, da jih pomalicaš, dočim so šefi že prav neverjetno benigni. Igranje je počasno, ploščadi pa razpostavljene prijazno, tako da so skakalna sosledja domala samoumevna. Še največja ovira je sam Yoshi, ki je težek in kljub sekundnemu ostajanju v zraku precej nezanesljiv. Zato vča­sih vseeno kam cepneš ali ti sovražniki (oziroma hrošč!) preprečijo stik z Baby Mariem, ki ti ga ob stiku z nevarnostjo odfedra s hrbta in ga moraš hitro pobrati. Ob crkotu ugotoviš, da so kazni hude, kajti nadzorne točke znajo biti kljub otroškemu videzu krepko narazen. A nič nenavadnega ni, če imaš po koncu deseturnega špila sto, sto petdeset dodatnih življenj. Brez muje. 

Veliko jajce, ki ruši vse pred sabo, je le inačica orjaškega Maria. Težko je verjeti, da so igro izdelali Arzest, nekdanji Artoon, ki so naredili Yoshi\'s Island DS.

Poanta je v iskanju skrivnosti, s čimer ni samo po sebi nič narobe. To je težji del, namenjen bolj izkušenim in starejšim, medtem ko se mulčad ukvarja s temeljnim kvestom. V redu. Vendar moram reči, da so skritosti v New Islandu tečne sorte. Napol prozorni oblaki z dobrotami, ki se pojavijo šele ob vohljanju po slehernem kotičku, in rdeči kovanci, zamaskirani v navadne, so še najmanjši problem. Bolj nažira množica časovno omejenih tajn, za katere imaš v okviru kakih deset minut dolgih stopenj natanko eno priložnost ali ozek časovni okvir, da jih pobereš. Na primer kovanec na špagi pod nebom, ki odleti hitro po tistem, ko ga opaziš. In če ga zgrešiš? Jah, še enkrat od začetka. Malo reči je bolj sitnih od rožice, skrite pod previsom na samem koncu, ki jo opaziš med padanjem k tlom, in iskanje skrivnosti se mi je zdelo večja muka kot zabava. Poleg tega je to početje enolično, saj so obstranskosti vedno iste in, tako kot ploščadi, zvečine nameščene predvidljivo. 

Jajčka so na sliki le zelena, a so lahko tudi drugačnih barv. Če z njimi zadeneš enako pofarbanega sovražnika, bo bonus nemara boljši, kot bi bil sicer.

Občutek svežine bi bil večji, če bi Yoshi's New Island glede na prejšnje, zdaj že pošteno stare dele vseboval konkretne novosti. Take, kot jih navzlic sličnim sredicam grmadi serija Mario. A jih ne, razen če sem šteješ občasno uporabljano in nič kaj impresivno kovinsko jajce za potoniti v vodo (plavalne sekcije so žal zelo kratke)  ter ogromno jajce za razsutje okolice po zgledu velikanskega Maria iz NSMB2. Ozadja so komaj kaj drugačna, kot so bila, različne spretnosti pa so v primerjavi z Islandom DS celo pore­zali, saj dinozavrčka zdaj jezdi le Baby Mario. Ostanejo redki vmesni nivoji, kjer Yoshi postane vozilo ali sveder, nakar ga do minutko oddaljenega cilja vodiš z nagibanjem konzolice. In nezanimive miniigre za lokalno povezana 3DSa (modul s špilom je lahko en), kjer se recimo boriš, kdo bo do izteka časa nabral več jajc. 
Nič od tega ne pripomore, da bi Novi otok postal zares nov, špil pa karkoli več od za Nintendo neznačilno povprečnega platformerja. Bolje kot odšteti 40 evrov zanj je kupiti GBAjevo verzijo izvirnika v Virtual Console. Grafika je slabša, igra pa boljša. 

 

Yoshi's New Island
Nintendo za DS
objavljeno: Joker 249
april 2014

55