Revija Joker - Dirt Rally

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Dirt Rally
Dirt Rally

Solzica nostalgije se utrne LorduFebotu, ko se z integralko garaško-uživaško zapodi po ovinkih Monte Carla.

Petek, sam doma, reli večer, tak kot v starih vremenih. Nimam v mislih poarkadenega Sega ali Screamer Rallyja s kolegi, čeprav smo ju predrkavali, o ja. Ne, cikam na resen, samotarski reli tipa Colin / Burns / Trophy. Vča­sih sem v ta namen vijačil volan, najbrž kakš­ne­ga sidewinderja, in občudoval '3D-pospešeno' grafiko na 17-palčniku. Danes se v nezdravi drži ruknem na fotelj pred gromozanski teve in se grem šofiranje z nekim plastičnim kiflom v rokah. Mogoče tudi zaradi take priložnostnega pristopa zadnje čase nismo pretirano navdušeni nad reli špili, ki posledično postajajo čedalje bolj nišni in zato ne napredujejo ne vsebinsko ne tehnično. Nakar po le­tih precejšnjega zatišja v istem mesecu uletita dva visokoprofilna naslova.

Trdojedrnost serijsko
Priznam, da se novega Dirta nisem kaj prida veselil. Formula, Grid in Showdown, zadnje dirkalnice iz hiše Codemasters, niso bili nikakršni presežki, marveč ponedeljeni izdelki. Vožnje so bile resda zabavne, toda privlak kratkosežen in brez odtisa, kakršnega so pustili njihove dirkačine v veku, ki se ga spomnimo le še očaki. No, avtorji so se očitno tega zavedli, zbrali jajca in s pomočjo skupnosti naredili jebeno kakovosten hardcore reli. Dirt Rally torej ni x-games nitro cirkus. Ne, to je garaška simulacija tiščanja med smrekami z najhujšo zahtevnostjo, kar smo jih v tej zvrsti izkusili v zadnjem desetletju. Colin McRae bi bil ponosen, če bi bilo njegovo ime v naslovu, vendar založba nima več pravice do rajnkega britanskega šoferja.

Videti je kot vsak reli, ampak vozi se pa enkratno. Skrajna koncentracija je spričo zahtevnosti nujna. To je čisto druga igra od slabega Dirta 3 iz 2011. Avto ima težo, ki se verno prenaša ob ovinkarjenju.

Špil je dejansko neizprosen. Resda obstaja par pomagal v smislu nadzora stabilnosti in ABSa, to pa je tudi vse. Ni idealne linije, ni zemljevida, ni prevrtavanja časa, ni sekanja ovinkov, ni nezlomljivosti in ni ujetos­ti v ograjeno stezo. Če zletiš s ceste, instantno fašeš pri­­bitek petnajstih sekund in zelo verjetno načneš podvozje ter razsuješ hladilnik ali celo zaključiš preizkuš­njo. Odprava okvar je skopo tempirana in za nameček ti ob prehudih karambolih moštvo naloži denarno kazen. Celo vnovični reštarti so omejeni in nerodnega voznika udarijo po žepu. Brzinci so dolgi najmanj pet kilomet­rov in avto mora zdržati več zaporednih dirk. Ni čudno, da sem se z uvodno fulvio, letnik 1967, vozil kot po jajcih. Par ovinkov in šikan se z nekaj sreče še da odpeljati kot profesor, ampak ob prepogumnem polnem plinu je zaradi poskakovanja po neravnih tleh obisk jarka ali stik z deblom neizbežen. Ker ni odpustkov, se bolj splača previdnost, četudi z dvajsetsekundnim zaostankom, a še vedno tretjim mestom.

Rallycross je dober izziv, saj ne gre za arkadno trkanje kot v predhodnikih. Še posebej pride ta način do izraza z živimi sotekmovalci. Škoda, da so proge samo tri.

Nezmagovanje ni kritično, le denarja je ob neuspešni karieri manj, kar pomeni slabšo izbiro pri nakupu nove specialke. Teh je drugače dobrih trideset in segajo od grup B in A prek kit carov in prototipov za gorske vzpone do WRC-sodobnikov. V spomin na stare čase dodam, da je značka Lancia zastopana s kar petimi modeli. Vseeno pa galerija ne ponuja vsega, kar pride na pamet. Manjkajo na primer renault 5 turbo, toyota celica, yugo rely, Colinov R4 in Loebov slavni peugeot 208 za Pikes Peak. Avtomobili so sicer zmodelirani vrhunsko, a navdušenskega veselja ob njih ni, saj jih ni mogoče ne v miru pogledati ne prečitati njihovega življenjepisa. Sterilna so prav tako popravila in nastavitve, ki so zgolj dolga vrsta nezanimivih drsnikov in igralca prav odbijajo. Je pa nov element najem mehanikov. Od njihovega števila in izvežbanosti sta odvisni minutaža posegov ter avtomobilske nadgradnje. Toda tudi ta del je predstavljen menijsko, s kupom številk, zato izpade bolj sam sebi namen. 

Lovljenje lancie S4 po švedskem snegu je volansko opravilo. Čas in občutek sta opaz­no boljša. Sklopka je takisto podprta, čeprav deluje pretirano digitalno, torej le 0 ali 1.

