Revija Joker - Real Racing 3

IGROVJE
stranka » igrovje » iOS » Real Racing 3
Real Racing 3

Ko Sneti najde stopalko za plin, ugotovi, da je zraven reža za kovance ...

Akadnih dirkačin je na mobilijah, kolikor ho­češ. Če si zaželiš malo resnejših simulacij vožnje, takih v okviru Gran Turisma in Forze, pa nimaš dosti izbire. Še najbolj znana in popularna je Real Racing studia Firemonkeys, katere tretja inkarnacija ravnokar buri duhove. Ne toliko zaradi igranja kot poslovnega modela.

Pogled iznad pokrova motorja daje najboljši ob­ču­tek hitrosti. Hvalim tudi izmišljene proge, ki so razgibane in lepo tečejo. To je kar dosežek.

Tehnikalije
Najprej obdelajmo igranje. Poditi se je moč po nekaj izmišljenih in devetih pravih, razumno verno prenesenih krožnih dirkališčih. Med njimi so ameriška Laguna Seca, nemški Hockenheim­ring, britanski Silverstone ter belgijski Spa-Francor­champs. Tiščiš petdeset avtomobilov iz resničnosti, od dokaj vsakdanjih tipa focus RS do prestižnih dirkalnikov, kot so lamborghini gallardo, porsche GT3 RS, koenigsegg agera R, mclaren F1 in bugatti veyron. Čeprav ni ferrarijev, je nabor za mobilne razmere spodoben.
Tehnična plat takisto, kajti zvok je realističen, grafika pa lična, z odsevi na plehu. Okolica stez je mrtva, ampak ej, igraš na tablici ali celo fonu. Gledaš od zunaj, iznad pokrova motorja ali od znotraj, pri čemer v kabinah delujejo merilniki, v vzvratnem ogledalu je odsev in volan sukajo roke. Na spodobni platformi je potek tekoč (ipad 2 zmore zadosten frejmrejt), ob­ču­tek hitrosti pa na nivoju.

Impresivno, ne? Vsi merilniki sicer ne delujejo, toda kabine so dokaj detajlne in avtom lastne.

Vožnja
Šoferski vtis je v redu. Avti se ne peljejo kot po ledu, saj jih tresejo izbokline na asfaltu, in se ne obnašajo kot v arkadah. So 'težki', potrebujejo čas, da naberejo brzino, in ko vstopaš v ovinek, ob previsoki hitrosti zletiš s steze. Za dober rezultat moraš voziti vsaj približno v skladu z resničnostjo.
Je pa res, da naprednejšega realizma ne gre pri­ča­ko­vati, kajti v smislu zvestobe življenjskosti šofiranju manjka dosti. Točka, kjer avto zdrsne, je zelo umetna, idealna linija (njenega prikaza na cesti ni) pa šteje bore malo. V zavojih je moč tudi pri visokih hitrosti izvajati mnogo popravkov s kolesi, dočim je lahko izstop skrivenčen, pa na času ne bo bistvene razlike. Poškodbe so, a le kozmetične, ko ti napoka šipa in odstopi odbijač - na vožnjo ne vplivajo.
Lahkotnost je smiselna, saj je nadzor nujno pokve­čen. Najbolje se imaš, če igra sama pospešuje in zavi­ra, ti pa sukaš napravo, s čimer oponašaš volan. Plin in zavora sta lahko ročna, a sta v vsakem primeru digitalna. Še največ profitiraš, če bremzaš sam, a ne toliko, da bi bila razlika obilna. Ročnega prestav­ljanja ni, od ostalih pomagal pa je tu le sistem proti zdrsavanju gnanih koles. Ob nekoliko večji kompleksnosti igre se tako pokažejo resne omejitve steklene plošče na telefonu ali tablici, ki hoče biti vse.

Strašljivi zaslon za popravila, ki kradejo bodisi čas, bodisi denar. Najbolje je, da oddirkaš svoje do bolidove skrajne meje, nakar napravo odložiš.

