Revija Joker - Assassin's Creed: Rogue

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Assassin's Creed: Rogue
Assassin's Creed: Rogue

Snetiju so bili templjarji vedno všeč, zato se jim rad pridruži.

Od serije Assassin's Creed smo vajeni, da o njeni frakciji morilcev - ašašinov razmišljamo kot o pozitivcih, ki jim največ pomeni svobodna volja. Kot taki so na smrt skregani s templjarji, ki se skozi stolet­ja trudijo, da bi nadzorovali ljudi tako z rabo starodavnih arte­faktov kot brez njih. Toda nekateri deli niza presežejo to čr­no-belo delitev in razgrnejo sivine, kjer templjarji niso nujno zlobni in ašašini ne obvezno dobri. Mednje sodi pankrtski odvrtek Rogue za PS3 in xbox 360 (datum prihoda na PC ostaja 'zgodaj letos'), ki ga je naredil Ubisoftov bolgarski studio. Kljub negativnim pričakovanjem in pozornosti, usmerjeni v next-gen Unity, gre za simpatičen izdelek, ki razširi Black Fla­govo osnovo in vpelje zanimivo zgodbo. Ta je prav tako pos­tavljena v 18. stoletje, med leti 1752 in 1761, kar je čas Sedemletne vojne med britanskimi in francoskimi kolonijami v Severni Ameriki.

Rogue je čisto creedovska tretjeosebna akcijska pustolovščina z nemalo bojevanja in skrivanja. Svet je odprt in obstaja v računalniku ter spominih.

Shay, Shay, zgodbo dej
V središču dogajanja je nov lik, Shay Patrick Cormac, otrok irskih izseljencev v New Yorku. Ko izgubi starše, ga 'posvojijo' ašašini. V njihovih vrstah se izkaže, vendar ni priden, tem­več ga zanima spor s templjarji. To pa pri njegovih mojstrih, ki zahtevajo poslušnost, ne naleti na odobravanje. Ko se Shay osamosvoji in pridobi barko ter može, prej majhne zamere postanejo velike. Noben kvarnik ne bo, če povem, da Shay preide k templjarjem, kar pomeni tako začetek razgibanega dogajanja kot podaljšanje idej iz Black Flaga.

Če si igral Unity, te bo presenetilo, kako malo je ljudi na ulicah. To je pač cena, ki jo plačaš za starodobnost. Ni pa Rogue nikakor grafično reven.

Če je bila zgodba v slednjem zmedena in nekonsistentna, je zdaj bolje. Saj ne, da je Shay epski lik, ki se lahko po zanimivosti kosa z Eziom - nasprotno, podobno kot Indijanec v trojki je predvsem mrk in maščevalen. Toda zanimiv je njegov prehod na drugo stran, ki se ne izkaže za zbirko psihotičnih nadzorovalcev človeštva. Nasprotno, templjarski cilji, ki se razgrinjajo v poteku vojne in pri srečevanju slavnih zgodovinskih osebnosti, kot je Benjamin Franklin, so enako zveličavni kot tisti, ki se jih trudijo doseči ašašini. Osebno so mi celo bolj pri srcu, kajti gmajna je s svojo opevano svobodno voljo več kot očitno razpuščena, neumna in nesposobna doseči soglasje. (Se spomniš rajske republike iz Črne zastave, ki jo pijandure takoj zaserjejo? No, to.) Zato sem cenil pripravljenost Rogua, da se znebi slikanja templjarjev kot priročnih negativcev.
To je najbolj vidno v dodatnem zgodbenem materialu, ki ga pridobiš v sedanjosti v templjarski firmi Abstergo. Za razliko od Unityja, kjer je ta plat umanjkala, se tako kot v Black Flagu v vlogi igralca-odkrivalca spominov iz prve osebe potikaš po korporaciji, vdiraš v računalnike in nabiraš datoteke. V njih najdeš več o ozadju in odkriješ številne navezave na prejšnje Creede. Tja do enice, kjer je skušal vodja morilcev ('starec z gore') mir na svetu doseči z rabo tujske naprave. Kar je točno to, kar počno templjarji. Je Altair kraljevsko zajebal, ko je po prihodu na oblast ašašine odpeljal po čisto drugi poti? Bi se bilo moč brez sledenja idealom ogniti več stoletjem dolgemu prelivanju krvi?

