Revija Joker - Baldur's Gate: Siege of Dragonspear

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Baldur's Gate: Siege of Dragonspear
Baldur's Gate: Siege of Dragonspear

Po razudenju in spraženju polbožjega polbrata vi­linka LadyFebola ne najde miru. Vnovič si zapomni par coprnij, poprime za gorjačo +2 in vrže d20.

Pred dobrimi šestnajstimi leti, ko je že kazalo, da se epskemu pravljičarstvu na računal­ni­kih slabo piše, smo dobili eno najboljših igranj domišljijskih vlog. Baldur's Gate je tedaj obudil in nanovo definiral zvrst, njegova veličast­nost pa se je s posodobljeno izdajo izkazala za brez­čas­no (Joker 234). Privlačno dogajanje s čuda mož­nost­mi in stranpotmi ter dobra štorija odvrneta pozornost s staromodne podobe in preživetega pravilnika. Firma Beamdog, ki sta jo ustanovila svojčas vodilna BioWarova možaka, je ljubiteljem visoke interaktivne fantazije z obnovitvijo legende naredila veliko uslugo. Projekt je bil uspešen nad pričakovanji, zato so nadgradili še nadaljevanje in Dol ledenega vetra. Restavratorji so se pridušali, da na tak način pripravljajo teren za tretjo epizodo. Če jo razvijajo, ne povedo, toda očitno jim je obrtniškega penzlanja patine dovolj, saj so izdali svoje prvo avtorsko delo, Siege of Dragonspear. Dasi ga tržijo kot dodatek za prve Baldurjeve duri, ne gre za postrans­ko razširitev, kakršen je Tales of the Sword Coast. Ne, tole medpoglavje pripovedno poveže enojko in dvojko ter razjasni marsikateri odzadnji dogodek.

Nesamostojni Dragonspear, ki so ga izdelali z legendarnim Infinity Enginom, zgodbeno poveže Baldur’s Gate I in II. Mogoče je nadaljevati z likom in vso opremo iz enke ter na kraju junaclja (brez opreme) prenesti v dvojko.

Nevarnost za Sabljasto obalo
Kot vemo, je protagonist niza Bhaalov pankrt. Dotični bog pobijanja je namreč predvidel svojo smrt, zato je pravočasno raztrosil seme na vse strani neba. Nekateri poganjki so se mu spridili v dobrohotno smer, za najbolj očetu podobnega pa se je izkazal Serevok, osrednji zlobnik enice. On je bil odgovoren za železno krizo, s katero je hotel sprožiti vojno med Baldurjevim mestom in juž­no­ležečo deželo Amn. Naša šestčlanska odprava mu je nakano seveda preprečila in ga ob obilni rabi vseh sort napitkov ter proticoprniških ukrepov poslala k fot­ru. S tem se je zgodba takrat zaključila, po novem pa se brezšivno nadaljuje. Po čistki poslednjih Serevokovih sodelavcev sta junak oziroma junakinja in Imoen v gosteh pri vojvodi, medtem ko se je preostala tovarišija razšla. Toda počitka ni, saj palačo napadejo ašašini. Izkaže se, da za njimi stoji skrivnostna Sijajna gospa. Kakšne so ambicije te karizmatične generalke, ki zbira mogočno vojsko? Je njen namen res tako pravičniški, kakor ga zagovarja? In kako se to odvijanje poveže s senco, ki leže nad Amn v dvojki?

Odgovore na vprašanja poda trideseturna pus­tolovščina, ki je za razliko od predhodne docela premočrtna. Dežele ni mogoče svobodno raziskovati, saj smo na bojnem pohodu. Še nazaj na obiskana področja se često ne da, zato mno­gokateri kvest ostane nerešen. Resda se to bere kot Icewind Dale, a kljub temu ni vse v neprestanem bojevanju. Povest igra pomembno vlogo in dosti je tako pogovarjanja kot odlo­ča­nja skozi dialoge. Zadač je prav tako dolg spisek in druščina ni stalna, marveč se nam je volj­nih pridružiti dober ducat pomagačev. Zve­či­ne so to stari znanci, od Neere in Jaheire do Rassada in Safane. Nekatere najdemo na za­čet­ku v različnih gostilnah, druge spotoma. Štir­je pridruž­be­niki pa so novi, vsak z lastno štorijo, zna­ča­jem in nameni. Kot je v navadi, družba redno čeblja, komentira dejanja in se ob ne­združljivih us­me­ritvah celo skrega. Minscovo ogovarjanje hrč­ka, besedni dvoboji med pravičniško stotnico Corwin in zlobno drowinjo Viconio, škratovo holcersko pecanje ter še nebroj edinstvenih odnosov konkretno pripomore k vzdušju in osebnosti.

Tole je redek mestni prizor iz uvodnega dela. Priroda, podzemni rovi in vojni tabori predstavljajo dobršen del igre. Vseeno boj ni izdatno v ospredju, saj so kvesti vsesortni in mnogokaj se da rešiti s karizmo.