Kariera
Edini modus je gromozanska kariera z 961 izmiš­lje­ni­mi dogodki. Ti so razporejeni v razrede s primerljivimi avtomobili, ki so nadalje razkoščkani na nelinearno razporejene dirke. Med njimi so pogoste take, kjer se iz začelja (kvalifikacij ni) prebijaš v ospredje delnega ali polnega nabora dvaindvajsetih dirkačev. Nadalje se ukvarjaš z eliminacijo, kjer zadnji izpadajo v rednih intervalih ure, se trudiš doseči najvišjo hitrost, voziš na razdaljo in sodeluješ v kratkem dragu. Moči meriš z ne­življenjsko umetno pametjo ali z ljudmi z vsega sveta ter svojega Facebooka, čemur pravijo time shifted multiplayer, TSM. To pomeni, da imaš, če si po­vezan v splet, za nasprotnike posnetke voženj res­nič­nih oseb, pri čemer so 'duhci' otipljivi in se lahko va­nje zaletavaš.
No, ta TSM je sumljiv, saj se avti obnašajo vse preveč robotsko, da bi šlo za neobdelane vožnje ljudi, in navsezadnje jih lahko zrineš s proge. To je najbolj ču­daš­ko, ko se pomeriš s kakim frendom s Fejsa, od koder redno dobivaš sporočila, in se greš z njim avtočke za zabijat. Ob združevanju z naključneži pa te špil rad spari bodisi z levaki, ki jih mimogrede pre­šišaš, bodisi z osebki, ki imajo dosti boljši dirkalnik od tvojega.

V primerjavi z resnejšimi dirkačinami manjkajo tudi take prvine, kot so normalno beleženje rekordov, vožnja na čas, tuning in menjava gum.

Tekoči račun
Rešitev je nadgradnja bolida, a tu RR3 zapelje v graben s freemiumskim poslovnim modelom. Špil je v temelju resda brezplačen in za navidezne dolarje, ki jih dobiš spočetka, lahko kupiš povprečen avto, s katerim voziš do nezavesti. A če hočeš napredovati v višje razrede, moraš z zmagovanjem zaslužiti za novo furalico. To pa zahteva obilico vožnje, saj z uspehi do­bivaš dokaj malo sredstev. Cekine moraš odštevati tudi za draga popravila in nadgradnje, brez katerih kmalu nisi več konkurenčen. Poleg tega vsak tak poseg zahteva, da preteče nekaj časa. Bodisi par minut, bodisi nekaj ur. 
Z zastonjskim udejstvovanjem lahko resda prideš še kar daleč, vendar tovrstna škrtost botruje vrsti ponov­­ljenih tekem in praskanju fičnikov na kup. Med drugim zato, ker avtov ne moreš prodati. S takimi prijemi te špil zelo očitno nagovarja, da v spletni štacuni odšteješ pravi denar, vendar pa je tudi pri tem zoprn. Za deset evrov ti da kakih pet naprednejših avtov in prgišče odklenjenih dirk - nakar znova padeš v cikel popravil in nadgradenj, ki je počasen, če ne investiraš novih denarcev. Celo ko jeklenega konjiča kupiš, moraš odšteti dodatne virtualne novce za takojšnjo dostavo. Res se počutiš kot molzna krava.


Rja
Res je, da lahko ustvarjalci ta kočljiva razmerja spremenijo s popravkom, in da je igra kljub vsemu brezplačna. Preizkus je na mestu, če si na tablici ali telefonu lačen nekoliko resnejše dirkačine in tripaš na lepo podobo. A za prijetno udejstvovanje na daljši rok računaj, da boš moral seči v žep. Ti stroški pa zlahka orenk presežejo kakovost dirkanja.

Real Racing 3
Electronic Arts za iOS, android
objavljeno: Joker 238
maj 2013

50