Revija Joker - Beat the Beat: Rhythm Paradise

IGROVJE
stranka » igrovje » wii » Beat the Beat: Rhythm Paradise
Beat the Beat: Rhythm Paradise

Navi sta za zbranost dovolj en knof in odpornost na Nintendov palec.

Glasbeni žanr se je na dnevnosobnih odrih do­dobra izkričal, prešvical in upehal. Karaoke, kitarščine in naprednejše plesne igre so bile hrupne zlasti ob podpori playstationa in xboxa. Wii se je medtem držal nekako ob strani, kot osnov­no­šolski bratec na maturantskem plesu starejšega brata. A vtis je varljiv, kajti Nintendo je znan po tem, da izvoha nove igralne niše in jih zapolni s presenetljivo ponudbo. Sveže zamisli se pogosto rodijo v obliki drkamoževskih iger, ki po uspehu migrirajo na večje zaslone. Ko zbirk mini iger še nismo poznali, je na gameboyu recimo zabrcal WarioWare. Te navihane igrice, kjer si moral v nekaj sekundah pogruntati smisel in pravilno odreagirati, še danes nimajo dostojnih tekmecev. Z igralnega dečka so se preselile na DS in wii, kjer kljub častitljivi starosti ostajajo najbolj posrečena zbirka minic. Zato je kul, da je del razvojnega tima zagrizel v izdelavo podobno norega glasbenega špila. Rodil se je Rhythm Tengoku za GBA in čeprav se ni prebil izven Japonske, je to uspelo njegovemu nas­ledniku, Rhythm Paradise za DS. Tega smo opisali pred točno tremi leti in bili navdušeni.


Peklenski metronom
Beat the Beat: Rhythm Paradise (v Ameriki Rhythm Heaven Fever) je zdaj wiijev odmev uspešnice z DSa. Napravljen je po identičnem receptu ritmične zanimivke, kjer v ozadju štanca sladek japonski pop. Krivec za slednjega je spet guru Mitsuo 'Tsunku' Terada.
Igralec se mora prepustiti ritmu in v pravih trenutkih pritiskati gumb na daljincu. To proži čuda hecnih akcij, od igranja badmintona med letaloma, plesanja stepa in sinhronega zvijanja paniranih rakcev do dela v proizvodnji, plavanja bakterij, karetejskih udarcev ter dresure tjuljnjev. Podoba je risankasta in skrajno poenostavljena, zato na prvi uč deluje neresno in ot­roš­ko. A čeprav je špil radoživ, knofa pa kvečjemu dva brez vsakršnega mahanja, je izziv veliko težji, kot se sliši. Ritem neusmiljeno seka in zahtevana natanč­nost je visoka. Tako hudo kot v Elite Beat Agents sicer ni, vendar brez treninga ne bo šlo. Prav toliko kot igralec si tudi tvorec glasbe, saj tvoje gumbovanje soustvarja melodije. Zato lahko zapreš oči in se osredotočiš na zvok.
Hrbtenica izdelka je deset nizov s po petimi izzivi. Pred vsakim je kratka učna ura, ki predstavi prijeme in trike. Udarjaš namreč v različnih ritmih in prežiš na namige o spremembah, ki so nemalokrat prav zlobne. A ob tem ugotoviš, da zahtevnost niha in da je špil nena­čelen pri dajanju ocen. S srednje uspešno predstavo boš v eni minici dobil vse pohvale, pri drugi pa zlepa ne boš napredoval. K temu nekaj doprinese droben zamik pri prenašanju signala do konzole. Muhava st­rogost zna zatreti napredovanje in čeprav posamezna igrička traja kvečjemu nekaj minut, vsak od modulov vzame vsaj pol ure. Najdlje se ustaviš pri končnem remiksu, ki v skupen komad nameče vse prejšnje igrice. Pri frlečem kolažu ga hitro polomiš in niso redki slučaji, ko miks drgneš petkrat in večkrat. Zato je dobrodošla možnost, da pretežak oreh preskočiš in si pri tem kaznovan le z blagim znižanjem točk.

Glasbene utrinke so nanizali v pregleden izbirnik. Tematike so raznolike in privlačne. Če si spreten, si nagrajen s pohvalnimi animacijami, nasmeški in konfeti. V nasprotnem primeru se pripravi na izžvižganje.


Tričetrtinski takt
Igra je napravljena minimalistično in temelji na odklepanju novih sklopov aktivnosti. Da bi te vmes dodatno motivirala, naključno proži nagradne izzive. Za perfekten rezultat recimo obljubi dodatne špilčke, pesmice in podobno. A kljub številnemu drobirju se ni moč znebiti občutka, da bi bilo treba sistem za dnevno sobo bolj okrepiti. Glasbena vsebina je resda nova, a po načinu igre se wiijev Paradiž skoraj v ničemer ne razlikuje od inačice za DS. To je ob zanemarjanju spletne povezljivosti in želje po družabnem muziciranju škoda.
Zlasti velika luknja zeva na mestu večigralstva. Namesto da bi podprli štiri daljince in priredili pravo komorno orgijo, so navrgli le skop načinek za dvojico. Osrednjih osem aktivnosti ni dosti več od lenih predelav iz enoigralstva. Grahke na vilice namesto enega pač natikata dva, enako je s karatejskim mahanjem v paru in igranjem tamburina. Boljši vtis pusti pre­živet­ve­ni način, kjer so naloge drugačne od puščavniških. Tu recimo težaka izmenjaje mlatita riževo maso, veslača poganjata gusarsko galejo, roki pa ploskneta in zavarujeta betico pred udarcem. V tej obliki dočakaš nekaj sledenja različnim ritmom, vendar bi bilo lahko igranje v paru veliko naprednejše.


Višaji in nižaji
Kljub okleščenosti pa si ne moreš kaj, da ne bi v Rhythm Paradise prav pregrešno užival. Slog je wariovsko odbit in prisrčnih podrobnosti mnogo. Zaradi lepe predstavitve in glasbenega izziva gre za eno kakovostnejših zbirk minic na z njimi prenasičenem wiiju. Sistem je kanec globlji od tistega v WarioWare in zahtevnost taka, da privabi k piljenju rezultata. Brez tenkega ušesa ne gre in da pesmice zaobvladaš, je potrebna resna vadba. Ko ti po škripajočih začetkih končno uspe izvabljati ubrane zvoke, si nase zares ponosen. Občutek ni daleč od carovanja v Guitar Heru, le da je tvoj inštrument tukaj en sam gumb.

Beat the Beat: Rhythm Paradise
wii za wii
objavljeno: Joker 227
junij 2012

75