Revija Joker - Child of Light

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Child of Light
Child of Light

Odprta omara / iz nje pa punčara / prišla je živet / v Snetijev svet.

Fantazije je v igrah, kolikor hočeš. Sta Tolkien in Dungeons & Dragons za to poskrbela. Manj je pravljic, teh enostavnejših, krajših zgodbic, ki so tradicionalno sad ljudskega izročila. Kakšna je razlika, sprašuješ? Hobit, Gospodar Prstanov, Kolo časa in podobna fantazijska literarna dela, ki močno odsevajo v špilih, imajo več skupnega z miti, so daljša in bolj kompleksna. Dobra stara pravljica pa je, če uporabim kar definicijo iz leksikona Literatura, “pripoved o realnih pripetljajih, povezanih s čudnimi, fantastičnimi, neverjetnimi dogodki. Zanjo so značilne ostra delitev dobrega in zlega, ponavljajoči se motivi in liki, mistična števila, povezanost celotne narave in nadnaravnega. Dogajanje je pogosto grozljivo, vendar je konec skoraj zmeraj srečen (kazen za hudobne, pla­čilo za dobre).” Točno tak je Child of Light, ne le lahkotna erpegejka, marveč prava sodobna umetna pravljica. Taka, ki bi zlahka bivala med platnicami ilustrirane knjige, če si je Ubisoft ne bi zamislil v interaktivni obliki.

S slike so razvidni temeljni gradniki boja: trak, ki odreja, kdaj je kdo na vrsti, drevesca z mano, druščina levo, sovrag desno. Lintvern je le en od mnogih šefov.

Rimarije zemlje Ni-je
Zapletenosti v zgodbi ni, tudi večplastno moralo v slogu Poslednjega samoroga bi težko našel. Gre za klasično bitko dobrega z zlim, kjer slednjega pooseblja črna mačeha, prvega pa plemenitaška družina v 19. stoletju. Dete luči je rdečelasa potomka avstrijskega vojvode Aurora, ki se znajde v Lemuriji, čudež­ni deželi onkraj. Tam sreča Ignaciusa (iz 'ignis', latinsko za ogenj), leteče kapljičasto bitjece, ki ji bo stalo ob strani. Pridružili se ji bodo še drugi posebneži, med njimi bojevit kunec in belolasa deva. Čaka jih popotovanje k starodavnim templjem, kjer junakinja, poimenovana po latinski besedi za zoro, v zrcalni povr­ši­ni vodnjakov zre v očeta in sproti obračuna z vsemi, ki ji stojijo na poti. Nazadnje s črnikavo coprnico, pra­vo zmajevko, ki hoče raznolikim bitjem v Lemuriji vladati z okovano visoko petko. Sledi razplet, vezan na naravo krajev, kjer dostikrat stojijo avstrijski in naši gradovi, in otroci lahko gremo spat.

Na trenutke je nekoliko težko razločiti, kateri del okolice je prepreka in kateri ne. A kjer je to važno, na primer v močnih vetrovih ali tokovih, dvomov ni.

Iskalec literarne naprednosti in prispodobne globine bo razo­čaran, toda fabula ima drugačne kvalitete. V spominu ostane boleča Aurorina ljubezen do očeta, čemur se pridružijo spomini na mater. Prav tako so tu številne govoreče živali in nakaze, od vran do poldemonskih mišičnjakov in čudaških dvornih norcev, ki se radi menijo tako s punco kot med sabo. In kakšno bi bilo junaško dekle, če ne bi sčasoma zraslo in z glasbilom vračalo vere v srca? Zlasti je impresivno, da je vse besedilo rimano, in čeprav to terja naprednejše poznavanje angleščine ter so verzi mestoma nekoliko posiljeni, je učinek krasen. Ko Ignacij ob Aurorinem joku pravi “Will someone please explain / how water falls with no rain?”, se zares počutiš, kot bi listal po tekstu v kiticah.

Nekateri prizori so resnično taki, kakor bi stopili s pagin mladinske slikanice. Razlika med dekličino in titanovo velikostjo ustvari pravljičnost.

Za oko, za uho
To nadgradi ostala izvedba. V prvi vrsti lična grafika, skozi katero ilustrirano oživi. Child of Light spremljamo v pogledu od strani in je docela dvodimenzionalen, a hkrati nič nazobčan in retro. Sposobnosti modernih platform so izkoriščene in radoživo se mešajo slogi, tako da pred nami zaživijo celotna oljna platna, risbe s svinčnikom in malarije z vodnimi barvami. Kljub temu pa se nenehno ohranja sanjava kakovost, dosežena z zabrisanimi robovi in pastelnimi barvami. Celoten mise-en-scčne je usmerjen v občutek melanholične zasanjanosti, ne toliko žalobnosti kot otož­nos­ti. Krovni vtis je tisti otroškega čudenja ob fantastičnih delih Lemurije, ki se odstirajo pred nami. Naj bo temni grad, podvodna kristalna votlina, ukleti gozd, obmorsko skalovje ali želodec prijaznega titana, raznolike okolice ne manjka.

Kače so v pravljicah stalni sovražnik in Dete luči ne ostane brez njih. Triglava pošast te zna zastrupiti in upočasniti. Če te razbije kot kanto, greš malo grindat.

Prav tako je za prste obliznit zvočna plat. Ne toliko govor, ki je omejen na glas pripovednice, in učinki, ki so precej standardni, kot glasbena podlaga. Le-to je udejanjila kanadska indiepop pevka in skladateljica Béatrice Martin, znana po odrskem imenu Coeur de Pirate, Piratsko srce. Nagrajena mlada glasbenica se rada izraža s tesnobnim dekliškim glasom ter klavirjem, in prav slednji tvori hrbtenico muzikaličnega izrazja v Detetu luči. Tu ni simfoničnih orkestralij in grandioznosti, marveč intimne, minimalistične, umirjene skladbe, ki poudarjajo občutenja ter melodiko. Slednje je sploh fino, saj so melodije močne in očar­lji­ve. Ko se klavirju pridruži čelo in slišiš zasanjano finalno pesem, te takoj prime, da bi si soundtrack omislil v ločeni obliki, denimo na Itunes, kjer ga že prodajajo. Žal ga ni v dražji deluxe izdaji. V njej so obesek za ključe, 24-stranska knjiga risb in poster, ki ga je oblikoval Yoshitaka Amano.

Sprva je Aurora punčka, ki komajda vihti čarobni meč – tega, ja, potegne iz skale –, in še teči ne zna prav dobro. A kmalu se spone zdrobijo in rodi se ženska.

Child of Light
Ubisoft za playstation 3, playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 250
maj 2014

86