Revija Joker - Ashes of the Singularity

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Ashes of the Singularity
Ashes of the Singularity

Tako kot Aggressor sestavlja gigantske robotske armade, bo moral Stardock to igro še dograjevati.

V 22. stoletju je človeku uspel skok iz mesa v stroj in naprej v metaverse. Zemljo poseljuje več milijonov transljudi s skorajda neuničljivimi kibernetskimi telesi in peščica postljudi, katerih zavest je v celoti prenesena v med­mrežje. S subkvantnim transportom jo lahko v hipu pošljejo svetlobna leta daleč, zato se zač­ne bliskovito osvajanje vesoljskih prostranstev. Toda postčlovek stežka kroti novopridobljeni občutek vsemogočnosti in trči ob sile, ki jim takšna domišljavost ni po volji ...
Čemu ponavljam uvod v Total Annihilation, se sprašuješ? Saj ga ne, toda asociacija je razumljiva, kajti možje in žene pri Stardocku so si to legendarno realnočasovno strategijo pri snovanju Ashes of the Singularity obilno jemali za zgled. Tudi v Pepelu se udarijo soldateske avtomatov, ki jih upravljajo umetne pameti. In tudi tu je vojevanje posledica nastopa tehnološke singularnosti in selitve človeškega uma v digitalno.

Na čelu bojne skupine je običajno dreadnought (največji stroj na sliki), dočim ostale enote drobencljajo okoli njega. Veteranski orjaki okrepijo vse bojevnike okoli sebe.

Z vseh vetrov
Naslednji prijem iz TA je izdelava vojaštva s sipanjem nanobotov, v katere sta pretopljeni glavni surovini, kovine in radioizotopi. Najmanjšim iz­vidnikom in tankcem sledijo zmogljivejše 'kri­žar­ke' in ogromni kolosi 'dreadnoughti', ki se šibijo pod grozdi topovskih cevi. Mornariško poimenovanje ima smisel, saj vse kopne enote lebdijo. Se pa špil zadovolji s klasičnimi kartami bojišč in ne zaobjame celotnih planetov kot Planetary Annihilation. Neusahljiva nahajališča surovin so zbrana okoli generatorjev, ki jih moraš zavzeti in tam zgraditi baze s tovarnami. Pristop sta popularizirala Dawn of War ter Company of Heroes in terja pogumno širjenje po karti, ne plaho želvakanje. Obrambni stolpiči namreč niso tako zmog­­ljivi kot v TA ali Supreme Commanderju. Namesto daljnometnih topniških baterij Ashes uporablja orbitalno bombardiranje na priklic, ki ima vlogo superorožja, vendar moraš biti pazljiv, ker surovine zanj potrebuješ za nadgrajevanje vojske. Bojne izkušnje zbirajo zgolj dreadnoughti, ker so manjše enote preveč pogrešljive. 

Te masivne bojne ladje so jedro 'armad', glavne novosti v Ashes. Če skupino združiš vanjo, računalo prevzame nadzor nad obnašanjem njenih delov. Ti jo le pošlješ v naskok, topniške križarke pa bodo same pazile, da ne pridejo preblizu nevarnosti. Ustrez­no silicijevo pamet moram pohvaliti in zavoljo nje se lahko posvetiš strateški situaciji, namesto da bi klikal po vsakem tankcu posebej. Je pa vmesnik v tem oziru nezadosten. Skorajda ni naprednih nastavitev obnašanja, denimo umik ob prejeti škodi, in ko enote zakleneš v armado, jim je nerodno karkoli roč­no ukazati. Hardcore vojaška serija Airborne Ass­ault, ki uporablja podoben način, to počne bolje. Tudi pogleda ni moč povsem odmakniti kot v SupComu.

Baze so z nekaj tovarnami in rudniki puste. Strateška orožja, od topništva do atomskih raket, so bila važen del Annihilationa, tu pa so poskrita v veščine ali žal sploh manjkajo.

Hladna kovina
Uvajanju rabi enajst misij prve epizode samotarske kampanje, ki predstavi frakciji Post Human Coalition (PHC) in Substrate. Spelješ jo v nekaj večerih in ima starošolski pridih z izmenjavo napadov in obramb, ne napetimi štorijalnimi heci kot Starcraft (2). Je pa odlično zaguljena, saj je silicijski sovrag napadalen in prilagodljiv! Upam, da bodo avtorji izpolnili obljubo in dodajali epizode, saj je obstoječa kampanja kratka. Zato je Ashes ta hip obvezno špil za boje na liniji, drugače ne upraviči polne cene. Na okrog ducatu kart se lahko pomeri do šest igralcev, tudi s pomočjo samodejnega iskalnika, ki ima še težave z uravnotežanjem nasprotnikov. Multiplayer pokaže, da je Ashes kar globok, saj se nove uporabne kombinacije enot na forumih rojevajo iz dneva v dan. 

Ashes dobro spoji važnost številčnih sil z veščim upravljanjem. Tovarne morajo nenehno bruhati vojaštvo in ko se na polju takole udarita veliki armadi, srce igra. Nekatera orožja so zelo bliskajoča, kot tale plazemski bič. Rabiš pa stasito računalo.

Po drugi plati svetu manjka zapomnljivosti. Impozantni so le dreadnoughti in nedavni Homeworld železju mnogo uspešneje vcepi osebnost. Ne pomaga, da sta si frakciji videzno podobni in je glavna raz­­lika to, da ima le Substrate energetske ščite. Stardock v prezentacijo ni vložil dovolj cvenka, ker je posnetega govora malo in kampanja produkcijsko deluje podhranjena. Očitno menijo, da nas mora sezuti že grafika, kajti špil je merilnik zmogljivosti ma­šin v DirectXu 12. Hja, zviška zreti na množico kovinskih gmot, ki se obmetavajo z žarki, je mestoma res fajn. Toda lepe teksture ne nadomestijo dizajna. Ta hip je Ashes solidna podlaga, na katero namerava Stardock obilno dodajati. Vendar bo treba še dosti sprejanja nanobotov, preden se bo izcimil revolucionaren RTS, kakršnega so napovedovali.

Ashes of the Singularity
založnik: Stardock
objavljeno: Joker 274
maj 2016

72
huda umetna pamet
množice vojaštva
globina
lebdeče bojne ladje
kratka kampanja
pomanj­k­ljiv vmesnik
medel svet