Revija Joker - The Last Story

IGROVJE
stranka » igrovje » wii » The Last Story
The Last Story

Včasih si Sneti zaželi, da bi bilo takih štorij res že konec.

Dolgo sem palamudril s to Zadnjo štorijo, enim zadnjih orenk naslovov za wii, ki je izšel že lani. Še sam ne vem dobro, zakaj – kot bi slutil težave, čeprav bi se ga moral po vseh pravilih veseliti. Ne le, da gre za japonski frp, ki jih rad snifam kot koko. Izdelal ga ni kdorsibodi, marveč Hironobu Sakaguchi, oče serije Final Fantasy, producent Vagrant Storyja in Chrono Crossa ter nadzornik Blue Dragona in Lost Odysseyja. Niz se bere kot greatest hits jrpg­jev in ravno zato je tako zanimivo, da Story sploh lomi uveljavljeni kalup.

Pošasti so velike, a niti ne močne. Zmotilo me je, da vse vešči­ne in čarovnije odkleneš davno pred najvišjo izkušenjsko stopnjo.

Špasni kremenateljci
Glavni korak vstran je bojni sistem. Ko z nabritim, androginsko odetim in špičasto sfriziranim mladcem Zaelom iz pogleda od zadaj tekaš po pravljični srednjeveški deželi, se pri srečanju s sovragi ne preseliš na ločen zaslon, niti ne uzreš FFjevske črte ATB, ki bi določala, kdo bo na vrsti. Kakor v sekljačinah tipa Devil May Cry se še naprej svobodno giblješ in z orjaškim mečem radostno udrihaš po tolovajih, za kar ti ni treba drkati gumba. Zadostuje, da se približaš capinu in že ga samodejno napadaš. Prijem v splošnem deluje krasno, težave so le v gneči, saj se je treba iz nje izvijati s premetom, drugače žvajzneš vsakogar, ki se ti znajde na poti. Oziroma v meniju preklopiti na stiskanje knofa. 
Ako ti direktno obračunavanje ne diši, se lahko po zgledu Gears of War skriješ v zaklon in od tam razpošiljaš strelice. To je povezano z lahkotnim tiholazenjem, ki poveča možnost za smrtonosni udarec, dočim spogledovanje z zahodnimi igrami zaokrožijo kratki QTEji. Sčasoma dobiš možnost okvirnega ukazovanja nekaj sotrpinom, ki ti jih določi zgodba, in posebne napade. Eden od njih vpliva na magične sposobnosti, ki so izvedene originalno. Čarovnije namreč ne učinkujejo direktno, mar­več skozi kroge na tleh. Ko razbiješ sov­ražne, jih ukineš, ko s specialnim napadom demoliraš tiste, ki so jih postavili prijatelji, pa sprožiš njihove učinke, recimo zdravljenje. 

Zgoraj sem se šefu skril v zaklon, od koder ga šicam, spodaj pa sem se udeležil gala plesa. Oboje je kul, pogrešam pa dnevnik kves­tov in manj filmskega prvoosebnega oprezanja za očitnostmi.

Za razliko od mnogih japonskih erpegejk, ki se za spopade neprestano ustavljajo, gre za brez­šivno, tekočo akcijsko izkušnjo, kakršni sta Nier in Xenoblade Chronicles. Le da je Story še bolj zaljubljen v bitke, ki so na spore­du neprestano. Zaradi tega je malo obstranskega dogajanja in raziskovanja sveta, kajti dogajanje je vsevdilj premočrtno, okran­c­ljano z jerbasom neobveznih misij, ki te ne odpeljejo na nove ravnice ali v sveže mesto. Slednje je, tako kot v Dragon Age 2, le eno in ne nudi ravno epske brskalne izkušnje. 
Melanholična zgodba pa ... mja. Veliko je je in liki so življenjski, sploh zaradi genialne britanske sinhronizacije. A v ljubezenski zgodbi med princeso Calisto in protagonistom Zaelom, na katero je pripet družbenokritični podton, ker hoče naš najemniški soldat postati vitez, še najbolj prevzamejo občasne krutosti (med drugim poraziš črno pedofilsko pošast in rešuješ civiliste pred res ošabnimi fevdalci) ter zasnova celine. Ta je plavajoč otok, povezan z entiteto iz vsemirja, kar srednjeveškosti da znanstvenofantastični pridih. Kdor pozna jrpgje, se bo v fabuli in njenem melodramatičnem, sladkobnem izteku počutil kot doma.

Naj gre za direktno mečevanje, kakršen je zgornji tepež spredaj oklepljenega pajka, ali snajpanje trolovskih mednožij, igri nekoliko zavda premalo sodelovanja pri razvoju likov. Tipično za j-frpje.

Dokaj rutinsko 
Čez čas pa tudi v večini ostalega. Hironobujevo tradicionalno ozadje se pozna, kajti če 3D-grafiko v mislih pretvoriš v od zgoraj gledano 2D, dobiš šestnajstbiten frp s SNESa. Leteče ladje, arheologi, kanalizacija, tehnološko podzemlje, osebe, ki mirno stojijo, da bi ti govorile v oblačku ... Lost Odyssey si je kljub bolj staromodnemu tepežu oblikovalsko drz­nil več. 
In bil konkretno težji, saj te Last Story vodi za roko in kar menca od želje, da bi ti omogočila končanje. Položaj lahko shraniš domala povsod, instantno moreš skakati med vročimi točkami na zemljevidu in če si nepopisno šeprtljav, so pred ključnimi obračuni sprožil­ni­ki tlačanskih bojev za nabiranje EXPja, ki jih ponavljaš v nedogled. Predvsem špil ne izkoristi taktičnega potenciala bojno-krož­ne­ga sistema. V igri je sicer kup raznolikih sov­raž­ni­kov in šefov, od oklepljenih pajkovcev do bahamutskih letečih monstrumov in ograstih gor­jačarjev. Toda čeprav ne moreš goljufati z lokanjem napitkov, saj slednjih ni, se ti noben ni sposoben resno upreti. Navsezadnje ti sotrpini povedo vse, kar moraš storiti. Izziv pride šele v ločeni areni, novem igranju, kjer obdr­žiš nabrano (new game +), in slabo obis­ka­nem internetnem večigralstvu, kjer tekmuješ z drugimi in sodelovalno ubijaš večje po­šasti. A niti tod ni treba posebej razmišljati, sp­retno blokirati in blazno raznoliko uporabljati robe. Izplen so novi materiali za craftanje boljše opreme, ki je ne nucaš zares. 
Če dodam neprijetno recikliranje okolice in tolovajev ter težave s sukanjem kamere, ugotovim, da sem se razumno zabaval, da pa sem veliko večino tistih dvajsetih ur klal precej rutinsko. In se eskapistično predajal za wiijeve razmere dobri grafiki s kancem dinamične fizike ter obilico bliskanja in eksplozij, ki pogosto trpi za upočasnitvami. Pravilno sem slutil, kakšne baže igra bo to ...

The Last Story
Nintendo za wii
objavljeno: Joker 235
februar 2013

72