Revija Joker - Ultimate Marvel vs. Capcom 3

IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Ultimate Marvel vs. Capcom 3
Ultimate Marvel vs. Capcom 3

Žmoht! Žmig! Žur! Sto ur! Snetiju se trga od radosti in multikolorizma.

Marvel vs. Capcom 3 (J212, 83) je precej globoka dvorazsežna pretepačina, ki je postala normalen gost na višenivojskih turnirjih. Po mojem mnenju tehnično malce zaostaja za Street Fighterjem 4 in BlazBlue. Tudi zato, ker je lahko ena sama napaka tako kruto kaznovana. Vendar oba preseže s tistim, kar je za mnoge najpomembnejše. Z zabavnostjo, saj noro dogaja. V izdaji Ultimate še bolj.

Včasih se na zaslonu dogaja toliko, da možgani ne zmorejo razšifrirati vsega. Pa še liki znajo ostati izven vidnega polja.


Pridi polomljena na večerjo
Srž nadgrajene verzije, ki jo tržijo na ploščku po znižani ceni okrog 35 evrov, ostaja enaka prvencu. Na čudovitih 3D-ozadjih se v pisani grafiki spopadejo liki iz Marvelove in Capcomove štalce. Po trije so v vsakem od dveh moštev in dokaj svobodno je moč med njimi menjavati. Tudi tako, da pridejo trenutnemu liku aktivno na pomoč, nakar tekmeca zaporedo­ma brcajo v prašnike. Če se da, v zraku, kajti (U)MvC3 je dom spektakularnih zračnih kombotov, ki sežejo v sto in več udarcev. Čudno, da sponzor ni Lufthansa. “Letite z nami. Flajštri zastonj.”
Jeba za tistega, ki kasira, a užitek za delilca in gledalce, saj je baraža vizuelnih in zvočnih učinkov nepopisna. Kot bi se preselil v tokijsko igralnico, kjer bi bili vsi na ekstaziju. Ni pa tega težko doseči, saj hiperkombinacije zdaj izboljšuješ s poživinjenim drkanjem gumbov. Med spremembami bojnega sistema sta še zauzdan X-faktor in prilagojeno zračno vskakovanje likov (aerial exchange).

Uvod je epski, tako kot mlatenje v vlogi Galactusa. A poprej ga je treba odkleniti.

Zunaj tepeža se listi 36 borcev pridruži dvanajst novih, po šest za vsako stran. Najbolj direktno markantni so Marvelov Ghost Rider in Capcomovi Nemesis T-Type (Resident Evil), Strider Hiryu (em, Strider) in Vergil (Devil May Cry). A preostanek ni nič slabši. Čeprav se Doctor Strange, Firebrand, Hawkeye, Nova in Rocket Raccoon morda preveč nagibajo v direktno pokanje na gobec v slogu shotov iz SF (tam se je navdihoval Iron Fist, MvCjev Fei Long), imajo veliko samosvojega. Privlačen in izviren je humorni Frank West iz Dead Risinga, ki si nadgrajuje sprva neimpresivno krepelce. Smetano pa vzame zakomplicirani Phoenix Wright, ki se bojuje z dokaznim gradivom! V obstranskem načinu je igralen tudi šef Galactus. Pod črto je nabor sodelujočih izvenserijsko razgiban in pokriva vsemogoče pristope, od ogromnih suvačev prek obrambnežev do malih žokajočih teč­no­bic, strelcev, teleporterjev ... Zakon.
Od vpeljanosti so opaznejše gladkejše spletno igranje z ogledovanjem dvobojev, dodane malenkosti praktično vsemu rostru ter uravnoteženje, zaradi katerega je Sentinel celo približno fer lik. Saj ne, da je zdaj vse popolno, a bolje kot v vanilijinem MvC. Mesec po izidu pa so zastonj dodali fin dolpotegljiv način heroes and heralds. Tu na moštvi vplivajo izbrane karte, ki sp­reminjajo pogoje - omogočajo drugačne sile, odstranijo blok, okrepijo superce. Z deckom, ki ga ses­taviš na lastno pest, se kot dobričina ali zlobničina na mreži šesterokotnikov boriš za ozemlja z vedno bolj zagovednimi računalniškimi nasprotniki, dobljene karte pa uporabiš na spletu proti živim masakratorjem. Žal v partijo heroes and heralds ne moreš povabiti prijateljev, ne na isti konzoli, ne na internetu.

Špil je divja mešanica resnih superherojev in animejskih odbitosti, kot je Wrightova pribočnica, ki mu priteče na pomoč. A vendar uspe ohraniti slogovno rdečo nit in ne biti kakofoničen.


Suvalna mašina
Novosti se iz škatlice ne usipljejo. Zlasti sem pri­ča­koval bolj orenk trenažni modus za začetnike. Saj greš na Pretep.si, Shoryuken ali Eventhubs, ampak elegantneje bi bilo v špilu. Takisto bi si želel več pomo­či pri ugotavljanju, kakšne napake delam pri izvedbi kombinacij, dodelane enoigralske kampanje z več zgodbe in modusa survival. Karam tudi pridobitništvo, zaradi katerega sta Jill ter Shuma-Gorath še vedno dokupljiva lika. In, da, Ultimate bi nemara res lahko izdali kot cenejšo dolpotegljivo zaplato v slogu SSF4 Arcade Editiona.
A to glede na širšo sliko dejansko niso velike zamere, bistvenejših sprememb pa niti nisem pričakoval, saj je špil tako kompleksen in obširen, da bi ga vrglo iz ravnotežja karkoli preveč radikalnega. Dobil sem predvidevano: zmerno evolucijsko, popiljeno inačico odlične pretepačine, ki se mi vedno bolj dopade. Lah­ko jo študiram za turnirje, saj je ogromno prostora za izvajalsko in taktično eksperimentiranje, a obenem je fantastično zabavna. Ure polzijo mimo, ko v odličnem borilnem sistemu in orjaškem badabumu iščem idealen tim za svoj slog ter odkrivam finese. Hkrati pa je naslov prijazen do tistih, ki bi se radi neobvezno tepli. Bolj kot Street Fighterji in BlazBlue: Continuum Shift, nekje na ravni Mortal Kombata. Za to ne potrebuješ pretepaške palice, saj zaradi rabe le treh gumbov joypad zadostuje, imaš pa tudi možnost dodatno poenostavljenih vnosov. Samo ne joči, Peter, ko boš ob rahlem odprtju garda gledal, kako te dolgometražno obdelujejo velerobot, metroseksualec in do zob oborožen rakun.

Ultimate Marvel vs. Capcom 3
Capcom za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 222
januar 2012

84

 
sorodni članki