Revija Joker - Pony Island

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Pony Island
Pony Island

Trier odfijaka čez Hudičev most in mu ni žal duše.

Pony Island je resda mešanica ponijaste arkade in miselnice, a jako daleč od igre o kopitarjih. Nedolžnost, ki veje iz pocukranega imena, izgine ob pogledu na začetni zaslon, ki oponaša zmahan, starinski igralni avtomat. Knofi start, options in credits bledo brlijo ter občasno zamežikajo. Ob pritisku prvega me namesto radostnega galopa pričaka error. Zmedeno zaprem špil in bentim nad površnostjo pišmeuhovskega. Nato jezo premaga radovednost, reč vnovič zaženem in pokukam v možnosti. "Fix start button." Briljantno!

Arkadni del je preprost, adrenalinski združek kasa v desno, skakanja in streljanja. Zaradi dotoka svežih nasprotnikov ga nikoli nisem povsem zaobvladal.

Ta preskakovalnica ovir je namenoma nestabilna. Ko jo sesujem, pristanem na Oknom 95 sličnem namizju. Tam zaženem instantni sporočilnik, prek katerega mi sogovorec oriše situacijo. S sotrpini sem ujet v raču­nalu, s katerim hudič novači človeške duše. Gre torej za mojo igro v igri. Temelj je 2D-­simulacija jeznoritega ponija, s katerim premagujem zapreke, vmes pa se skušam čez luknje v peklenščkovi kodi dokopati do jedra operacijskega sistema. Tam moram izbrisati os­rednje datoteke in uiti, pri čemer mi ostali nesreč­niki pomagajo z odpiranjem portalov. Ti me med arkadnimi stopnjami vodijo do kvaziprogramerskih ugank. Za njih reševanje zadošča razumevanje osnovnih logičnih povelj, poleg tega pa ima sistem prijetno težavnostno klančino, ki hkrati uspe biti prijazna in v izziv.

Uganke so ponavadi programerske naloge, ki se jih re­ši s prestavljanjem simbolov za ponovi zanko, nadaljuj, vrni se na začetek. Nato pa nazaj v sedlo!

Spočetka je arkadna izkušnja stoično skakanje čez ovire, brez nasprotnikov in ostalih naprednih potez. Nato Satan ugotovi, da je prvih par stopenj prelahkih, zatorej doda hudobce. A njegovo programiranje je kilavo in z malo brkljanja po menijih ter klikanja po anomalijah se kmalu opremim z laserjem, ki sovrage praži s ploho ničel in enic. Žal pa se žarek ob streljanju vsevprek pregreje, kar se hitro zgodi, ko navalijo sovragi, vmes pa je treba še preskočiti prepreko. Kasneje si prigoljufam par kril, nakar me Lucifer označi za goljufivo mev­žo in zaropota, kako današnje generacije ni mogoče potešiti.
S tem se na srečo ne morem strinjati. Otok ponijev jo bo. Ne norčuje se iz ničesar konkretnega, a se hkrati roga celemu vesolju. In to tako dobro, da sem tekom dvourne izkušnje lovil sapo ob brihtnosti, se režal in bil puščen z željo po še. Stražniki datoteke so me z miniigro koncentracije vrteli kot či­gumi. Potoval sem v starejše in drugačne verzije Pony Islanda. Skrivoma igral Settlers of Satan in ostale belcebubove projekte. Vse to za bornih 5 evrov! Edini malus gre par skakalnim stopnjam, ki se vlečejo, in slabemu zaznavanju tr­kov z oviro, kar te zna nepošteno ugonobiti. Ampak hej, Hudičeva naprava mora biti vsaj malo zlobna.

Pony Island
založnik: Daniel Mullins Games
objavljeno: Joker 271
februar 2016

87