Revija Joker - Super Time Force

IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Super Time Force
Super Time Force

Časoplovni Sneti je igral včeraj in danes. Jutri bržda ne bo več.

Leto 198X, Zemlja. Vse je šlo k vragu in na Superčasovnem odredu junakov je, da spravi stvari v red ter prepreči nastanek katastrof. Na primer zanikrnih licenčnih iger in boy bandov, za nameček pa še invazije vesoljcev. Posledice? Jezen Bog in po pomoti zmenek z lastno materjo. Kdaj začnejo? Danes. Jutri. Včeraj. Ni važno, saj znajo potovati skozi čas!
Lep čas se že nisem ob kaki igri tako nasmejal kot ob digitalno razpečevani neodvisnici Super Time Force. Preveva jo zafrkancija, ki marsikaj dolguje starim LucasArtsovim pustolovščinam, ko smo opozarjali na triglave opice. Enook znanstvenik sreča svoj vojaški jaz, ki ima prevezi čez obe oči, roboti napadejo titana Atlasa, ki mu je ime Rick in ga je treba nafutrati z velesendvičem, medtem ko je glavni zlobec tako nespreten, da “mu ne bi uspelo voditi niti trume lemingov.” Med liki, s katerimi upravljaš, pa so John Rambois, Jef Leppard in Dolphin Leppard. Umrl.

STF je arkada s previjanjem časa, kjer minula dejanja ostanejo. Tako lahko z enim likom postrelim bombe, z drugim pa šicam cepelin.

Dajmo znova, tokrat skupaj
Super Time Force je v temelju retro klasična, striktno enoigralska, od strani gledana platformska rešetalka v slogu Probotectorja. Toda čeprav šibaš na desno, skačeš in streljaš, zgolj s tem ne prideš daleč. Arkadni akciji je namreč pridodana merica strategije.
S pritiskom na gumb ustaviš čas in ga po mili volji zavrtiš nazaj, tja do začetka nivoja. Pri tem se zgodi nekaj nenavadnega: kar si počel prej, se udejanji še enkrat in se prekrije z novimi dejanji. Recimo, da si v sovražnika poslal naboj, nakar so te ubili. Previješ čas, ga spet zaženeš in na taistem mestu capina us­tre­liš še enkrat. Tokrat bo kasiral dva metka! To lahko ponavljaš, dokler imaš še kaj 'vrnitvenih žetonov'. Paziti moraš tudi, da ti ne zmanjka krovnega časa, ki ga je le za minuto.
Prijem ne bi bil tako efektiven, če ne bi imel ti kot igralec na zalogi več vojščakov, vsakega z dvema spretnostima. Šibkejšo sprožiš s kratkim pritiskom na gumb za strel, močnejšo s tiščanjem. John Rambois bljuva posamične krogle in trosi vročo plazmo v tri smeri, Jef Le­ppard ima odbijajočo se kroglo in v ravni črti letečo bazukaško granato, dočim Shieldy Blockerson (smeh) odbija izstrelke in tvori plazemski ščit. Veščine kombiniraš in se tako prebijaš naprej.

Skakalne spretnosti so neobhodne. Celo dosti njih, kajti inercije je ravno prav, da hitro omahneš z robov v prepade.

Točkice užitka
Samosvoji prijem je sprva izjemno zanimiv. Sploh zaradi razgibanosti šestih osrednjih stopenj s po štirimi podnivoji, čemur se pridruži tridelni finalni komplet. V časovnih obdobjih, kot so prazgodovina, srednji vek in današnjik, se prebijaš skozi gradove in mimo dinozavrov, skačeš po avtomobilih v luftu, se dričaš skozi vodne tobogane, bežiš pred dvigajočimi se plameni in letaš po nebesih, kjer nate ščijejo angeli.
Nekatere stopnje so premočrtne, druge so bolj razvejane in nudijo skrite kotičke, kjer odkriješ dodatne like. Tu vnovič pride prav časovno afnanje, saj greš recimo z enim likom na en konec, nakar prevrtiš uro in se odpraviš na drugega. Na enem mestu to botruje lahkotni uganki. Vsak komplet stopenj se konča s šefovskim bojem, kjer hobotnica, t-rex in gundamski kovinko nudijo težko zgrešljive tarče. Za nameček so skupki nivojev razporejeni nelinearno, tako da če se nekje zatakneš, lahko greš drugam in se kasneje vrneš. Tako ali drugače z rezultatom tekmuješ na spletnih lestvicah.
Na vsak način te stežka ne očarata pikslasta podoba in čiptjunasto muziciranje. Zunanjost spomni na Canabalt v barvah in je polna kvadratkastih sli­čic, ki jih razganja od osebnosti. Komodorjevsko odpiskane poskočnice pa bodo sedle v srce vsakemu navdušencu nad igralskim triasom.

Prazgodovinski nivoji so posejani s kar nevarno dinozavrsko nesnago. A za vse si sam, saj igra ne pozna večigralstva.

Dve okoli vekarice
Če si bil pazljiv, si zasledil, da sem glede zanimivosti previjanja ure zapisal 'sprva'. In res proti koncu finta nekoliko razvodeni, ker preveč uporabljaš enake prijeme. Domala vsi večji spopadi bazirajo na tem, da z večkratnim vračanjem časa zbereš zadosti izstrelkov na ključnih mestih. Temu ustrezno so nekateri soldati bistveno bolj uporabni od drugih. Ker je vsebine za kake tri ure, se ti zdi, da si zvečine počel isto in da je bilo igre konec ravno, ko bi potrebovala veličasten iztek. 
Kazi jo še par drugih minusov. Zahteva po natančnosti je velika, nadzor pa ravno toliko ohlapen, da podležeš ob miniaturnih nepazljivostih. To je zlasti tečno na težavnosti 'super hardcore', ki se odklene po prvem končanju in kjer umrli liki v okviru stopnje načeloma ostanejo mrtvi. Diagonalno streljanje in letenje + nažiganje sta čisto preveč naporna. Najhujša pa je gneča, ki nastane, ko si čas že večkrat vrnil in barabina obstreljuješ z več liki hkrati. Čeprav so minule kopije delno prozorne, gre preglednost rada v franže.
Super Time Force je tako sicer intriganten, izviren, smešen in vznemirljiv špil, ki pa zna biti živ­čen, neroden in nepravično zahteven. Ljubitelji hardcore arkadnih nažigačin bodo ovire znali preskočiti brez večjih ran in se jim 15 evrov na Xbox Live Arcade ne bo zdelo preveč. Ostali pa naj se držijo proč, sicer jim bo nasmeh ob drugače simpatičnih vicih hitro postal grenak.

Pod sovražnimi streli je podlegel še eden od mojih možičkov in po zlu je šel nov \'žeton\'. Trideset se jih sliši veliko, a verjemi, da ni.

Super Time Force
Capybara za xbox 360, xbox one
objavljeno: Joker 251
junij 2014

75