Piraterija je taka kot v Black Flagu. Ko plovilo zadosti poškoduješ, ga lahko potopiš ali napadeš. Ko pobiješ zadosti posadke, se ta vda.

Ko normalni svet zbledi
Mogoče, mogoče ne. Zdaj je, kar je, in Shay ni do svojih nekdanjih delodajalcev prav nič usmiljen. Hkrati ne kaže milosti do Britancev, Francozov in naključnih razbojnikov. V New Yorku in na otokih severnega Atlantika vse potolče v obi­čaj­nem dvogumbnem bojevanju z noži, sabljami, pištolami in dimnimi bombami, ki je enako plitko kot v Black Flagu. Oziroma jim zavda na morju, kjer z ladjo Morrigan serijsko potap­lja barke, jim jemlje tovor in jih pošilja v navidezno floto. Z njo v lahkotni taktični miniigri izpolnjuje kratke nalogice, iz katerih dobi dodatna sredstva za nadgrajevanje rezil in pihalnikov. Med slednje sodi zračna puška, iz katere s še večjih raz­dalj kot prej letijo uspavalne puščice, strelice, s katerimi sovražnike za nekaj časa obsede bes, in petarde za vzbujanje pozornosti. Prav tako je moč okrepiti ladjo, ki dobi močnejše topove, zdržljivejši trup, zažigalne bombe, možnar in novo pridobitev, strojnici podoben hitrostrelni kanon 'puckle gun'. Ta jadrnico zaradi samodejnega oz­na­­­če­vanja tarč in hitrega sledenja spremeni v Tisoč­let­ne­ga sokola Atlantika v osemnajstem stoletju. Škoda torej, da ni nobene Leie, saj so ženske v tem delu krepko v ozadju. 

Znova je prisotna tipska creedovska nekonsistentnost. Ob umoru se sproži animacija debate med Shayem in žrtvijo, čeprav okoli stoji ducat sovragov.

Da je Rogue zgrajen na Black Flagovi osnovi, je zelo očitno. Ne le zato, ker je časovni okvir sličen in srečuješ like od tam, na primer zamorskega revolucionarja Adewaleja, ki je prednjačil v dodatku Freedom Cry. Počneš namreč mnoge stvari, ki si jih v Praporju, od morjeplovstva do zabavnega tiholazništva, ki poudarja hitrost in raznovrstnost prijemov za odstranjevanje zabitih nasprotnikov. Te štihaš iz grmovja, senenih kopic in z listjem napolnjenih ciz, obe­šaš jih z dreves in mečeš s st­raž­nih stolpov. Če zagusti, oddirjaš stran in čez minuto ne bo nihče več ničesar vedel. Res je le, da so capini nekoliko bolj kot v Black Flagu občutljivi na padle sotrpine. Zato prideta prav skrivanje trupel, ki so ga v Unityju tako debilno onemogočili, in žviž­ganje, da privlečeš pozornost posamičnih soldatov. 
Po otokih in obali so nadalje znova razmetane skrinje z denarci, kosci zemljevidov, ki vodijo k skritim zakladom, ter note pristnih mornarskih napevov, ki se ukvarjajo zlasti z grogom in mastnimi babami. Obnavljaš lahko določene zgradbe, ropaš skladišča, osvajaš trdnjave, ribariš narvale in loviš severne medvede, po zgledu AC: Revelations zavzemaš mestne postojanke rokomavhov in loviš njihove vodje, rešuješ talce ter vtikaš nos v neraziskane dele treh velikih ozemelj, ki se naložijo ločeno. Tako si tudi izven kakih petnajst ur dolgega glavnega kvesta brez nastavitev težavnosti dober za dneve in dneve.

Bojevanje je lahkotno, naj si golorok ali oborožen. En gumb napada, drugi prestreza, na zalogi pa imaš še dimne bombe in podobne nindža trike.

