Revija Joker - El Shaddai

IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » El Shaddai
El Shaddai

Sneti se naloka riževega žganja in gre s tokijskimi Židi interpretirat suho vejo Biblije.

Japonci so v svetu iger pojem čudnosti, ampak El Shaddai: Ascension of the Metatron po odbitosti dejansko preseže večino njihovih umotvorov. Enoigralska tretjeosebna mešanica sekljanja in skakanja v okvirnem slogu God of War nas postavi v kožo sprva golorokega božjega odposlanca Enocha. Ta gre na Zemljo gol in bos obračunat s sedmerimi odpadniškimi angeli, da bi preprečil uničenje človeštva v vesoljnem potopu. Gromovnik je na srečo usmiljen.
A to ni običajna odprava s srednjeveško tematiko, obiljem krvi in pričakovano štorijo dobro-potolče-zlo. Enoch pri vzpenjanju skozi nadstropja 'babilonskega' stolpa naleti na ravnice prelivajočih se barv, rušeče se vulkansko skalovje, kjer ga ogro­ža gromozanski nefilim (potomec angelov in ljudi), kibernetsko mesto in visokotehnološko metropolo. Za dobro merico vsega ne opravi v trirazsežnosti, marveč pogled rad preklopi v stranskega, nakar igramo v slogu starih 2D-ploščad.
Višek hecnosti je sopotnik Lucifel, ki obstaja izven časa in se z Bogom pogovarja po mobilnem telefonu. Ne on, ne Enoch nimata kril, posedujeta pa kavbojke in metroseksualno lepoto v slogu animejev, skozi katere osaški srednješolci sanjajo, da so frajerji. Le en problem je. Angeli nimajo tičev. Samo od kod potem nefilimi?

Okularne neraznolikosti Shaddaiju absolutno ne gre očitati. Spodaj je kibernetski štuk stolpa, v katerega vdreš, zgoraj pa kiklopski nefilim na vulkanski stopnji. Mlati te in cvre, a v bistvu ni težak.



Sveta nebesa
Imajo pa oči in mi tudi, da lahko cenimo edinstveni vizuelni slog. Ko se prebijaš skozi raznolika okolja, se ti zdi, da si zašel v galerijo z umetninami, v kateri so se občasno utaborili metadonski zblojenci in kjer je treba za vstopnino pokazati knjige Carlosa Castanede. Antični kipi izginjajo v vr­tincih vodenkastih barv, Enoch jezdi na valovih razbrazdanega morja, občrtani plameni režejo v nočno črnino, Nekromant srečuje Nevromanta. Škoda, da gladkost ni vzorna in da so robovi grdo nazobčani, kar je posledica neznalske rabe generičnega pogona Gamebryo. Je pa Ascension of the Metatron gotovo optični tour de force, ki mu v zadnjem času ni para.
Težava je v tem, da je razglašenost mestoma pretirana in da je igra vizuelno preveč nakajena, da bi sedla večini, zlasti konzervativnim Slovencem. Dodaten razlog za praskanje po glavi je zgodba, katere koščki spet čisto po animejsko padajo z vseh koncev. Če jih hočeš urediti, je najbolje, da odpreš zvezek in si sproti izpisuješ. A za to moraš biti toliko otakuja kot poznavalca Svetega pisma. El Shaddai (hebrejsko 'Vsemogočni Bog') nam­reč temelji na Enohovi knjigi, ki ni del Biblije, jo pa čislajo pravoverni Judje. Špil tradicionalni rokopis maliči na vseh koncih in vanj vpeljuje drugačne like ter visoko tehnologijo, tako da ti zve­či­ne ni nič jasno, kaj se dogaja. Veš le, da moraš premočrtno naprej, se s skoki ogibati prepadom in krepavati vse, kar ti zaide na pot.


Babilon vtisov
V dokaj enostavnem ploščadenju in solidno kompleksnem boju bo normalen človek, ki nima diplome iz likovne umetnosti ter ni vernik religije šinto, našel pretežno zadosti smisla. Platformska akcija je simpl, a zadovoljujoča in te zamoti, dokler ne pritečeš do manjših in večjih aren, kjer se odvijajo boji.
Ko stopiš v eno od njih, te naskoči manjše število sovražnikov, običajno dva ali trije, ki jih je treba namlatiti. To lahko storiš golorok ali, kar je dosti učinkoviteje, z enim od treh orožij. Vsako ima svoje pluse in minuse. Oberočno rezilo je srednje močno in hitro, puščični obstreljevalnik je šibek, a perforira z varne razdalje in omogoča šviganje, dvodelni ščit pa nudi največ protekcije in najsilovitejše udarce, a je najpočasnejši.
Za razliko od kompleksnih rezljačin tipa Ninja Gaiden uporabljaš le en gumb za udarce, enega za skok in enega za blok. Ne pomeni pa to, da je tepež neumen. Finta je v tem, da je treba oprezati za tem, kdaj capini ne blokirajo, da jih nato premlatiš z enostavnimi komboti, in uporabljati prava krepelca. Vsakič, ko nekoga ali nekaj zadosti poškoduješ, za kratek čas poklekne in tedaj mu lah­ko suneš orožje, s čimer nadomestiš trenutnega. Vsako je bolj ali manj učinkovito proti drugemu po sistemu papir-škarje-kamen. Zato so boji neke vrste akcijske uganke, saj je zdravo, da tolovaje odstranjuješ v kar najbolj idealnem vrstnem redu. Če drkaš knofe v tri krasne in se barab lotevaš z neprimernim vatlom, je precej več možnosti, da jih boš fasal. 

Špil združi 3D-bojevanje, 2D-ploščadenje (zgoraj) in filmčke (spodaj). Teh je celo nekoliko preveč, saj vča­sih par sekund igraš, nakar ti nadzor spet vzame animacija.

Res pa je, da to ni problem, saj je igra daleč od težke. Življenj imaš neskončno, saj lahko po vsaki smrti z drezanjem gumbov oživiš na točki smrti, jerbas izziva pa najdeš šele, ko El Shaddai po kakih devetih urah končaš in odkleneš nivo, ki ni le za kruljave gejše. To niti ne bi bil problem, če se ne bi sovragi pretirano ponavljali in ne bi bili že v štartu medli, saj črni mehurji, domorodski vrači in okorni velikani pač niso višek domišljije. Vtis popravljajo ogromni šefi, ki jih je žur pohabljati, a je z njimi nekoliko preveč enostavno obračunati, in občasen razbibrižni vložek, kot je drvenje z motociklom.
Elementi se tako poklopijo v špil, ki ni obvezen, a ga ljubiteljem žanra z nagnjenostjo do japonskih čudnosti vseeno priporočam, ko mu bo cena padla. Znabiti, da mu je že, saj po jesenskem izidu ni postal uspešnica. Res presenetljivo.

Klanje je kar vzdušno, a enostavnost nadzora se maščuje, saj se začno pristopi že nekje na polovici orenk ponavljati. Ni to Bayonetta. Zaslon ne kaže energije, namesto tega Enochu odpadajo kosi oklepa. Za ta prijem v slogu Dead Space je lik malce premajhen.

El Shaddai
Ignition Tokyo / UTV za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 222
januar 2012

72