Revija Joker - Solatorobo: Red the Hunter

IGROVJE
stranka » igrovje » DS » Solatorobo: Red the Hunter
Solatorobo: Red the Hunter

Navi

Solatorobo? Je to robotska solata? Ali vegetarijanski robot? No, endivije v tejle pustolovski akcijski frpjki ni, a s takim naslovom kratko malo mora biti nekaj posebnega. Dogaja se visoko nad oblaki, koder lebdijo nebesni otoki in se spreletavajo čudna plovila. Tod ne bivajo ljudje, temveč pasja in mačja bitja. Postaneš Red, mlad človekolik kuža, ki se s sestro udinja kot plačanec za različne službice. Naokoli lomasti na mecha robotu, ki ima velike šape, s katerimi dviga in prevrača reči. Tokijci, pač. Njegovo brezskrbno življenje se zaplete, ko v navidez nedolž­nem poslu spozna Elh. Mačja gospodična ima dolgo zgodovino in veliko duševne prtljage. Kaj natanko je v ozadju in kako ogroža obstoj sveta, odkrivamo postopoma, v rokokojski maniri japonskih frpjk.

Vsak otok ima kiosk za posredovanje del. Svetleča krogla v bližini je punkt za shranjevanje položaja. Tu se splača redno fočkati, saj je tok nepredvidljiv.

Red ima širom nebesnega univerzuma opravka z velikanskimi pošastmi, starodavnimi legendami in muhastimi zavezništvi. Na pot se mu mečejo številne gnusobe, od insektov do letečih zlodejev. Boji potekajo v realnem času, so preprosti in vse do konca skovani po istem kopitu. Nadzornih naprednosti ni, celo peresce ni izkoriščeno. Reda vodiš s križcem in nadloge je največkrat treba dvigniti z mlatenjem po gumbu A, nakar jih zalučaš ob tla. Če jih pravočasno prestrežeš, lahko prijem ponoviš. Sistem je enostaven in mlatenje spektakularno, čeprav gneča botruje ob­čas­nemu zatikanju. Podoba je pač v 3D in DSova strojna moč omejena. Šefov je pet na vsak prst in napravijo vtis, ko napenjajo mišice in širijo krila. Kljub temu se večine odkrižaš brez večjega napora, najraje tako, da jim v bučo vračaš lastne izstrelke. Shranjevalnih točk je sicer veliko, bi si pa v kaki težji temnici želela več priložnosti za obnovitev zdravja. Saj je res, da jih po smrčku dobiš predvsem, ko si nestrpen in rineš z glavo skozi zid. A kljub temu kaka dodatna krača, po možnosti v žepu, ne bi škodila. Red v bojih dobiva izkušnje in napreduje po stopnjah, ločeno pa lahko nadgradiš tudi njegovega robota. Drob ima oblikovan v mrežo, kamor vdeluješ kupljene dele za moč, hitrost in podobno. Prostor je omejen in kosi so podobni tetrisnim tetrominom, zato je treba pri montaži sklepati kompromise.

Dirkaški izzivi so kar zahtevni, kajti zračno plovilo ni najlaže nadzorljivo. Hkrati te omejujejo stene zračnega tunela, zato gibanje ni čisto prosto.

No, ubadanje z vsem tem je postransko, saj je špil lahkoten. Kljub obilici tepeža, ki zna biti občasno kar enoličen, je pravo gonilo zgodbe izpolnjevanje nalog, ki so pahljača raznolikih pristopov. Red plava, leti, se gre zračne dirke in upravlja velikanski kanon. Še en zanimiv element je, da lahko stopi z robota. To je nujno za odpiranje skrinj, pritiskanje stikal, brskanje za zakopanimi dobrotami in plezanje po lestvah. Vseeno pa bi dvojnost lahko bolje izkoristili, saj je cucek brez robota preveč nebogljen in brez sodelovanja ne gre. Želje strank so namreč velike in obsegajo čuda zadolžitev, od igranja skrivalnic z otroki do lova na velikanske rake samotarje, dostave vročih pit, prenašanja zaljubljenih sporočilc, preganjanja gusarjev, sodelovanja v kvizu in deratizacije kanalov. Službic je čez osemdeset in tudi tu si vpet v ločen sistem napredova­nja. Pri izbiri imaš proste tace, a občasno moraš bolj poprijeti za delo, da zbereš dovolj izkušenj za kako obvezno nalogo. Otočja, po katerih se Red poja, so kot turistična brošura alternativne resnič­nosti. Ena so steampunkovska, druga spomnijo na ev­ropska mesta, tretja so hladno tehnološka in četrta pravljično zasanjana. Toliko raznoterih vtisov na enem mestu redko srečaš, sploh na prenosni konzolici.

Ko imaš sovraga enkrat v pesti, moraš kar najhitreje tleskati po knofu A, dokler se merilnik ne napolni. Če preveč cincaš, se beštije izvijejo iz prijema.

Igra ni malenkostna in zapečkarska, temveč si da duška in se ne boji presenečati. V dvajseturni epopeji se ti preda sceloma, s ponosom in ganljivo iskrenostjo, kot doma izdelano darilo ljubega otroka. Morda mestoma ni čisto spolirana in kaže kak neroden, neizkoriščen rob, boj pa ni na visokem nivoju. A tega ji ne gre preveč zameriti. V današnjih časih je tako neobi­čajno zastavljen izdelek izredna osvežitev. Tudi zato, ker kljub mnogim vzhodnjaškim potezam ne gre za tipičen japonski frp, ki bi stregel ozko odmerjeni publiki in na ostale pozabil. Solatorobo je prešernejši in enostavnejši, vse poteka hitreje in praktično brez praznega teka. Njegovo širino v vsebinskem in igralnem smislu lahko samo pohvalim. Da je DS ob svojem zahodu še dočakal takle solatni srček, je velika sreča.

Solatorobo: Red the Hunter
Nintendo za DS
objavljeno: Joker 219
oktober 2011

86