Strupeni ašašinski prdci
Vprašanje je seveda, ali so vse te plati boljše, zanimivejše in kompleksnejše kot v Black Flagu, ki se je začel sča­so­ma dodobra ponavljati. Odgovor: kakor kakšna. Nemalo aktivnosti je do pike enakih, pri drugih pa so slovanski avtorji uvedli nekaj sprememb. Skrivanje je denimo po eni strani še bolj akcijadno zaradi zračne puške z velikim dometom. Prav tako lahko v Rogueu manipuliraš s strupenim dimom in nosiš masko, ki ti omogoča premikanje skozi zelenkasto meglo, v objemu katere sovražniki onesveščeni cepajo po tleh. Iz Revelations pa so povzeli zasledovalce, stalkerje. To so prihuljeni morilci, katerih prisotnost napove zlovešča muzika in jih je treba odkriti z orlovskim pogledom, sicer se pojavijo od nikoder in ti zapičijo nož med rebra. Prav tako je fino, da nisi več le v vlogi aša­šina, temveč moraš kot templjar umore preprečevati.

Ledene gore so novost v morju, vendar niso bistvene. Ladje ne poško­dujejo prav dosti in valovi, ki nastanejo, ko jih razbiješ, so precej šibki.

Po drugi strani ni več potapljanja iz Zastave, prav tako ni podzemnih templjev in količkaj zahtevnih ugank. Začude­nja vredno je, da Shay ne doprinese niti ene templjarske posebne spo­sobnosti, marveč se obnaša kot znan ašašin. Prav tako na tiholazenje ne vpliva sneg, na primer s sledmi, niti niso ledene gore v severnem morju kaka posebna taktična prepreka. Ladijskim bitkam se ne pridružijo opazno nove vrste bark z nevidenimi sposobnostmi, takisto je bore malo novih kopenskih sovražnikov in razočarajo leseni šefovski boji, za katere je Creedov pogon razvpito neprimeren. Ter dejstvo je, da bo marsikdo pogrešil večigralsko plat, ki so jo v celoti izrezali. Četudi je Rogue povsem samotarski izdelek in prvi tak Assassin od dvojke leta 2009, ga tržijo po 60 evrov, kar spomni na gusarski rop pri belem dnevu. Desetak ali dva nižja cena bi bila upravičena. 

Kot običajno so poti, ki jih ubirajo stražarji in žrtve, rigidne in jih ni težko naštudirati. Tale ubožec se bo sprehodil tik mimo cize, kjer se skrivam.

Malopridni klic
Res je, da je Rogue (izgovori 'roug' kot odpadnik, ne 'ruž' kot rožnata) žrtev uspeha matične serije. Ta ima vse manj manevrskega prostora, če hoče zadovoljiti ljubitelje, ki so zadovoljni z obstoječim stanjem. Ker so Creedi precej nedeljske igre, je takih vse več. Prav tako je polna cena neupravičena, po eni strani zaradi opustitve večigralstva in po drugi zavoljo manka krovnih inovacij. Saj ti je jasno, da je lik tradicionalno neroden, plezanje totalno nezahtevno in arhitektura zaradi vrste okolja medla? Bolje, da ti je, sicer boš nejevoljen.
Ampak sam presenetljivo nisem bil. Kljub tem validnim očitkom ima Rogue živo srce in je kljub upravičenosti nadimka 'Black Flag 1,5' privlačen. Dizajn misij je soliden in navzlic konkretni dolžini uspejo tako glavne kot stranske naloge vzdrževati kakovosten ritem, da se vračaš in dokončaš začeto. To je težko opisati, vendar je Rogue kot celota bolje zgrajen in tempiran kot Črna zastava, z boljšo zgodbo in veličastnimi trenutki. Na primer mašo v lizbonski katedrali tik pred potresom, ki je mesto razrušil leta 1755. Kakšno zvezo so imeli s tem ašašini in templjarji? Boš videl ...

Ledene gore so novost v morju, vendar niso bistvene. Ladje ne poško­dujejo prav dosti in valovi, ki nastanejo, ko jih razbiješ, so precej šibki.

Assassin's Creed: Rogue
Ubisoft za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 258
januar 2015

71