Revija Joker - Fire Emblem: Heroes

IGROVJE
stranka » igrovje » iOS » Fire Emblem: Heroes
Fire Emblem: Heroes

Nintendova mobilna igr(ic)a se naslanja na izročilo starodavne taktične frpjke, ki je doslej domovala izključno na proizvajalčevem hardveru. Sneti si ogleda, če si je pri preskoku nakopala kakšno poškodbo. ­

Sedemindvajset let mineva, odkar je na japonski NES dospel prvi Fire Emblem, epsko podnaslovljen Shadow Dragon and the Blade of Light. Na prvi pogled je bil videti kot tipski erpege tiste dobe: pikslasta dežela v pogledu od zgoraj, premikanje likov, potezne bitke na ločenem zaslonu z ukazovanjem skozi menije, pravljična srednjeveš­­ka fantazija. Toda Ognjeno znamenje ni vzelo DNKja Zeldi in Dragon Questu, marveč je poudarja­lo razvoj herojev na ločenih zemljevidih, na katerih so potekali taktični boji s premikanjem po kvad­­ratnih poljih. Junaki so si lastili imena, zgodovino, opremo in poklice. Ob prehodu na naslednjo raven so si naključno okrepili statistike, od moči do hit­ros­ti. Taisto zasnovo smo videli skozi vse dele os­rednje serije, ki so prihajali tako na sobne kot roč­ne sisteme. Zdaj pa še na androidnih ter jabolčnih mobilijah, kamor je prispel tale odvrtek.

V tem brezplačnem foničnem odkrušku trdojedrne serije taktičnih frpjev poveljuješ druščini največ štirih herojev, ki jih dobiš po sistemu loterije. Vsebina je kljub lični predstavitvi neprimerno plitkejša od konzolne.

Tarča, napad, profit
Heroes so za Miitomom in Super Mario Runom tretji Nintendov fonični špil. Za razliko od plačljive vodo­in­štalaterjeve odprave so brezplačni, si pa delijo podoben temelj –  so poenostavljena inačica konzolnega zgleda. Iz ptičje perspektive sicer potezno ukazujemo srednjeveško fantazijskim junakom na bojiščih, razdeljenih na kvadratna polja. Toda globine in podrobnosti je bistveno manj. Čeprav imajo veliki Emblemi zoprno navado, da so situacije preveč odvisne od sreče, nudijo obilico možnosti. Heroji se krijejo in uporabljajo napitke, na razpolago imajo rabo posebnih sposobnosti, orožja se obrabljajo … V mirnem času navezujejo in krepijo stike, se poročajo ter imajo otroke, ki jih uporabiš kot vojščake. V bitkah sodeluje na ducate enot, bojišča pa so velika in kompleksna, z dosti ozkih grl, pasti in naravnih ovir. Ter šteje epska, širokopotezna zgodba s tonami besedila. 
Praktično nič od tega ni preživelo selitve na mobilno platformo. Začenši s štorijo, ki obravnava invazijo zlobcev in je čisto brezvezna. Tudi tu igraš na nizu ločenih prizorišč, ki pa so zmerom velika 8 x 6 polj in imajo redko posebnosti, kot je delitev na višji in nižji teren. Še najpogosteje so napoti zidovi, ki jih je treba podreti, za kar porabiš potezo. Enotam številnih služb, od lokostrelcev prek klerikov do frčečih konjenikov, z drsanjem prsta čez zaslon ukažeš premik, napad in podporo kolega, to pa je tudi vse. Če pokažeš na sovražnika, vidiš najverjetnejši izid, in če se odločiš za boj, steče animacija. Rabe napitkov in čarobne opreme ni, sposobnosti pa se sprožajo avtomatično. Ekipa šteje največ štiri člane, ki ob­ra­čunavajo s precej majhnim številom človeških sovragov, zato bitke praviloma trajajo le nekaj minut. Celo s šefi, ki so le nabildani običajneži in ne kakšne mitološke zverine. Tako je tudi zato, ker umetna pamet ni sposobna naprednejšega načrtovanja. 
Zmaga je odvisna od tega, s kom napadeš koga in če upoštevaš klasični trikotnik vpliva. Kopja so moč­­na proti mečem, a šibka proti sekiram, meči so moč­­­ni proti sekiram, a šibki proti kopjem, in sekire so močne proti kopjem, a šibke proti mečem. Ostalo je odvisno od premikanja, ki vsled enostavnih podlag ni blazno zahtevno, in (pre)moči junakov. Ti niso obdarjeni le z lepo animejsko sličico in okornimi izjavami, marveč s količino zvezdic, ki označuje njihovo privzeto moč. So iz obstoječih Emblemov, tako da srečaš znance iz evropskih edicij (Takumi, Kagero) in neznance iz japonskih (Hector, Raven).

Darežljivi Kjotčani
Iz Heroes je mogoče brez stroška iztisniti kopico igranja; toliko, da ne vidim druge razlage, kot da Nintendu ne gre za evre, marveč za širitev priljubljenosti serije. Sem je Fire Emblem prišel šele v prvi polovici dvatisočih in ni tako znan kot Mario in Pokemoni. Za sodelovanje v bitkah in oživljanje padlih junakov (ti ne morejo um­re­ti za več­no, kot je opcija v 'zaresnih' Znamenjih) potrebuješ krogle, ki jih ni težava dobiti, saj pritekajo tako iz zgodbene niti kot alternativnih modusov. Od trenažnega stolpa, ki pride prav za tlača­ns­ko nabiranje izkušenj in krepelc, do stranskih zgodb in spopadanja z druščinami ljudi z neta, ki jih vodi ra­ču­nalnik. Druga omejitev je stamina, ki pa prepre­ču­je le, da bi igral preveč naenkrat, in se hitro obnav­­lja. Zato ti ob normalni rabi ni treba vložiti niti beli­ča, saj okroglin dobiš več kot zadosti tako za vsebino kot za razumno hitro odklepanje herojev. Ti pritekajo naključno in lahko za prgiš­če krogel dobiš vrhunskega, ali pa odšteješ kup evrov in si deležen samih povprečnežev. To odsvetujem, kakor tudi igranje FE Heroes zaradi globoke taktične izkušnje. So pa okej za sprostitev in uvod v enega večjih delov, kot bo majski Shadows of Valentia na switchu.

Fire Emblem: Heroes
Nintendo za iOS, android
objavljeno: Joker 284
marec 2017