Hudič je s pričakovanji. Ko je Fez prihajal, kar nisem mogel strpeti, da bi ga dobil. Videl sem šestnajstbitniško pixelartistično grafiko, skakanje, uganke in samosvoje vrtenje igralnega sveta, kar je bilo dovolj, da sem se slinil. Zdaj, ko sem skafandersko globoko v tej neodvisnici, pa si želim ven. Je namreč tiste sorte igra, ki je pretežno čudovita, celo genialna – en del nje pa je narejen tako, da preizkuša potrpežljivost do skrajnih meja.

Je videti pisano in priljudno, kaj? Ne padi v past, če nisi predane sorte, kajti Fez je hardcore in se klanja časom, ko si se enemu špilu posvečal cele tedne.

Rdeča kapica
Hvalevrednih plati ne manjka. Predvsem je Fez tiste sorte špil, kakršnih vse bolj manjka – ambiciozen, širok, razvejan, nenavaden. Si možiček Gomez, ves narejen iz minecraftovskih kvadrateljcev, in se potikaš po ustrezno nazobčanem svetu. Skozenj te ne vodi jasno predstavljena zgodba, temveč kup namigov in prispodob, kot je tista, da si zaradi turškega pokrivala edini v 2D-dimenziji, ki znaš gledati brez plašnic. Zato si primeren, da jo razišče in reši. Za razliko od ostalih prebivalcev namreč dojemaš tri dimenzije. 
Dokler ne izkoristiš te svoje sposobnosti, je Fez normalna dvorazsežna ploščadna igra, kjer plezaš po lojtrah in bršljanu na zidovih, se oprijemaš robov platform in s skoki premaguješ prepade ter ovire. Kompetentna, a daleč od impresivne. Toda v rokavu ima adut, ki vsaj spočetka hudo navduši. Z gumbi pod kazalcema lahko namreč svet zasukaš v levo in desno kot ogromno kocko. Ne le, da je vizualni efekt čudovit, z vrtenjem premaguješ ovire. Kar je nedosegljivo, se po sukljaju približa na obvladljivo razdaljo, lestve se poklopijo in ploščadi poravnajo. Kar je zadaj in nevidno, postane spredaj ter vidno.
Pred zaslonom te drži še izvrstno vzdušje. Skupinici Polytron je uspelo nekaj domala nerazložljivega: iz staromodnih kvadratkov so sestavili živ, dihajoč svet, ki je kljub pravljičnosti bolj verjeten od marsikaterega sodobnega poligonskega. Več tematskih sklopov obiščeš, od zaspane vasice prek ukletega gozda do deževnega mesteca, kjer temo parajo strele in razkrivajo obrise v ništrcu visečih ploščadi. Zvočna slika pa je polna izvrstne ambientalne glasbe in učinkov, ki so minimalistični, a plasirani tako premišljeno, da je nevihta res nevihtna in plaža res plažasta.

Igro končaš, ko zbereš 32 kock, nakar pride 'new game+', kjer so uganke še bolj zamotane (!). Mogoče sem res zabit, vendar dostikrat nisem vedel, kako dalje.

Zlobni volk
Nekaj časa je Fez sublimen in privlačen. Svet je resda razdrobljen na koščke, do katerih prideš s stopanjem skozi vrata in stalno zahtevajo par sekund motečega včitavanja. A teh koscev je ogromno in do njih prihajaš nepremočrtno. Za nalogo imaš le, da zbereš toliko in toliko velikih kock – najdeš obstoječe ali jih dobiš z zbiranjem manjših –, da odpreš ključne duri. Kako in kdaj boš to storil, je na tebi. 
Toda čez čas je začel po meni praskati strah, da Fez noče, da ga obrnem. Da mi za to ne namerava dati vseh orodij, marveč bo bistvene dele ljubosumno čuval ter se mi hehljal, ko bom brez ideje še tridesetič obiskal isto sobo. Večine kockic ni težava pobrati, saj je ploščadenje brez naprednosti, sovražnikov ni, prave smrti takisto ne, kajti po padcu s prevelike višine ali v globel se znajdeš tam, kjer si nazadnje stal. Manko sovražnikov je neprilika, saj igranju zaradi tega na dolgi rok manjka dinamike, sploh ker se nimaš praktično s kom pogovarjati. Tako dobljena zasanjanost pa tvega, da se sprevrže v dolgčas. Kar se do neke mere tudi zgodi. 
Nekaj ugank, ki so bistvene za napredovanje, je namreč tako obskurnih, da res ne vem, kaj so ustvarjalci mislili. Dejansko so pričakovali, da bo normalen igralec na podlagi čudaških pikslastih namigov na stenah dešifriral skrivni jezik, ki ga tvorijo hieroglifni simboli ter liki iz Tetrisa. Iz teh čačk razbereš, katere gumbe moraš pritisniti, da se bo razkrila tajna. To je ugotovila skupinska moč interneta, temelječa na uvidih briljantnih posameznikov, med katere sebe žal ne morem šteti, čeprav imam logične izzive rad in sem končal tako Braid kot še marsikatero sorodno igro. Prepričan sem, da bo večina sproti letala na internet, saj se bo drugače le vse bolj praskala po glavi. In ko bo rešitve našla, bo videla, da je zamotanost miselnih orehov pretežno sama sebi namen, saj so posledice banalne – še ena kocka v nizu. Sčasoma nisem ob­čutil nobenega ponosa več, le olajšanje. Takisto je zoprno vztrajanje na manku bližnjic v svetu, ki naraste do praktično neobvladljivih razsežnosti. Obstajajo teleportirna vrata, a so blažev žegen v obilici vandranja, ki postane rutinsko.
Do kod seže pravljica?
Nekateri Fezu očitajo, da vrtenje sveta ni izvirno, saj da smo ga že videli v starih osembitnih naslovih in v flashevski igrici Sky Island. Drži, a glavni težavi sta zagledanost vase in razkroj privlačnosti. To se zgodi, ko uplahne čar raziskovanja in pridejo na vrsto zamotanejše puzle, žlehtno skriti prehodi ter par uničujočih hroščev, ki jih niso odgnali celo tedne po izidu. Je pa res, da bo tvoje dojemanje nemara drugačno in da zaradi desetih evrov, kolikor odšteješ na Xbox Live Arcade, ne boš bankrotiral, četudi se ti bo špil zameril.