Revija Joker - Tales of Zestiria

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Tales of Zestiria
Tales of Zestiria

Sneti ni deležen huronsko žeščih Pripovedi, vendar v sveži epizodi najde nepričakovane dragulje.

Mimo so časi, ko je japonskih frpjev na PCju primanjkovalo. Te zgodbeno gnane, risankaste in marsikdaj linearne ter potezne fanta­zijade so zaradi strme rasti Steama in ostalih platform za digitalno razpečevanje doživele računalniški preporod. Največ je sicer predelav in poizdaj konzolnih uspešnic, kot so starejši Final Fantasyji, pa Ys, Trails in the Sky, Shining Force, Phantasy Star, Valkyria Chronicles, Grandia, Neptunia, Disgaea, Agarest in še in še. A najdejo se izvirnice, kot je Tales of Zestira, najnovejši del Namcove dolgometražne serije Tales (glej okvir). Ne gre sicer za najboljšo predstavnico podžanra, saj se ji med drugim pozna vezanost na ostareli playstation 3 kot temeljno platformo. Vendar ima svoje čare.

Tales of Zestiria je nemalo klasičen japanezarski erpege z realnočasovnim, akcijskim bojem, polnim spektakularnih svetlobnih razkantanj in taktike.

Angelske afnarije
Nastopimo kot mladenič Sorey, ki biva dobesedno med oblaki - na planini, kjer se druži z inačico angelov, serafimi. Ti so se davno odtrgali od nepredvidljivih in nemalokrat zlobnih ljudi ter šli na svoje. Le redki jih še zaznajo, med njimi Sorey, ki so ga serafimi za­radi tega daru vzgojili. Toda samotarjenja je konec, ko Sorey reši tajinstveno dečvo in odkrije, da je svet spodaj v težavah. Ljudje se namreč zaradi svojih žlehtnih misli vse bolj spreminjajo v črnikave pošast­ke, ki sejejo strah ter grozo. Isto velja za živali, objekte in celo angele! Sorey se tako prelevi v bajeslovnega Pastirja, ki ima moč očišče­va­nja in s tem vrnitve monstrumov v izvirno obliko. Z živimi in serafimskimi kameradi ter kameradinjami se loti odisejade po celini, razdeljeni na dvoje vojskujočih se kraljestev, da bi se v deželo vrnila mir in sloga.

Ko takole napišem, se sliši dokaj klišejsko. Najbrž res je, kar še krepi Soreyeva naravnanost na to, da po azijsko pomaga skupnosti, ne sebi in druščini. Prav tako naletiš na skrivnostne ašašine, mesto, po katerem razsaja kuga, skorumpirane uradnike in vladarje - vse to je nemalo znano tistim, ki so dali skozi nek delež japonskih frpjev. Vendar fabula kljub temu vleče. Na krovni ravni je sicer prežvečena, a vsebuje številne privlačne detajle. Tako je vse polno metaforičnih navezav na naš svet, denimo na politične spletke in begunsko krizo, kjer sta izpostavljena tako moralen kot praktičen vidik. Na srečo pa ni preveč očitnega moraliziranja.
Svoje prispevajo simpatični liki z raznolikimi osebnostmi, ki se radi spričkajo in so nasploh jezični, tako v tekstovnem kot glasovnem oziru. Kakopak so dosti animejski, na primer poženščenec, razborita plišasta žverca in ostra punca z marelo, tako da je treba biti za popolno uživanje nagnjen v to smer. Zanimivo je tudi izkusiti raznotere načine, kako sicer dobri ljudje podležejo temačnosti, kar spet streže s prispodobami. Ter deležen si prisrčne humornosti, ko so mladi nastopajoči v zadregi, ker se zalotijo v spodnjem perilu, in ko na poti namesto slastnega napitka scimprajo sfiženo črno tvar. Skratka, fino.

Odmev včerajšnjika
Manj fini so temelji, ki se ne trudijo inovirati. Kot pijanec plota se držijo staromodnih načel in so tehnološko zaostali. Dediščina playstationa 3 se kaže v neodprtem svetu, sestavljenem iz ne prav obsežnih delov, ki se ločeno nalagajo. Sicer so med njimi zelene livade, a gromozanskosti in neločene povezanosti modernih frpjev tu ni. Prav tako je naslov pretežno linearen z ne prav veliko stranskih kvestov. Rdeči niti ni nujno venomer slediti, a izven nje nimaš dosti početi, ostala območja pa so ti zaprta, dokler ne dosežeš sprožitvene točke v fabuli. Namesto tega špil od tebe pričakuje, da se na obiskana ozemlja vračaš zato, da bi z novonajdenimi ključi odprl skrinje, ki so prej ostale zaklenjene, in z uroki, kot je bljuvanje plamenov, odstranil kako oviro. Hmnja. Ne, to res ni titula, ki bi se enakovredno spopadla z Xenoblade Chronicles X in podobnimi težkoka­tegor­niki.
In če je učinkovno-glasbeno-govorna plat solidna, je grafika opazno last-gen, kot bi naslov za PS3 pognal v visoki ločljivosti. Ostrina je prisotna, toda revna geometrija, pusta tla, nejasne teksture in kvadratnost vsega so vse prej kot navdušujoči. Dediščina je najbolj opazna v ječah, ki so komaj kaj drugega kot grmade pravokotno nametanih hodnikov, v katerih vladata mrakobnost ter meglenost. Količkaj močan PC in playstation 4, koder Zestiria takisto domuje, nista niti malo izkoriščena. Na srečo vtis nekoliko popravijo občasni, vnaprej pripravljeni risani vložki, kjer si vedno zaželiš, da bi trajali dlje, tako profesionalni so in toliko spektakla prispevajo. 

