Revija Joker - Transistor

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Transistor
Transistor

Sneti pogleda v kodo virtualne devoj­ke in binarno izdahne: "Hello, world!"

Nisem ziher, da igralci absolutno terjamo dobre igre. Zdi se mi, da namesto tega hočemo predvsem igre, ki nam ostanejo v spominu. Ki imajo srce, si upajo tja, kamor si druge ne, so izvirne in drugačne, četudi nepopolne. Tak je Transistor, neuradni naslednik indiejanskega hitiča Bastion za PC in xbox 360 (85). Igralno je šlo za frpjsko akcijsko sekljačino, ki se je proslavila s sprotnim nastajanjem izometrične okolice in breztelesnim govorcem. Ta je pletel zgodbo in sproti komentiral naše početje, tako da je bila pripoved docela prepletena z dogajanjem. Igralno je Bastion nekoliko zaostajal za svojo stilistično izvrstnostjo, a v končni fazi se je oboje spojilo v izkušnjo, ki zlepa ni zbledela. Natanko tako je s tranzistorsko, ki Bastion uporabi za izlet v nova, neraziskana območja. Kibernetska.

Transistor je akcijski erpege z močnim taktičnim pridihom. Tale robot moč­no udarja ob tla, zato je modro ustaviti čas in premisliti, kako ga uničiti.

Ne vedeti je vedeti
Vnovič se znajdemo v izometričnem pogledu od zgoraj, le da smo se iz srednjeveške pravljičnosti preselili v znanstvenofantastično prihodnost. Kiberpankovsko noirovsko, kot bi se srečala William Gibson in Neal Stephenson ter v zakajeni beznici vrgla karte s Samom Spadom. Če nisi beroč, pomisli na Matrix in Blade Runnerja, le z manj alienov in umetnih ljudi.
Digitalizacija je na višku in realnost obstaja v oprijemljivi virtualnosti. Smo v futurističnem mestu, ki je iz neznanega razloga opustelo, kar pa ni edina uganka. Junakinja, rdečelasa pevka, ki je izgubila glas (baba, ki je stalno tiho? Se vidi, da je ZF, ha ha!), se brez uvoda in razlage znajde sredi dogajanja. Puzlasto zgodbo detektivsko sestavljamo po koš­č­kih, napaberkovanih iz novoodkritih predelov, tekstov v terminalih, redkih srečanih oseb in izjav govorečega meča.
Tega dečva stalno vlači s sabo in ji rabi kot edino orožje ter kompanjon. Izkaže se, da sta bila nekoč intimno povezana, toda vprašanja ostajajo. Kdo je oseba v meču? Kdo je pevka in čemu je nema? Kaj je z mestom, zakaj so na ulicah le obnorjeni roboti in biološko-tehnološki zdrizi, ki te naskakujejo? Kdo so Camerata in kaj je Transistor?

Belodnevna okolica se pogosto izmenjuje z nočno, geometrijsko pravilna tla in zidove pa mehčajo organske oblike, med njimi kipi človeških oblik.

Ogled in osluh
Rad bi rekel, da vsi odgovori pridejo, le potrpežljiv moraš biti. A resnica je taka, da je zgodba zakomplicirana in razbita na ducate delcev, ki jih moraš združiti na lastno pest. Glede na strukturo in znanje angleščine, ki ga terja, se mi dozdeva, da bo njeno bistvo marsikomu pri nas ostalo nerazjasnjeno.
No, vprašati se gre, kaj je pravzaprav srž. Da izveš, kaj se je zgodilo z rdečelasko in njenim družabnikom? To je na kraju nezgrešljivo. Ostalo je informacijski šum, ki ga lahko razumeš ali ne. Četudi ga ne, ustvari skrivnostno, črnikavo vzdušje, za katerega je morda celo bolje, da ga ne analiziraš do potankosti. S tem ostane Transistor ovit v tančico skrivnostnosti, kar je tisto, kar ga dela tako posebnega.
Tančice ne tke le fabula, marveč je za njo v enaki meri zaslužna izvedba. Risarka Jen Zee, ki je bila na čelu mahalcev s čopiči pri Bastionu, je resnično razmigala prste in ustvarila izvrstno podobo, zaradi katere je špil videti kot stripalbum. Rahlo nadrealistična, kovinsko-organska okolica se bogato prepleta s stiliziranimi liki. Če kaj moti, so to občasno preveč žarko neonske barve, ki vlečejo na kič. Drugače pa je Transistor vizualna poslastica. Enako dodelana je zvočna plat, ne le zaradi občutenega glasovnega podajanja osebe v meču. Tako kot v Bastionu čveka nadarjeni Logan Cunningham, ki je sposoben le z zvoki iz grla podajati mnoga čustvena in razumska stanja, v katerih se znajde inteligentno orožje.
Takisto navduši glasba, kjer sta skladatelj Darren Korb in pevka Ashley Barrett naredila kompleten soundtrack, ki spomni na Morcheebo in The Last of Us ter je upravičeno naprodaj ločeno. Z miksanjem kitarskih rifov, močnih ritemskih podlag, elektronike, harmonike in zasanjanega petja je nastala perfektna podlaga za igranje, ki slednjega istočasno spremlja in je od njega čudno ločena, kot bi se sprehajala med dvema realnostima. Kar je dejansko njen namen.

Ko ura obstane, lahko podrobno in brez naglice načrtuješ, kaj boš storil. Točkice na tleh kažejo, kam bo šel napad, vidiš pa tudi premikanje junakinje.

Transistor
založnik: Supergiant Games
demo: PS4 / PC
objavljeno: Joker 251
junij 2014

85