Vožnja čez vse
Osebnosti Dirt Rally torej nima, kar je škoda. V pretek­lih igrah smo bili deležni precej lepše predstavitve mehankarije, meddirkaškega dogajanja, celo vmesnih ani­macij s čvekavimi ljudmi. To bi vsekakor naredilo celotno udejstvovanje bolj privlačno in popolno. Res pa je tudi, da v reliju nastopajo stroji, ne divljenja vredna pločevina, in da šport ni cirkus zakulisnega dogajanja. Razvijalci so se odločili na osredotočenost na vož­­njo, kar je navsezadnje bistvo. Po štarterjevem pisku gre vse ostalo vnemar, pogled postane tunelski in obstajajo le še napotki, ki jih izreka sovoznik. “Right 6 into square left into hairpin right, don’t cut!” Kolovozi še nikoli niso bili tako valoviti, zato se specialke za razliko od asfaltnih simulacij premikajo po vseh treh oseh. Okolica je sicer prečudovita, tako v podrobnostih kot v raz­gibanosti, naj gre za nemško podeželje, grške prašne kozje steze ali monaške ride. Ampak med drvenjem 180 na uro po visečem makadamu z neutrjenimi bankinami ni časa za opazovanje okoliških hiš, parkiranih avtov, skladovnic hlodov, valovanja trave in presenetljivo visorazločljivih tekstur. 

Pojma nimam, v čem je fora takihle tankovskih lin. Povsem neuporaben pogled. Tisti iznad pokrova motorja je najboljši − dokler le-ta se ne zveriži. Potem pa full screen.

Dirkanje je bolj prvinsko in kljub švicajoči zahtevnos­ti privlačnejše od zehalnega WRCja 5 (J268, 58). Tega Dirt Rally ne nese zgolj zaradi podobe in naravnega terena, marveč sta vrhunski vozni model ter posledično celost­ni občutek tista, ki naslov dvigneta na prestol te sorte. Za maksimalno doživetje je kajpakda potreben dober volan. Vendar tudi joypad solidno streže motanju in gasobremzanju. Posve­če­no dr­venje zlepa ne postane monotono, kajti raznolikih situacij je nemalo. Zdaj krotiš audija quattro po gozdnih stezah, drugič drviš z aktualnim polom po asfaltni cesti in v naslednji etapi se kot Vatanen z lokomotivastim peugeotom 405 vzpenjaš po prašnih serpentinah. In ko po zasneženi švedski driči misliš, da ni več izziva, te v zadnjegnanem stratosu sredi noči preseneti naliv. Ker pa je reli po definiciji samotarska borba stroja proti naravi, so za dodatno popestritev dodali krožno preganjanje šestih dirkalnikov, ki je primerljivo z vzdušjem dirkališčnih špilov.

Poškodbe niso izklopljive, zato zaletavanje ni zaželeno. Predrta guma, ki jo je moč med dirkanjem zamenjati, je še najmanj. Pokvari se in odpade marsikaj, mehanikov čas pa je omejen.

Žalostna nepopolnost
Občim hvalospevom in nenadkriljivi volanizatorski izkušnji Dirt Rally vseeno ni perfekten. Poleg brezdušnih menijev, ki so čisto nasprotje tistim iz zgodnjih delov serije, je še nekaj minusov. Največji med njimi je majhno število lokacij. Igra nima WRC-licence in če izvzamem Pikes, je vključenih le šest evropskih dežel. Manko Avstralije, Latinske Amerike in Afrike ter Korzike je zaznaven. Tudi relikros in hill climb, dasi samostojni postavki, sta nepolnovredna. Prvi ima cele tri steze in drugi samo znameniti koloradski vršac. Ne razumem, zakaj niso dodali arenskih pist in osmic, ki so jih udejanjili v predhodnikih. Nekaj dobrega kenblockovstva ne bi prav nič škodilo. Obenem je tu nedomiselna, domala polovičarska karierna struktura. Ta v resnici ni ne kariera ne kakšno grandiozno prvenstvo, marveč slabo razumljiv skupek nametanih tekmovanj. Stopničke resda niso zahtevane, je pa za prehode v višje razrede potrebnega preveč nesmiselnega drgnjenja za denar. Na srečo so vse steze in vsi stroji v posamičnih dogodkih in v ligah dosegljivi  že spočetka.

Vzpon na Pikes Peak s peugeotom 406 T16. Ari Vatanen, ki je s tem dirjalom pos­tavil rekord leta 1988, je postal znan, ker so iz podviga naredili znameniti filmček Climb Dance.

Za povrhu je pičel prav tako multiplayer, čeprav se igra kiti s povezanimi elementi, kot so nalinijske lige, lestvice in vsakotedenski izzivi. V pravem pomenu besede je večigralstvo omejeno na krožni kros, saj ni razdeljenega zaslona in prijateljem ne moreš pošiljati svojih solo dosežkov. Še duhca za kakovostnejše igranje s samim seboj ni, kar mi je nezaslišano. Najbrž bodo kaj dodali in popravili, kajti avtorji skozi program early acces že spočetka sodelujejo s skupnostjo. Vseeno pa je izdelek v finalni verziji že od konca decembra, zato sodba ni preuranjena. Hudo mi je, da novemu Dirtu ne morem dati višje ocene. Že res, da v simulaciji relija bolj kot v drugih dirkačinah šteje samo vozni občutek in dogajanje pod kolesi. Toda opisane pomanjkljivosti niso spregledljive, majhen očitek pa gre še na rovaš prezahtevnosti. Garači z volansko inštalacijo se bodo temu navedku rogali, a večino kupcev zna nepopustljivost prej odvrniti kot pritegniti. Igra ne bi z nižjetežavno množ­nostjo ničesar izgubila.

Dirt Rally
založnik: Codemasters
objavljeno: Joker 271
februar 2016

80
vozni model in zavolanski filing
konkretna reli simulacija
grafika
široka izbira st­rojev
malo prizorišč in krožnih pist
ni duhca in deljenja izzivov
brez nižanja težavnosti
čudna kariera s preveč tlake