Prišel je tiho in stopil v legendo. Pod to krilatico so nekdaj v Jugoslaviji prodajali pogrošne romane o Docu Hollidayu. Enako tiho pa je prišel med nas drug varuh zakona, policaj Ronan O'Connor, ki ga je Square Enix skrival praktično do izida. Avtorji Airtight Games so mu bržkone namenili vlogo legende, saj ga ubijejo že na začetku igre. Pa mu bo to uspelo postati?
Igroromanskost
Murdered tehnično spada med pustolovščine. Vendar ne klasične zahodnjaške, kjer smo vajeni rabe predmetov in reševanja miselnih orehov, marveč take, kot so popularne na Japonskem. V njih je najvažnejša zgodba, tisto, kar počneš, pa odkriva vedno nove tančice skrivnosti. Za zvrst smo gajdžini privzeli ime vizualni ali interaktivni roman, kar v primeru Soul Suspecta najbolje opiše, kaj od njega pri­ča­ko­vati.
Nadzor nad Ronanom prevzamemo v trenutku, ko zakrinkani hrust na ulicah mesta Salema vanj izprazni cel nabojnik krogel. Pob najprej ne more dojeti, da je šel rakom žvižgat, nakar mu pokojna žena pove, da delo ni dokončano. Rešiti bo moral svoj poslednji primer, kajti ta ga veže na naš svet, ali pa nikdar več ne bosta skupaj. O'Connor sprva misli, da mora raziskati lastno smrt, kaj kmalu pa ugotovi, da gre le za delec v mozaiku lova na serijskega morilca, ki so ga mediji poimenovali Zvonar. Ob njegovih žrtvah je namreč vedno narisan zvonec.
Vsak nov indic odkriva širšo sliko, ki sega do čarovniških procesov, zaradi katerih je to malo ameriško mesto tako razvpito. Kot duh Ronan ne more rokovati s fizičnimi predmeti, k sreči pa med vohljanjem naleti na najstnico, s katero lahko komunicira. Punčari to ni povšeči, a prista­ne na sodelovanje, ker je med pogrešanimi osebami njena mama, ki je kot jasnovidka sodelovala s salemsko policijo. Je Zvonar utišal tudi njo?

Glede na zvrst interaktivne pripovedi in slično fabulo bi kdo pomislil, da je Murdered podoben Beyond: Two Souls. No, od Sonyjeve uspešnice ga loči precej bolj odprt svet in ni le zaporedje prizorov.

Hoja skozi stene
Da nimaš več fizičnega telesa, je včasih prednost. Kot Ronana pouči eden od duhov, je prob­lematičen le vstop v zgradbo. Ker je večina posvečenih, je zunanji zid nepremostljiva prepreka. Ko si notri, recimo če ti nekdo odpre vhodna vrata, preprek zate ni. V praksi to ne drži povsem. Poleg fizičnega sveta moraš upoštevati še duhovnega, kajti tam obstajajo prikazni davno porušenih objektov, ki so neprehodne. No, sliši se bolj komplicirano, kot je, in princip pogruntaš v nekaj minutah. Prekrivanje fizičnega in duhovnega sveta je hkrati izgovor za kopico skritih kotičkov, kamor se dokazi najraje skrijejo. Včasih tja, kamor človek ali človeški duh ne moreta. Takrat zna Ronan skočiti v telo najbližje mačke.
Srž igre je raziskovanje lokacij, začenši z zaspano sosesko, kjer so te umorili, lokalno cerkvijo in policijsko postajo. Poleg indicev v njih včasih najdeš kako izgubljeno dušo, ki se ti izpove ali te poprosi za pomoč. Te mininaloge so mi bile še posebej simpatične, saj jih opraviš mimogrede, za sprostitev. Škoda, da jih je le kakega pol ducata. Ko najdeš ves dokazni material, iz najpomembnejših kosov sestaviš teorijo, kaj se je zgodilo, in se odpraviš na nov kraj. Omeniti velja, da so prizorišča čedna in dobro povzemajo duh malega pristanišča v Novi Angliji.
Z napredovanjem narašča morbidnost, saj obiš­češ pokopališče, psihiatrično bolnico in muzej, kjer pripravljajo razstavo coprniških procesov. Ob tem srečaš sovražnike - demone, ki ti v nekaj trenutkih izsesajo dušo, če te zapazijo. Gib­lje­jo se po hitro opazni, vnaprej začrtani trasi, zato jim s kratko QTE-sekvenco vrneš uslugo, če se jim prikradeš od zadaj. Teh konfrontacij je sicer malo, vendar moti, da nimaš druge izbire kot zahrbtno taktiko. Enkrat samkrat mi je us­pelo izogniti se jim, ker sem slučajno odkril pot, na katero avtorji bržda niso računali.

Demoni so dobra zamisel, kako vnesti malo akcije ali vsaj tiholazenja. Vendar izvedba šepa. Ubiješ jih le na en način, izogniti se jim ne moreš.

Morilec brez fines
Murdered sem zaradi privlačne šundovske zgodbe preigral na dušek. Tako Ronan kot pomagačica Joy sta priljudna lika, s katerima lahko sočustvuješ, in pogube stranskih karakterjev te ne pustijo hladnega. Če se posvetiš le glavni štoriji, ti bo vzela kakih deset ur. Igralni čas podaljšaš z zbiranjem skritih reči; vsaka od devetih zbirk ti odklene kratko srhljivo zgodbico. Enako najdevaš ženine zapiske o sebi in časopisne članke o morilcu. V nabiralniški del zlahka daš dodatnih pet ur, zato me neizmerno čudi, da po zaključku nimaš možnosti, da bi se vrnil v igro in poiskal manjkajočo robo, ali new game +, ki je v tozvrstnih špilih prej pravilo kot izjema. Ne bi škodil niti kak dodaten konec.
Nadzoru so vidi, da je bil napravljen za konzole. Tudi na računalniku ga je bolje igrati s plošč­kom. Naveza tipkovnice in miške je bolj za silo, kar je zlasti opazno v dnevniku. In med igranjem, saj z njima včasih kakega predmeta Ronan preprosto ne zazna, četudi buljiš naravnost vanj. Občasno se takisto zgodi, da odkrite reči izginejo ali da se na kasneje ponekod brez razloga pojavijo nove, kar mi daje misliti, da so kak cikel testiranja izpustili. Noben teh hroščev ni kritičen za končanje igre, a zmotijo. Sploh ker za špil hočejo polnih 40 evrov, dasi so prednaroč­nikom zraven zastonj dali drugo Airtightovo ig­ro, Quantum Conundrum. Raje počakajte, da bo v akciji za pol manj. Kot roman je zelo fajn, kot igra pa se na trenutke spotika. Vseeno si želim nadaljevanja.

Kinematičnosti igri ne manjka. so pa gledavski deli enakomerno razporejeni in nikoli predolgi. Poudarek je še vedno na igranju in večina štorije je podana na interaktiven način.