Linearnemu odkrivanju dežele navkljub je območij več kot v prvem dodatku. Klasičnega mestnega vrveža je sicer zelo malo in kanalizacij sploh ni, zato pa veliko narave, votlin in templjev. Osrednja destinacija je mogočna razvalina Dragonspear, pod katero leži mitsko škratje mesto Kanaglym, oboje poz­nano iz faerûnskega bajeslovja. Žal znamenitežev Izgubljenih kraljestev v slogu Drizzta Do'Urdena in Elminsterja nisem srečal. Mi je pa pot prekrižala večina že videnih bitij, od baziliska in kiklopa do zmaja ter mind flayerja. Glede na vojno tematiko so spopadi z ljudmi redni in mestoma se jih na zaslonu tepe par deset, česar doslej nismo uzrli. Ker je špil razširitev, je razpredanje o bojni mehaniki odveč. Od igralca se pričakuje dobro poznavanje opreme in taktik. Liki navsezadnje štartajo na sedmi izkustveni stopnji, s polnimi knjigami urokov in vihtijo cepanice +1. Pri tem je ravno tako pomembna uravnotežena sestava voda, kajti kljub morebitni simpatičnosti frisov in glasov se četica krhkih coprniških pračarjev ne bo obnesla. 

Spopada tridesetih in več soldatov osnovne igre niso poznale. Res pa je, da se jim da prenekaterič izogniti, bodisi skozi dialoge bodisi s pravilno izpolnitvijo naloge. Tako je bolje, kajti preživetje družbe je malodane nemogoče.

Metanje ikozaedra
Razvijalci se zavedajo, da je največja cokla Baldurja zastareli drugogeneracijski sistem D&D, ki že v svojem času ni bil najbolj priljuden. 20-stranična 'koc­ka', THAC0, memoriziranje izrekov in vrsta davno izumrlih obrazcev so sodobnemu špilavcu tujski in čudaški. Študiranje nejasnih čiračar, atributov in medsebojnih vplivov ter s tem polno izkoriščanje širokih možnosti pravilnika je res samo za najbolj predane. Zato so vdelali pet težavnostnih stopenj, med njimi 'story mode', ki zviša statistike na maksimum in naredi vsak udarec kritičen. Seveda na tak način izostane dobršen del doživetja, česar ne priporočam. Počemu bi igral visoki frp brez muje? Kakšen flame arrow, protection from evil in stoneskin velja sčarati ter občasno pred bojem zaužiti varovalni koktejl ali dva. Kar je itak jasno vsakemu veteranu, ki je porazil Sarevoka. 

Dragonspear izkušenost likov dvigne na pol milijona, kar pomeni nivo 10 do 12. Za tiste, ki ne kanijo nadaljevati z uveljavljenim junakom oziroma se bodo Baldurjeve avanture lotili spočetka, je pridodan nov poklic šamana. Ta je precej močan, saj ume priklicati krdelo živali. Svežih izrekov – kot da bi jih primanjkovalo – nisem zasledil, je pa moč najti ali up­le­niti na desetine frišnih primerkov orožij in opreme. Toda legendarno katano škrlatne zore +2, antimagične strelice, bardove tuleče dude, ki delajo 4d8 škode, in podobne artefakte bodo čislali le tisti redkeži, ki se kanijo na pohod odpraviti na nenormalni zahtevnosti. Nekaj novitet je še v žurnalu in vmesniku, denimo škatle za dragulje in coprniške zvitke. Škoda, da poginuli tovariš še vedno odvrže vso op­remo, namesto da bi le-ta ostala na truplu, ki ga nesemo k zdravilcu. Posebej pa pohvalim ušesno plat: izvrstno glasbo, ambientalne zvoke in presenetljivo dosti govorjenja. Pri tem so za nove vrstice dialogov najeli taiste govorce od izvirnika. 

Igranje na izi omogoča več eksperimentiranja z družbo. Tako izkusiš vse možne odnose med različnimi liki, ki se marajo ali ne. Za sočen komentar ali kar tako, zaradi spremembe, se splača tudi koga umreti.

Čeprav je Dragonspear nedvoumni Baldur's Gate, so bili moji občutki pri igranju vseeno mešani. Enosmerna hoja po strugi namesto svobodnega raziskovanja krajine in postopanja po mestnih ulicah je na­vzlic štorijalni argumentaciji občutna hiba. S tem so povezani ožji, manj domiselni kvesti – ni večjih, za zgodbo nepomembnih opravkov in zavezništev. Prav tako moti precej plitek štorijalni lok in marsikatera nelogičnost ter slabo pisanje, kar je botrovalo rafalu slabih kritik igralcev. Pravzaprav je skupnost razcep­ljena. Ena stran zliva gnojnico čez 'posiljeno avanturo', spotika se ob nezaslišano transseksualnost enega od NPCjev in benti čez številne hrošče, medtem ko so drugi strpnejši in pozdravljajo novo dozo prijetnega baldurjevskega vandranja. Vsekakor se izdelek ne more meriti z izvirnikom, toda zanič vseeno ni. Je pa res, da cilja na manjši krog ljubiteljev, ki se še niso preobjedli ancientnega D&Dja 2.0 in bi se radi pofočkali ob sleherni košček Sab­ljaste obale.

Baldur's Gate: Siege of Dragonspear
založnik: Beamdog
objavljeno: Joker 274
maj 2016

68
načeloma prijetno in domačno baldurjevanje
prepremočrtnost
man­ko globine in širine
povprečni kvesti in pisanje
D&D 2.0