Revija Joker - Pokemon HeartGold / SoulSilver

IGROVJE
stranka » igrovje » DS » Pokemon HeartGold / SoulSilver
Pokemon HeartGold / SoulSilver

Sneti

Zavedam se, da niz lahkotnih frpjk Pokemon temelji na dolgoletnem in množicam privlačnem izročilu, ki veli zlasti eno. Skozi mnoge bitke zbrati številne cortkane žepne po­šast­ke (pocket monster – pokemon) in z vlaganjem izkušenj iz bojevanja pod­­preti njihov razvoj. Tako si naposled las­­tiš do neke mere samosvoj živalski vrt bitij, ki kljub istim imenom niso enaka prijateljevim, ker so evolvirala v skladu s tvojim po­četjem. Vse to mi je kristalno jasno, tako kot dejstvo, da otrokom in mlajšim najstnikom strašno dogaja zbira­teljska plat. Mantro 'Gotta catch 'em all!' številni vzamejo zelo resno, nakar ce­­le dne­ve lazijo po visoki travi, lovijo monstrum­či­če in jih digitalno izmenjavajo s prijateljčki.

Vsebina ni docela enaka kot v izvirnem Goldu/Silverju. Dodane so igrice, ki obsegajo norenje proti cilju in besno obmetavanje s snež­nimi kepami. Deset jih je in zve­či­ne jih nadzoruješ z DSovim perescem.

Tudi mene je pokemanija že zgrabila. Če prav pomnim, zelo kmalu po lansiranju v ZDA in Evropi malo pred prelomom tisočletja. A me je tudi izpustila, ko sem dobro premislil o tem, kaj poč­nem, in ugotovil žalostno dejstvo. Nam­reč to, da so igre Pokemon huda srkala časa, ki te vse preveč zaposlujejo z enolič­nimi, lahkimi poteznimi bitkami, v katere ni treba vložili ničesar razen izbiranja samoumevnih menijskih opcij. Dok­ler nimaš pravega življenja z odgovornostmi, ko ti čas še ni dragocen in si lahko privoščiš, da vržeš cele popoldneve vnemar, gre. Potem pa tovrsten grind okuži nesmiselnost. Recimo tegale v Pokemon HeartGold in SoulSilver.
Ne rečem, osnova je simpatična. Si desetletni lovec na pošastke v pravljični otroški deželi, ki jo v slogu 16-bitniških frpjk gledaš od zgoraj. Začneš v vasici, polni hecnih ljudi, nakar se odpraviš na širni kvest, na katerem te čaka niz izvežbanih pokemonskih trenerjev. Če jih želiš premagati, si moraš omisliti kupek pošastkov in jih izuriti po svojih željah. Vseh je 493,

Pokewalker je okrogla ploščica velikosti manjše rolice selotejpa, ki spo­mni na dreamcastov VMU. Beleži tres­ljaje in pokemonom daje izkušnje.
kar pomeni, da boš zadevo z zbirateljskega stališča končal, ko boš romal v penzijo. A recimo, da nisi nori kolektor, marveč pretežno normalen ig­ralec, ki malo že zbira, povečini pa ga za­nimata raziskovanje in bojevanje. Pr­vo je čisto simpatično, saj se dežela kmalu razpre. Dasi je zgodba tenka, uži­­vaš v številnih humornih dialogih z ne­navadnimi osebami v vaseh in divjini. Če obvladaš angleščino, seveda. Tak­is­to so kul številne mini igre, stranski kvesti in nalinijsko menjavanje pokemonov ter bojevanje z ruljo z vsega sveta po wi-fiju. Za manj kritične stare ljubitelje zna biti privlačno dejstvo, da sta HeartGold in SoulSilver, ki se sicer razlikujeta le po kakih šestnajstih monstrumčkih, rimejka Pokemonov Gold in Silver z game boya color iz leta 2000. Z boljšo grafiko in dobrotami, kot so omenjene mini igre in hardverska napravica po imenu pokewalker. V okroglo zadevico, ki jo dobiš v škatli z igro, naložiš poljubnega pokemončka, nakar s hojo nabiraš izkušnje zanj. Malo afnasto glede na to, da gre hitreje s tepe­žem, vzdušno pa je. 
Druga ključna draž HeartGolda in SoulSilverja je boj, in tu vidim ključni prob­lem. Po eni strani so potezne bitke fine. Na eni strani ločenega zaslončka se znajde ena od tvojih beštijic in jame na podlagi ukazov iz menijev tepsti sov­raž­nika na drugi strani, se pred njim braniti, uporabljati robo iz

Večigralstvo in izmenjava pošast­kov sta skozi hi-tech odskočišče mogoča tako po lokalnem wi-fiju kot po spletu.
nahrbtnika in tako dalje. Bistvo je v natezanju papir – škarje – kamen, kjer so določeni pokemoni močni proti drugim tako po naravnih danostih kot veščinah, ki jih uporabiš. Teh ni neskončno, saj se moraš pri evolviranju pokemona odločiti, katero staro sposobnost boš zavrgel na račun nove. Če sploh kako. Tudi kaka enostavnejša miselna uganka ti prekriža pot. Ne kritiziram niti splošne globine, saj sčasoma postane kar impresivna, sploh v šefovskih srečanjih. Capini s sabo tovorijo vse več pokemonov in jih menjavajo sredi fajta, na kar si se primoran odzivati. In obratno. Umetna pamet ni ravno vrhunska, ni pa lesena, da bi jo kar tako okrog prinašal. 
Večja težava je v postopku, da prideš do teh kul obračunov, saj te med njimi čaka na stotine duhamornih, skorajda tlačansko enoličnih srečanj s sovraž­ni­ki. Nanje naletavaš naključno, saj v retro maniri niso vidni na zaslonu. Deset korakov, fajt, deset korakov, fajt, deset korakov, fajt. V njem pa attack, attack, attack, zmaga. In tako petdesetkrat in več, dokler ne pride nekdo, kjer moraš uporabiti še nekaj drugega. Špil traja na desetine ur, a večina teh je dolgo­čas­nih, za nameček pa v primerjavi z novejšimi deli serije Pokemon ne najbolj naprednih, saj sta HeartGold in SoulSilver hvalnici retro nostalgiji. Igral sem na sekretu, za mizo, na kavču, na klopci, v avtu in spet na sekretu, toda le redkokdaj s polno pozornostjo in več kot s polovico očes. Najbrž bi moral biti mlaj­ši, da se ne bi sekiral ob takem odtekanju časa. Ali se preseliti v 1998.  


Pokemon HeartGold / SoulSilver
Nintendo za DS
objavljeno: Joker 203
junij 2010

70