Revija Joker - Teleglitch

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Teleglitch
Teleglitch

Zbornica za vesoljski turizem ne mara Snetija. Z masakri jim dela slabo reklamo.

Nič kaj spodobno ni, da odrasel moški pred zaslonom švica, cvili in skače v luft. A natanko do tega me je pripravil estonski - da, estonski - nebrušeni diamantek Teleglitch (10 evrov, Teleglitch.com). Indie špil, ki je tako garažen, da njegovi avtorji iz Talina niso osnovali niti lastne firme, je od zgoraj gledana enoigralska streljanka, ki si za zg­lede jemlje legende včerajšnjika. Obuja spomine na Alien Breed, Doom, Quake in System Shock, me­ša­nico pa zapakira v nadvse pikslasto grafiko in do neke mere naključno sestavljene nivoje v slogu frpjev znamke rogue. Aja, pa strmo težavnostno krivuljo vpelje, da loči može od fantov. Toda nima veze, če si en ali drug. Na vsak način boš cmizdil.

Igra je videti betežna, toda v gibanju vse klapne. Nima ugank, a jih niti ne potrebuje.

Dragocen je vsak naboj
Tujski planet, opuščena baza po katastrofi. Sam sem, slišim le hrum mašinerije. Veliko možnosti je, da me bodo zunaj začetne sobe brž naskočile žuželkaste žverce, mutanti in zombaklji. Eksperimenti & ekskrementi futuristične megakorporacije, nastali zaradi njenega pohlepa. A kaj naj, sprhnim v smrdljivi čumnati, kjer moram srati v fikus? Nimam izbire. Preverim municijo v pištoli, vzamem nož in grem iskat teleport na naslednji nivo. Morda me na koncu ponese domov. Morda.
Stopam previdno, kajti vidno polje je omejeno. Črnina za stebri je zlovešča, skriva lahko nakazice. Teh je že spočetka več vrst in sleherna je nevarna. Jezno priletavajo nadme, a še zdaleč ne vedno v ravni črti. Pajkaste kreature gomazijo levo in desno ter mi skušajo priti ob bok, zombaklji migotajo gor in dol, večje spake imajo spet svoje finte. Imam sicer pištolo in nekaj streliva zanjo, a zadeti jih je kljub namerilni črti svojevrsten podvig. In če prevečkrat zgrešim, ostanem brez nabojev. Tedaj se absolutno moram zateči k nožički. Ta je efektivna, vendar le iz neposredne bližine. OMFG tam so, že šklopotajo in šušljajo proti meni. Strel ali nož?! STREL ALI NOŽ, PREKLETO????

K izvrstnemu vzdušju dosti doprinese zvočna plat, v kateri ni nikakršne glasbe. So le učinki, in to zastonjski s spletne strani Freesound.org, vendar uporabljeni perfektno, naj gre za prasketanje tipalk po tleh ali šušteče odpiranje vrat. Tu se vidi, kaj se da storiti z domišljijo.

Kje je uglajeni butler?
Vsaka soba v Teleglitchu je obet smrti ali priložnosti za nadaljevanje. Morda je za vrati nova skupina vznejevoljenih ščurkov, ki me bo ubila. Ali pa je tam skrinja z zalogo metkov. Nemara na poti najdem robo, ki jo uporabim za sestavljanje objektov. Z doručkom, ee, konzerviranim mesom si povrnem del zdravja, nakar v prazno konzervo vtaknem eksploziv, da udejanjim šrapnelno granato. O glej, paket žebljev - sranje je ravnokar postalo teroristično! S tovrstnim zlaganjem storim bazuko za enkratno uporabo, poživilo za težke trenutke, robotske noge za hitrejše gibanje, detektor gibanja ... Robo po enostavnem, zmerom vidnem inventarju šibam gor in dol z miškinim koleščkom, kar je nadvse elegantna rešitev.
A nikdar ne vlačim s sabo toliko, da bi me minil strah. Odprem duri in tam je nov zombijaški soldat, ki me, hja, ustreli. Fajn. Po hodniku priplava tentaklast uč, iz kanalizacijske odprtine se usuje kup morilskih stenic. Preden rečem "da fuq?!", sem mrtev. In ko sem mrtev, sem mrtev. Tako kot je Teleglitch skop z nagradami za ubijanje (niti točk ni!), saj sem od pobitih gnusov redkokdaj česa deležen, in kakor me nič ne ujčka ter vodi za roko po nelinearnih, proceduralno nastalih nivojih, ga ne briga za moje duševno zdravje. Če umrem, gre po zlu vse nabrano in ves napredek. Šele z nameščeno zaplato je moč novo igro začeti na tretji, peti, sedmi ali deveti stopnji. A ne, dokler nisi dotičnih presegel.

Estetika včerajšnjika
Tovrstna brutalnost je zaščitni znak igre, vendar so šli Estonci mestoma predaleč. Bolj kot se bliža zaključni, deseti nivo, manj se igra spogleduje s survival horrorjem in bolj postaja čista rešetačina. Pri tem je kruto radodarna z vsepovprek švigajočimi nakazami, oklepljenimi stolpiči, gručami lačnih bolh, ki te rade obkolijo, šefi, v katerih sobano moraš takoj steči, sicer te vrata za večno odrežejo, in podobnimi fintami. V divjem umikanju in proženju naprednejših krepelc, od miniguna in tazerja do laserja, je vse manj lepote in taktike ter vse več živčnosti in nepreciznosti. Med drugim zato, ker se zaslon ukrivlja in polni z dimom, da ja nič ne vidiš. 
Je pa res, da tu ni hroščev in čudaških situacij, s katerimi obiluje sorodni Hotline Miami. Treba je pač naštudirati, kod je primerno katero orožje, ostati hladen kot pangalaktični grlorez in venomer tehtati. Naj grem še malo raziskovat, da bom ob najdenih zalogah močnejši, ali naj šibam k teleportu, čeprav na naslednjem nivoju ne bom čudežno deležen nobene sveže opreme? Si lahko v spopadu privoščim rabo strelnega orožja? Če da, katerega in koliko streliva lahko spušim? Dobro se je treba brzdati, da ohraniš zaloge za kasneje oziroma za močnejše žverce, ki se jim ni zdravo približevati le z lupilnikom krompirja v roki.
Take dileme me vlečejo dalje v navezi z adrenalinsko akcijo, srhljivim vzdušjem in sploh ne zanič zgodbo, ki jo sproti odkrivam po koščkih. Umiram, a se kljub občasni grenčici v ustih in pustim hodnikom vračam v ta minimalistični izdelek, ki se podreja starinskim idejam o igrah kot preizkusih spretnosti in vztrajnosti. Se vidi, da je eksotično estonski ter indiejanski.

Teleglitch
založnik: gruča tršatih Estoncev
objavljeno: Joker 238
maj 2013

81
ostra, napeta strelska akcija, izvrstno pomešana s pristnim občutkom samote in ogroženosti
odloči se - tveganje ali nagrada?
izdelava dobrot iz pobra­ne­ga
proti koncu pretirano brutalna
pusti hodniki se znajo vleči