Revija Joker - Dead Island: Riptide

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Dead Island: Riptide
Dead Island: Riptide

Morda boš odtlej na tropske otoke hotel le čez Snetijevo truplo. Tisto, ki grči.

Pa se je z Dead Islandom zgodilo isto kot s Call of Juarezom, drugo serijo poljske skupine Techland. Medtem ko je bil Call of Juarez: Bound in Blood v redu špil, je nadaljevanje The Cartel zaudarjalo. Zakaj? Zato, ker so Techlandovi znalci že delali na dobrem Dead Islandu. Njegov naslednik Riptide ni zanič, je pa slabši. Zakaj? Zato, ker so se ključni ust­var­jalci preselili. Morda na CoJ: Gunslinger, nemara so šli domov. Dejstvo je le, da se imena ljudi, ki so zaslužni za prvi in drugi Mrtvi otok, ne ujemajo. In to se pozna.

Riptide se veliko bolj posveča obračunom z zombiji (na sliki obmetovalec z gnilo smegmo). Neokužencev je tokrat le za vzorec.

Brez izhoda
V skladu s filmskim vodilom, da se pre­ži­ve­li v zombijski apokalipsi nikdar ne rešijo, četverica pobeglih s tropskega otoka Banoi pade v še hujši zos, ko se znajde na bliž­njem kosu zemlje Palanoi. Tudi tu so se zare­dila hodeča trupla ubogih turistov in domačinov, oblasti pa hočejo okuž­bo zatreti z eksplozijo. Z vseh vetrov zneseni kosci scenarija, ki se trudi z zaroto, so celo še manj pomembni kot v enici. Je virus naraven ali človeški? Se saga zaključi? Kateri tepec je najel tako slabe govorce?!
Kakor na Banoiju nelinearno raziskujem oko­lico, mlatim in streljam nemrtve, šofiram džipe, pri delovnih pultih popravljam orožja, ki se obrabljajo, jih nadgrajujem z modifikacijami (štrom, ogenj, strup ...) in za pre­ži­ve­le opravljam glavne ter stranske misije. Te terjajo, da nekomu nekaj prinesem ali grem od točke A do točke B. Kot sraka grabim na kup denar in materiale ter si z izkušnjami krepim lik. Med veščinami najdem obilnejše poškodbe s hladnim ali strelnim orožjem, več odpornosti in vpliva na gruče, izdatnej­šo zalogo besnila, ki me za nekaj časa spremeni v mašino pogibeli ...

Streljanje je dodelano, toda sovragom višje stopnje bi lahko dali nove napade, ne da povzročijo le več škode. In vdelali več šefov.

Brez upanja
Zombije vodi enaka umetna (nes)pamet in čeprav naletim na mnoga nevidena orožja, njihova vrsta ni odločilnega pomena. Naj imam v rokah veslo, macolo ali kalašni­kov­ko, ciljati moram zlasti betice in paziti na zadihanost, kajti brez sape sem šibek, ter na prostor, saj boli, če me smrduhi dobijo v primež. Ker igram iz prve perspektive, mi tedaj ni jasno, od kod pada po meni, in sem hitro mrtev. A to ni večja težava, ker je življenj neskončno in oživim nekje blizu z nekaj manj soldov v žepu. Zopet, tako kot v enici.
Da ne igram slednje, opazim po nekaj očit­­nejših novostih. Prva so poplave, ki sem in tja z vodo prekrijejo večja območja in osmislijo novo vozilo, čoln, ki omogoča pos­pe­šek za razfršalanje zombijev v vodi. Nato so tu novi sovragi, med katerimi so utopljenci, po tleh udarjajoči hrusti in zmutirani znanstveniki v gas­maski, ki me obmetavajo z deli lastnih septičnih teles. Sem in tja naletim na območja, kjer čakajo minišefi in jih je treba očistiti. Prav tako je frišno branjenje oporišč s sotrpini. Zagradim prehode, nakar tolčem sitnobe, ki po zgledu Gears of War navalijo v hordastih valovih, rešujem kolege in uporabljam minigun, ki ga morem taktično premeščati med stojali. Kar napeto.
Bolj zadovoljujoče je, če tovariše po internetu v drop-in drop-out co-opu (kaj čem razlagat ...) nadzorujejo ljudje. Tedaj igra še manj kot sicer stavi na preživetveno grozo in postane komedija zmešnjav, ko folk udriha po renčečih kadavrih, da kri, črevca in udoti letijo vsepovprek.

Zgoraj izkoriščam sposobnosti izbranega lika izmed petih (en je nov), spodaj pa s čolnom gazim utopljence, ki jih po plitvinah mrgoli.

Brez denarja
Deadislandovsko jedro ostaja všečno. Gverilski boj, ki hitro menjava med občutkom moči in nemoči, med mesarsko razpaljotko in šprinterskimi umiki, je znova vznemirljiv. Vzdušje seka, saj uspe redkokateri igri v normalnost vnesti toliko smrtnjaškega - morje boža pesek, na mizi je mai tai, zraven pa oži­veli kelnar malica gosta. Rajža po otoku pa je napeta, kajti sovražnikov mrgoli in hitro se znajdeš v primežu naprednejših, dostikrat naključno razporejenih spak, ki se bodisi po­časi zibljejo, bodisi priletijo nadte kot furije.
Toda Riptidovo meso je nagnito. Zaljubljenci v prvenec ga bodo všečkali, a če si manj zagret, mislim, da se ti bo ducat ur kampanje, ki je ne dopolnjujejo drugi modusi, zazdel razvlečen. Novosti niso bistvene in se nekoliko porazgubijo, dočim je okolica kljub manj hoje po istih krajih bolj enolična, ker se poleg na turistično obalo, slabše oblikovano mesto in katakombe osredotoča na kilometre neugnane džungle. Najbolj pa motijo hroš­či in dizajnerske čudnosti, naj gre za izginjajoča orožja, sekundne spremembe vremena, polsposobne kamerade ali krneki oživljanja pobitih capinov. Trudoma sistematično očistim območje, za trenutek stopim skozi neka vrata, grem nazaj in strohnjencev je spet vse polno. Argh.
Bil bi prizanesljivejši, če bi bil to dodatek za desetaka ali dva. Toda Deep Silver pravijo, da je to samostojno polnadaljevanje, in zanj hočejo 40 evrov na PCju in 50 na xboxu ter playstationu. Bolj so lakomni od sestradanega zombija!

Dead Island: Riptide
založnik: Techland / Deep Silver
objavljeno: Joker 238
maj 2013

66
še zmerom dobro vzdušje
še vedno žmohten boj
še naprej lepo okrvavljen od­prt tropski paradiž
razvlečenost in manj razgibana okolica
malo pravih novosti
zalega hroščev
nevredna polne cene