Revija Joker - Patapon 3

IGROVJE
stranka » igrovje » PSP » Patapon 3
Patapon 3

Navi

Patapon tudi v tretji kitici ostaja miks ritemske ig­re in neusmiljene klavščine. Po cesti gre regiment, ti pa si dirigent, ki ga s koračnicami vodiš v napad, obrambo, okrepitev in podobne akcije. Napeve tvoriš s pritiski smernih tipk. Uho za ritem je nujno, saj le z natančnim plasiranjem udarcev naštepaš kombinacije, ki vodijo v eksplozivne posebne napade. V idealnem primeru padeš v trans, se prepustiš kr­vo­loč­nosti in s svojo armado kot buldožer gaziš vse pred seboj. Cilj agresije so spet mali mrav­ljinci in njihove utrdbe ter velikanske pošasti. Črvov in pti­čur­jev se spomniš iz prejšnjih delov, a veliko je novih. Zdaj se te­­peš s podzemnimi golemi, eksplozivnimi kuš­čarji, zmaji, kiklopi in podobno zalego. Posebna klasa so orjaki, podobni tistim v Shadow of the Colossus.

V pomoč je plonkec s pesmicami. Med drugim odkleneš še komad za premor in premikanje ritensko. Ali pa zagodeš polko, ki rešuje iz primeža zubljev in ledu.

A čeprav je boj bolj zagrizen kot kdajkoli, ti trojka da manj številčno vojsko. Tu ne vodiš več dvajsetglavih bataljonov, ampak zgolj četico petih, od česar je eden zastavonoša. Zdaj tudi nisi več božanstvo, marveč nastopaš kot junak. Teh je skupno kar enaindvajset sort, v začetku pa so na izbiro tri: suličar, lokostrelec in ščitar. Z napredovanjem se pri vsakem razveji mre­ža dodatnih šestih vrst. Ne glede na začetno izbiro lahko sčasoma odkleneš vse.
Poleg herojev imaš podobno izbiro pri podporni trojici. V moštvo lahko vključiš konjenika, debeluha z buz­dovanom, maga, ki copra iz ozadja, peklenskega trobentača, mečevalca, kočijaža, topničarja in kup drugih. Frpjski, nadgrajevalni element je zdaj zelo okrepljen. Soldatki v bojih pridobivajo izkušnje, kar jih krepi in jim dodaja sposobnosti. Poleg tega vihtijo različna orožja in opremo. Krepel, ščitov, tromb, kanonov in cipel je na tone ter vsak kos je mogoče še nadgraditi. Zapletenost je nasploh epska, saj Patapon v svojih statistikah spominja na partituro. Številske vrednosti napada, obrambe, verjetnosti, vpliva ognja, ledu, vetra in še česa se ti kar vrtinčijo pred očmi, saj te z vsem tem zasujejo že takoj spočetka.
S tem pa pridemo do osrednje zamere, ki zagreni izkušnjo bolj kot v prejšnjih dveh delih. Težavnostna krivulja ne le, da ne narašča zvezno, temveč je pravi betonski okop. Stopnje so spet nanizane linearno, ko se čez planjavo prebijaš do konca sveta. Saj že prej niso bile enostavne, zdaj pa je zahtevnost pritirana do bizarnosti. Vsak nivo ti polomi kosti, zobe, krila in prste, nakar te izpljune in mastno rigne. Ko se s po­šastmi zapleteš v vražji ples, je dovolj ena sama napaka in že si masa za čevapčiče. Velik del frustracij korenini v tem, da si običajno poražen zaradi ubitega praporščaka. Ta se resda drži bolj v ozadju, a je še ved­no pretirano ranljiv.

Kadar tega grdina spraviš na kolena, se je modro umakniti. Ko se razpoči, ti iz vojske naredi pokovko.

Tako ti ne preostane drugega kot tuhtanje, kje si ga spet polomil, in klavrn odhod nazaj bildat, kar je po­časno in boleče. Neuspehi niso izjema, ampak pravilo, ob čemer niso vzgojni in ti ne nakažejo poti naprej. Saj je res, da je privlačnost igre vseeno nezemeljska, zato se ji pustiš zlorabljati še in še. Trmasti vanjo zlahka vložijo stotine ur. A vseeno ti duša kriči po nastavljivi težavnosti.
Enoigralska kampanja je za povprečnega puščavnika prehud zalogaj, čeprav ima izkušnje iz prejšnjih iger. Rešitev je močan spletni način. Zdaj lahko k sodelovalnemu klanju povabiš soigralce v bližinskem (ad hoc) ali internetnem modusu. V tem primeru ni skrbi z bednim nosilcem bandere, saj so v ekipi sami junaki. Bolj nabildani ti lahko pomagajo skozi kako posebej zafrknjeno stopnjo, poskrbeli so za klane in občutek spletne bratovščine. Še en vidik multiplayerja so dvoboji v arenah. V eni moštvi prodirata z nasprotnih kon­cev zaslona in zavzemata stolpe, da bi osvojili sovražno zastavo. Druga sorta je dirkaška, kjer se ekipi prebijata čez poligon, tretja pa te opremi z metalnikom raket, ki ga aktiviraš z mlatenjem po stikalu.
Čeprav špil nudi samodejno opremljanje z najboljšo ro­bo, je mikroupravljanja veliko. Nabrekle statistike bodo šli študirat le najbolj predani, igra pa si na ta na­čin razredči odjemalce. Sistem učenja ter pomoči ni dorasel kompleksnosti izdelka in to je primer igre, ki bi jo morali opremiti z zajetnim priroč­ni­kom. Ob njeni neusmiljenosti bodo brez besed ostali tudi tisti, ki so prejšnja dela namudrili. Večina enostavno ne bo predr­la bodičaste, raskave skorje, kar je ob splošnem zatonu PSPja velika škoda.

Dirkaški dvoboj je sploh srdit, saj pred ciljem štejejo centimetri. Računati je treba na travnato podlago, ki se zlahka vname in postane smrtonosna past.

Patapon 3
Sony za PSP
objavljeno: Joker 215
junij 2011

65