Ker naslov izvira s playstationa 3, je ob boku sodobnim predstavnicam žanra grafično dokaj reven. K temu ne pripomorejo statični in molčeči meščani.

Geriatrični volcjé
Taista ancientnost velja za statičnost vsega, kakor je za tipske jrpgje značilno. Ko vandraš po ne prav zajetnih vaseh in mestih, razrezanih na z nalagalnimi zasloni ločene četrti, nisi deležen ulične gneče, marveč vsi stojijo pri miru, kot bi igral Dragon Quest izpred ohoho let. Skorajda isto velja za sovražnike v temnicah, ki zgolj malce patruljirajo. Spopadi z njimi srečoma niso naključni, saj capine vidiš, vendar se jim komajda ljubi gibati. Šele če te opazijo, se poženejo za tabo in te zapletejo v garbalni obračun.
Tu pak Zestiria vnovič dobi nekaj točk, kajti vojskovanje je presenetljivo na nivoju. Ko srečaš nepridiprave, ki segajo od mnogih živali (sokoli, pajki, hobotnice) do pravljičnih nakaz (troli, harpije, zmaji), okrog sprte gruče instantno nastane krožna arena. Po njej realnočasovno in svobodno tekaš, z drkanjem knofov tvoriš kratke orožarske kombinacije in uporab­ljaš specialke. Te trošijo merilnik, ki se polni, če miruješ, blokiraš ali se spretno izmikaš. Posebnih napadov je nemalo in več izkušenj kot nabereš, med več njimi lahko izbiraš. Če ti gre za nohte, skočiš v vlogo enega od angelov, ki nadomesti običajnega heroja. Ti mlatijo siloviteje in so vezani na elemente, kot sta ogenj in voda, kar pa je istočas­no njihova slabost, saj je lahko nepridiprav nanje odporen.

Drek prileti v meč vrteč
Kleč je v pravilnem menjavanju med osnovno ter angelsko obliko in modro rabo spretnosti. Večina normalnih sovražnikov ne terja umetnosti in pri njih zaleže rutinski knofodrk, ki se zaradi omejenih kombotov precej ponavlja. Ti pa dajo tinte piti šefi, kot so oživljen viteški oklep, razborito gozdno sočivje, vodni modras in fotrovski zmaj. Pri levjem deležu njih se slepi knofodrk neha in prešaltati je treba na naprednejše prijeme ter bistveno bolj paziti. V poš­tev pride tudi sprotno menjavanje članov, tako serafimov kot ljudi. Pomeni, da nisi stalno vezan na mečevalca Soreya, temveč preizkusiš še druge oseb­ke v druščini s sebi lastno oborožitvijo, kot je dalekosežno kopje. Za nameček je moč precej bistrim in učinkovitim sotrpinom izdajati detajlna povelja glede obnašanja.

Medšefov in pravih šefov je, kot bi jih naklel. V samotnem, blodnjaškem gozdu tabori tale oživljena mesojedka, ki ima s sabo trop zavezniške solate. Na vilice!

Igra sicer terja občutno količino pozornosti in uče­nja, saj njeni številni sistemi in podsistemi kar de­žu­jejo. Lastnoročnega vlaganja izkustvenih točk v statistike sicer ni, kakor se v jrpgjih pogosto zgodi. Zato pa je dosti ubadanja z opremo, ki sama po sebi po­deljuje veščine, dodeljevanja specialk, rihtanja pasivnih lastnosti, ki med sprehajanjem delujejo v ozadju, razvoja zemljepisnih območij, kar zagotavlja močnejše monstrume, in sličnega. Dejansko si raz­lag deležen po več kot desetih urah udejstvovanja in v marsičem Zestiria spomni na resne pretepačine oziroma osredotočene arkadne sekljačine v slogu Bayonette.
Zato ume spočetka izpasti zatežena in nepredirna. A bolj kot igraš, bolj jo dojemaš in bolj ti prirašča k srcu. Tudi zato, ker te ne zafrkava. Težavnosti je več, pri čemer je dobro streženo tako začetnikom kot naprednejšim (brutalne težine vseeno ni), tlaka ni pretirana, snemalne točke so pogoste in med njimi se lahko teleportiraš, izven bojev je na razpolago hitri posnetek, zgodbene sekvence je moč preskakovati ali se skoznje hitro prebijati. Če bi imeli vsi avtorji japonskih frpjk tak posluh za igralca, bi zvrst uživala boljši sloves.

Okinčana obleka lika pomeni, da nadzoruješ serafima. Ta je načeloma močnejši, saj opleta s silnimi čarovnijami. Toda marsikateri sovrag je nanje odporen …

Orenk japanski obed
Jrgpji z Zestirio niso dobili širokoprivlačnega šampiona, ki bi postal novi Final Fantasy VII in h klasični viziji tokijskega žanra privabil dosedanje ljubitelje Witcherja, Skyrima ter Pillars of Eternity. Špil ne skriva, da je namenjen zlasti že prepričanim. A če iščeš soliden normalen jrpg z arkadnim bojem in privlačno zgodbo, te zna izdelek docela posrkati. Za ducate ur, ki obsegajo tako glavno štorijo kot zahtevno vsebino po njej z jerbasom dodatnih šefov, skozi katere v Zestirio posijejo drugi Talesi, ter z opcijo new game plus, ki skrbi za privlačen vnovičen skozihod. Ocena objektivno ne more biti višja od sedem, toda v mojem srcu pozvanja osmica!

Tales of Zestiria
založnik: Bandai Namco
objavljeno: Joker 271
februar 2016

78
razgiban realnočasoven boj z dosti globine
spodobna pripoved in liki
obilje vsebine
linearna in ukalup­ljena
grafika minule generacije
vojskovalni kameri se blodi