Revija Joker - Lost Planet 2

IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Lost Planet 2
Lost Planet 2

Casevo navdušenje nad tole serijo kopni hitreje kot sneg na E.D.N. III.

Na papirju se Capcomov na­črt za nadgradnjo prvega Lost Planeta ni zdel slab. Vzeli naj bi zasneženi planet E.D.N. III in ga pokazali v novi luči ... dokaj prhko, a spektakularno tretjeosebno nažigalsko akcijo z dosti šofiranja prilagodljivih robotejev obdržali vsaj na istem nivoju ... dodali še več kolosalnih alienskih kreatur akridov ... ter vse skupaj premazali z multiplayerjem. Načrt, kot se šika. Kaj je torej šlo narobe?

Ena stvar, ki je špilu ne gre oporekati, je zmogljivost grafične srčike MT Framework 2.0. Bistvenih razlik med verzijama za 360ko in PS3 ni, dočim pecejaška izide enkrat jeseni.

Veliko. Tudi v drugo je smisel naše odprave arkaden tretjeoseben genocid vsega, kar miga, najsi gre za človeške in mehanske sovražnike ali manjše in večje akride. Za razdejanje se vnovič zanašamo na oro­žar­no iz brzostrelk, pušk, snajp, rake­tometov, rotirajočih topov, energijskih pokalic, zložljivih ščitov in granat. Če smo v enici tavali po snegu in viške doživljali v futurističnih oporiščih ter utrdbah, je zdaj podobno, le da zmrzal nadomestijo zelenje, voda in gola zemlja. S pobijanjem sovragov še vedno dobivamo termično energijo, le da ta zdaj ne upada zaradi hladu in jo lahko s tiščanjem gumba spreminjamo v zd­ravje. Capine nam igra z od prej znanim ritmom pošilja naproti, ko napredujemo po premočrtnih nivojih. Alienski mrčes in zamaskirani bojevniki uletavajo z vseh strani, mi pa peš ali iz robotkov trosimo toliko streliva, kolikor ga v najlepših časih ni premogla niti JLA. Trupla padajo, žužkaste pojave pokajo kot milni mehurčki, okolico pretresajo eksp­lo­­­zije, zgradbe se sredi gostega dežja in dima šibijo pod točo svin­če­nih in svetlobnih izstrelkov. Ne, Lost Planet 2 ni pust ali grd. Sredi bojne vneme nam vodilni nato naprtijo cilje, kot je aktiviranje signalnih točk ali časovno omejeno branjenje lokacije. A take reči so le predjed za tisto, kar nas čaka na sredini in / ali na koncu vsake od šestih daljših epizod, ki se navznoter delijo na poglavja in krajše misije. Govorim o za serijo značilnih spopadih z impresivnimi, gromozanskimi, sto metrov visokimi stvori, ki se nad nas spravijo s tentaklastimi izrastki, morilskimi zamahi, zmrzovalnimi žarki, zvoč­ni­mi napadi in še čim, tepemo pa jih peš ali v robotih. Žurka in pol. 

Ščit lahko po potrebi postane uničujoč energijski top. Napad izvedemo tako, da ob zadostni količini termične energije tiščimo 'start' in \'select\' ter imamo ob sebi vsaj enega pomagača.

Ali pač? Sliši se že kul, toda igra je še dosti bolj kot enica prežeta z neslanostimi in nesmiselnimi dizajnerskimi izbirami. Za največje razočaranje je moč zlahka označiti kampanjo. Ker je ta prilagojena četverici, so z nami skoraj vedno sotrpini, ki jih vodijo bodisi kolegi na spletu ali razdeljenem zaslonu, bodisi računalnik. Ta se izkaže za hudo neposobnega, saj so boti podvr­že­ni kroničnemu umiranju in so balast tudi v enoigralstvu, če odmislim pomoč, ki jo nudijo s še kar sposobnim streljanjem. Če bi jim bilo moč poveljevati, bi bila zgodba bržda drugačna, a jim ni. Sodelovanje z živimi pajdaši je bolj všečno, a takisto ni brez sitnosti. Ena je, da umiranje človeških pomagačev vpliva na zalogo modre energije. Ta kopni z vsako smr­t­jo in ko je zmanjka, ne gremo od nadaljevalne točke znotraj misije (ki so itak dostikrat postavljene slabo), marveč od začetka poglavja. Zato mimogrede vržemo proč dosti časa. Drugi razlog za penjenje je, da se co-opu ni moč pridružiti kadarkoli, marveč terja štrikanje v čakalnici. Tretji pa je možnost grupnega preigravanja le tistih delov kampanje, ki smo jih obdelali v samotarstvu. Če bi nam izbira poljubnih segmentov pokvarila spodobno štorijo, bi to omejitev šlo razumeti. Toda fabula je takorekoč odsotna, saj nas špil v zmedenem vzorcu prestavlja iz enega v drugega brezimnega predstavnika frakcij, ki se potegujejo za pre­živet­je.

Prevažanje z visenjem na robotih je kul pogruntavščina, ki pa do izraza pride le pri igranju z dihajočimi soborci. Računalniški se načeloma zadovoljijo s streljanjem in umiranjem.

Nakar so tu še mnoge slabosti, nad katerimi smo bentili že v prvencu. Boji z običajnimi sovražniki so igralno podobno nevznemirljivi in enolični kot v LP1, medtem ko so žuželkasti šefi in polšefi na pogled mogočnejši, toda zanje potrebujemo bore malo iznajdljivosti ter znanja. Manj kot prej! V boje z izjemo enega ali dveh ni treba vložiti nikakršne taktike, saj zgolj praznimo nabojnike v očitne šibke točke in se brez pretiranih težav izmikamo. Sneg nam ne pije več mo­či, kar poslabša vzdušje. Znova so vdelali kljuko, ki naj bi občutno vplivala na navpično raziskovanje okoliša, a do izraza pride le v internetnem spopadnem več­igralstvu za največ šestnajst sodelujočih, kjer se naši tekmeci zanašajo še na kaj drugega kot zgolj na številčnost in koder višji položaj dejansko pomeni prednost. Modusov je v tekmovalnem multiju sre­čo­ma dovolj: moštveni in solerski deathmatch, več različic pobiranja zastave in branjenja položajev, način 'fugitive', kjer slabše oborožena skupinica beži pred bolje opremljeno. To dopolnjujeta vzdušna ježa robotov in nagrajevalni sistem, vsled katerega sčasoma dobimo boljše palice smrti, hecne bojne titule in modne nadevke. Čeprav nepuščavništvo ni vrhunsko, je tako še najboljši del igre in razlog za sorazmerno visoko oceno. Kam polziš, Lost Planet?

Razdeljen zaslon za dva je v bližnjem sorodstvu z onim iz Resident Evila 5. Razmerje oken ostane širokozaslonsko, špil pa za tekoče igranje skrbi z zbijanjem grafičnih podrobnosti.


 

Lost Planet 2
Capcom za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 203
junij 2010

66