|
Samurai Gunn Raveer
Lokalno večigralstvo je znova v modi predvsem zaradi odraslih igralcev, ki se jim kolca po starih časih. Če ti uspe zofo napolniti s prijatelji, ki posedujejo nindža reflekse in se navdušujejo nad Japonsko, po predalih pa se ti valja par igralnih palic ali tipkovnic, bi ti sedel Samurai Gunn.
Gre za arkadno razpaljotko v osembitni podobi, kjer se v od strani gledanih arenah pomerijo do štirje gibčni samuraji. Cilj je pobiti vse, kar ni ti ali v drugem modusu tvoj partner, ter ostati živ. Vsak udeleženec ima meč in pištolo s tremi naboji, ki jih hitro zmanjka – tolikanj bolj, če cepneš v vodo in zmočiš smodnik. Zaznavanje udarcev je do piksla natančno in če si vešč, lahko s preciznim zamahom blokiraš rezilo ali celo odbiješ kroglo nazaj k pošiljatelju. Seveda je treba upoštevati okolico, kjer prežijo ostri koli, lepljive stene in vodnjaki, v katerih se utopiš. Dosti je bambusa, ki ga je treba razsekati, in platform, ki so tako vsaksebi, da jih dosežeš le z dvojnim skokom. Arene so velike ravno toliko, da ni pretirane gneče, da pa hkrati spodbujajo nenehno gibanje.
Pikslasta krvavost je epska, saj ob smrtih kri brizga v hektolitrih, kar spremljata hipna zamrznitev slike in izostritev obglavljenja. S tem poklonov filmom, kot je Kill Bill, ni konec. Če sta dva od borcev zelo izenačena, se znajdeta v posebni areni, kjer ob sončnem zahodu stečeta drug proti drugemu z iztegnjenima mečema. Preživi lahko le eden! Celostno podobo zaključuje glasba, ki je mešanica hip-hopa in japonske tradicionalne godbe. Žal je špil nekoliko preveč omejen. Manjka samotarska kampanja in vse, kar lahko počneš, če nimaš lokalno prisotnih soigralcev, so posamični boji z umetno pametjo, ki ni pretirano dobra. To hitro postane rutina, v večigralskem načinu, ki nima in ne potrebuje spletnosti, pa manjkajo vsakršne nastavitve. V sorodnem in bolj dodelanem Towerfall Ascensionu jih kar mrgoli, pa še dodajajo jih. Če te ne mami krepka japonskost, zato bolj svetujem slednjega.
|
![]() |
|