Revija Joker - Guacamelee

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Guacamelee
Guacamelee

MehiKavbojc si s prstov oblizne zeleno omako in zvrne tekilo. Ole!

Orale, carnal. Jenjaj mlatiti pińato, cinco de mayo je mimo. Gotovo si že čul za mehiško različico rokoborbe, ki sliši na ime lucha libre. Njene zamaskirane nabildance v pajkicah bi pri­ča­koval v klasični pretepačini v ringu, toda pri kanadskem studiu Drinkbox so, bržda pri dvanajsti rundi tekile, prišli na brihtno zamisel, da jih dajo v od strani gledano raziskovalno-ploš­ča­dars­ko igro, ki se udinja konceptu metroidvanie. To so izdatno za­či­­nili z uži­vantskim tepežem, kupom raznovrstnih prijemov in odpuljenim humorjem. Oh, da. V tale gvakamole še kako velja pomočiti tortiljo.

Če se ti kolca po raziskovalnem ploščadarjenju, se raduj! Guacamelee je mnogo več od preprostega poklona zlati dobi Castlevanie.

Vamonos, luchadores!
Juan Aguacate je vsakdanjež, ki se zbuja ob svojem nasadu agave in skrbi, da bliž­nje mestece nikdar ni žejno slavne kapljice, ki pa­še s soljo in limono. A tistega dne gre vse po zlu, saj zlonamerni Calaca ugrabi brhko hčer El Presidenteja. Juan se mu hrabro postavi po robu, pri čemer neslavno stori bridki konec. A nič ne de, v svetu mrtvih najde masko, ki ga vrne med žive v izklesanem telesu slaboritnega rokoborca.
Na sporedu je reševanje simpatije in ščitenje sveta pred hudodelcem, ki si prizadeva podjarmiti to- in onostranstvo. Morda se sliši preprosto in obrabljeno, a vsebina je prežeta z norim meksikanarskim vzdušjem ter odeta v oko rosečo risankasto podobo, svilnato animacijo in pristno muziko. Ko v zakup vzameš še vse odbite like, poklone kupu igralskih in filmskih klasik ter zajetno dozo popkulturnih referenc, je jasno — tale taco je frišen.

Iz glavne vasice se sprva dokaj premo­črt­no odpraviš po različnih barvitih pokrajinah, polnih sovragov, ki jim je treba luchadorsko pre­šteti rebra. Juan štarta z dokaj osnovnim naborom golopestnih sposobnosti, a jih tekom pustolovščine nabira več in več, pri čemer je tempo ravno pravšnji, da nikoli ne zazehaš. Sprva je zmožen kraj­ših kombinacij, izmikanja in usmerjenega lučanja oslabljenih koš­če­nih beštij. Kmalu pa jih prične metati v zrak, jim spuščati čelne in izvajati čedalje bolj žešče ter dolge karafeke. Te zlahka povezuješ s smernimi tipkami in se naslanjajo na zapuščino mehiške rokoborbe.
Sort zlikovcev bi sicer lahko bilo več, a vseeno se med sabo konkretno razlikujejo, terjajo različne pristope in upoštevanje terena ter se za nameček prilagajajo Juanovi vedno hujši zajebanosti. Tako pasavci, ptičevci in skeleti pridobijo mnogobarvne ščite, ki jih moraš razbiti z določenim udarcem, ali pa se gibajo med svetom mrtvih in nemrtvih. S pritiskom na gumb namreč instantno prestopiš v grimfandangovsko deželo, polno calacastih okostnjakov, pri čemer se prerazporedijo nekatere ploščadi ali se odpre nova pot. Kot se zagre, se boš soočil s šefi, ki znajo biti hudo za­guljeni in kličejo po dobrem starem piflanju vzorcev ter ogromno spretnosti.

Vmesnih sekvenc sicer ni dosti, a so naphane s humorjem. Zlasti trga epileptični zaslon, ki obelodani pridobitev nove sposobnosti.

Ay, caramba!
Srečoma skakalniška plat ne zaostaja. Z rabo posebnih udarcev letiš dlje in višje, oprijemaš se zidov in se od njih skokicasto odbijaš, te­češ po stenah, prežarčiš se skozi lebdeče teleporte ter se spremeniš v kuro, ki je nekakš­na ustreznica žoge iz Metroida. Dobro, da je življenj neskončno in po pogosti smrti nadaljuješ od zgrešenega skoka, kajti na težjih odsekih crkuješ kot za stavo. Ob eni takih zagonetk sem po tridesetem poskusu odložil plošček, preštel do deset in položaj par minut natančno pre­uče­val, nakar povsem razturil, kar veliko pove o carskosti tovrstnih zagat.
Kot veli metroidvanijska tradicija, se kasneje vračaš na raziskana področja, saj z novimi sposobnostmi dosežeš gosto raztresene skrite bonbončke, dežela pa sča­so­ma postane dosti bolj odprta. Ko zbereš tri srca, se ti podaljša življenjska črta. Na enak način nadgrajuješ vzdržljivost, ki je ključna za rabo specialk. V skrinjah in od premaganih skeletov dobiš peneze, s katerimi v štacuni odklepaš nove kombinacije in se bildaš. V mestecu pa opraviš nekaj stranskih nalogic v stilu 'prinesi sestavine za tortiljo', ki so sicer simpatične, a nekoliko slabo izkoriščene in prekratke.

Izstopa sistem tepeža, ki se naslanja na mehiško rokoborbo. Malček je preprostejši, a vseeno spomni na posrečenega Viewtiful Joeja.

El pollo loco!
Ajde, težavnost zna zanihati in noben kos Guacameleeja sam po sebi ni prelomen. Hec je v tem, da so preizkušeni gradniki izpiljeni in povezani v izvrstno celoto. Sicer boš v dveh popoldnevih izkusil vse, vključ­no z bolj zaguljenim zbiranjem skrivnosti in skritih kosov maske, s čimer boš ugledal drugačen konec. A dolgčas ti ne bo niti minuto in ker se po končanju odpre težji način, kadarkoli pa se ti lahko na kavču pri mlatenju v sodelovalnem načinu pridruži kolega, se boš gotovo vrnil po repete. Za primernih 13 evrov kot dolpoteg na PSNju skupaj dobiš tako PS3jevo kot vitino inačico, ki si delita shranjene položaje. Andale, le urno si ju omisli!

Guacamelee
Drinkbox Studios za playstation 3
objavljeno: Joker 238
maj 2013

88