Serijo Mario Party poznamo. Gre za elektronske namiznice, kjer si metal kocko, z Nin­tendovimi junaki lomastil po šaljivih igralnih ploščah in se meril v miniigrah. Sistem ni bil slab, a se je z nadaljevanji razvodenel in zadnja leta potihnil. Ker pa se e-namiznic ne tare in znajo biti prijetna kavčna zabava, smo veseli, da je kocko pobrala Boom Street. Z njo smo na zaslone dobili pravi duh monopolija!

Pri eni od minic staviš na dirki, a hazard tu ni privlačen. Precej boleče je, ko izbranega konjiča na progi požre pošast.

Azijski tigri
Pogruntavščina sicer ni nova, saj gre za del Square Enixove serije Itadaki Street, ki šteje denar že od leta 1991. Prvencu za NES je sledilo čuda nadaljevanj za različne sisteme, vendar je Boom Street (v Ameriki Fortune Street) prvi, ki je prodrl čez meje rodne Japonske. Videz je po pisanosti podoben mariovkam, Nintendovčkom pa se kot žive igralne figurice pridružijo miiji in liki iz serije Dragon Quest. Z vodovodarjema, družino Kong, Yoshijem in Bowserjem se tako prerivajo Angelo, Slime, Bianca, Kiryl in drugi.
Na igralno polje se hkrati poženejo štirje, ob čemer Boom Street predvidi dve različici pravil. Preprostejša se omeji na temelje monopolija. Tu kupuješ polja in soigralcem zaračunaš, ko pristanejo na njih. Nepremičnine nato nadgrajuješ in stremiš po prevzemu celotnih sosesk, kajti vrednost zemljišč se na ta način poveča. Naprednejša verzija vključi še kupovanje delnic posameznih okrožij, kar dogajanje močno razgiba in zaplete.
Ponudba in povpraševanje krojita ceno ter s tem vrednost okrožij. Boš investiral v delnice tistih becirkov, kjer imaš tudi sam nepremičnine? Ali pa boš pretkano pristavil lonček v dubajsko naselje, kjer se bohoti kak drug magnat? Za uspeh moraš imeti poleg tekočega kapitala eno oko ves čas na vrednostnih papirjih. Zelo zanimivo je, kako se razmerja moči in zanimanje naložbenikov selijo naokrog. Kar je danes vroča roba, je lahko že jutri pozabljeno. Časovna okna za kupovanje in prodajo ter ostale ekonomske skrivnosti napravijo igro presenetljivo kompleksno, zato zna pritegniti. Čeprav imaš včasih res več sreče kot pameti, krompir nima osrednje vloge. Bis­t­ve­no več šteje pronicljiv, analitičen um, ki predvidi borzna nihanja, tren­de, dividende in ostale finese.
Partije je konec, ko prvi igralec doseže zadano število zlatnikov oziroma ko nekdo bankrotira. Ker je možnosti za reševanje iz godlje veliko in ker se da pogosto obiti cenovno nevarne okoliše, slednje ni pogosto.

Kocka pove pike, križišča pa dajo nekaj svobode pri izbiri poti. Smer je lahko bistvena za uspeh, zato velja dobro premisliti.

Brezobrestni kredit
Igralnih plošč je petnajst in tematsko segajo od gusarske ladje do peklenske lave, stadiona, Yoshijevega otoka in pravljičnega gradiča. Polja so nanizana v različne oblike in omogočajo prerazporejanje, teleportiranje ter druge vragolije. Bistven del je banka, ki kot v monopoliju ob prehodu podeljuje nagradne čeke. Toda mezdo dobiš le, če prej zbereš štiri raztresene kartne simbole. Sprehod pestrijo še polja z vlečenjem kartic presenečenja. Te sprožajo razprodaje, razmešajo trg, omogočijo dokapitalizacije in podobno. Na nekaterih praznih parcelah lahko zgradiš želeno stavbo. Ena od možnosti je davkarija, ki ti piše olajšave, tekmece pa udari po že­pu. Nekaj je tudi miniiger, a so daleč od stotin zabavnic z Mariovih žurov. Večina jih v slogu kolesa sre­če temelji na naključnih kaznih in nagradkah. So puš­čobne, toda uravnotežene in nimajo toliko moči, da bi vrstni red v hipu obrnile na glavo, kakor se dogaja v Mariovih feštah.
Nadzor razen za mete kocke ne predvidi mahalnih manevrov in je sveta preproščina, saj daljinca zgolj obrneš počez in stiskaš knofe. Pri slednjem bi lahko malce štedili, saj je klikanja za napredovanje med animacijami in pogovornimi okni toliko, da moti ritem igranja.
Enoigralstvo poleg proste igre nudi učne ure in turnir z odklepanjem novih igralnih podlag. Umetne so­igralce vodi sposobna umetna pamet, od katere se vsaj v prvih fazah igre naučiš marsičesa. A kot se pri virtualnih namiznicah rado zgodi, nima smisla igrati sam. Živa druščina je tisto pravo, saj se lahko iz oči v oči zafrkava in baranta za posestva. Kul je, da je omogočeno izmenjavanje enega daljinca. Manjkajoče soigralce nadomesti računalo, ki zna precej nemarno goljufati. A čeprav tvoj kavč sameva, nisi oplel, saj greš lahko po soigralce na internet. Prav obljudena spletna srečevališča niso, toda sorodno dušo po nekaj minutah najdeš tudi brez izmenjave prijateljskih kod. Slaba stran je edino, da partije kot pri vseh monopolijih trajajo neudobno dolgo. Že na preprostih ploščah se vsaka zavleče v nekaj ur, zaradi česar lahkotno igranje za predah odpade. Poleg tega je položaj v puščavništvu mogoče shraniti, v večigralstvu pa ne, kar je ob maratonski dolžini nerazumljivo.

Plošče kljub ozadnim sličicam niso lunapark, temveč staromoden niz polj. Manjka jim hitre preglednosti nad lastništvom in delnicami.

Stroga igrača
Boom Street je na prvi pogled sicer pisana in neobvezna, pod površjem pa resna igra. Globina je več kot prepričljiva in velik plus je v tem, da se takega koncepta v fizični, namizni obliki ne bi dalo igrati. Cena vrednostnih papirjev se namreč spreminja iz minute v minuto, pa tudi drugače je dinamike veliko.
A hkrati je res, da so prijazne barve in junački čez vse skupaj navlečeni nekako umetno, cinično in na silo. Za otroke zna biti mešetarjenje s kapitalom prehud zalogaj in najbolj hvaležni uporabniki bi znali biti odrasli, ki jih vzburja borzništvo. Ker je izdelek zastavljen veliko resneje od povprečne wiijeve žurkice, ne gre za bagetelni dolpoteg. Ponj je treba v štacuno s petdesetakom v žepu. Ga nimaš? Prodaj delnice!