Revija Joker - Battlefield 1

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Battlefield 1
Battlefield 1

Aggressorju se ne da gniti v jarku, zato s strojnico sam prebije tri sovražne črte.

Ždenje v razmočenem blatu, razbrazdanem od eksplozij granat. Rjavo-siva umazanija, prepredena z bodečo žico. Smrad po smodniku in smr­ti. Brezup, za silo odgnan s cigaretnim dimom in molitvijo. Pozicijskega spopadanja prve svetovne vojne, ki je nasprotnike uklenilo v obrambne linije jarkov, niso zaman imenovali pekel za Zemlji. Ob streljačinah, postavljenih v ta čas, se je zato zmeraj postavljalo vprašanje, kako takšno izkušnjo napraviti zabavno. Gnitje v blatnem rovu, nakar te pokosi prva strojnica, ni višek zabave. Toda pomislek se izkaže za praznega. Saj nobena vojna ni užitek. Vselej je prisotnih ogromno ur monotonega čiščenja orožja in drilov, presekanih s kratkimi trenutki izjemne nevarnosti, kjer te lahko ena zablodela krogla stane glave. Pa so iz takšne sorte spopadov vseeno napravili kup Call of Dutyjev in Battlefieldov.

Battlefield 1 prvo svetovno vojno izriše tako, kot je treba: z razvejanimi omrežji blatnih jarkov, potolčenih od havbičnih granat in strojničnih krogel. Pri samem igranju pa je precej bolj odpustljiv in ti dovoli solersko očistiti pol fronte.

Zakaj torej ne bi enakega recepta ponucali za prvo svetovno? Da bom lahko dirjal s puškomitraljezom pod roko kot Usain Bolt, zrešetal pol garnizije sovragov, ukradel tank in z njim lastnoročno obrnil potek vojne. Da bom naposled junak, ne le majcena cifra na seznamu častnikov, ki jo brezosebno pošljejo v smrt v naslednjem naskoku. Med igranjem sem se tako dostikrat prešerno nasmejal stereotipom, sredi katerih sem se znašel. Na primer tedaj, ko so ob gaženju proti Cambraiju nemški soldatje čelno jurišali na moj tank mark V, četudi njihove krogle niso mogle načeti niti barve na oklepu. Ko sem kot poda­nik Lawrenca Arabskega s konjem slalomiral med izstrelki. Ali ko sem s sopwith camelom v zraku izvajal piruete, kakršnih ne vidiš niti v holivudskih filmih, in vmes sklatil eskadriljo rdečih trokrilcev.

V igri v mnogo se ob prihodu v match zdaj privzeto znajdeš v vodu kameradov. Toda v praksi se ni dosti spremenilo in novinec se mora sodelovanja s soborci še vedno naučiti v boju.

Battlefield je prišel domov
Takoj na začetku velja odločno reči, da BF1 ni verna simulacija, marveč klasična battlefieldovska igra v barvah prve svetovne vojne in s cepelini. Tukaj te ne sme motiti, da lahko v polni bojni opremi pre­šprintaš vso karto in v naslednjem hipu iz obrata z repetirko snameš sovraga na naslednjem hribu. Tu ne čakaš živčno na piščalko, ki te bo poslala v še en nesmiseln naskok. Tu ne blazniš od bobnenja težke­ga topništva, kot so naši fantje pred stotimi leti v kavernah nad Sočo. Tu ti smrtonosni oblaki iperita ne topijo kože v grozljivih mehurjih. Ne, Battlefield 1 ostaja igra, ki se v jedru vrti okoli spopadanja dveh razmeroma velikih skupin igralcev na liniji. Ena pred­stavlja Antanto, druga Nemce z zavezniki. Ima tudi enoigralsko kampanjo, toda zgolj zaradi nje ga nima smisla kupovati, ker ni v središču pozornosti. 
Štiriinšestdeset igralcev na strežnik, hop v vozilo s skupinico kameradov na glasovni povezavi in v nove dogodivščine trolanja noobov ter teabagganja premagancev – tu je kleč. Le da se to pot ne motaš po bivši sovjetski republiki, marveč z lewisi streljaš širom okopov francoskih in belgijskih vasic, po sinajski puščavi, pod vršaci Alp in pečinami Galipolija. In veš, kaj? Pristop deluje! Battlefield 1 ni vojna, posiljena v obliko, kjer se ne počuti dobro, kot je bilo to v policijskem Hardlinu. Za serijo skorajda ni primernejšega prizorišča kot prva svetovna. Če se ti to zdi kakorkoli cinično, potem nobena moderna streljanka ni zate in raje poglej v smeri špila Verdun.

Takle oklepni vlak je eden od behemotov, oborožen z mitraljezi, kanoni in minometi. Za odprtje take konzerve potrebuješ lastne topove in dosti eksploziva.

Razglednice s fronte
Kar ne pomeni, da se BF1 iz tematike dela norca. Dostojno se trudi predstaviti eno največjih morij v zgodovini − kolikor pač more v okviru naslova, ki ga je treba prodati v milijonih izvodov. Najbolj je to vidno v samotarski kampanji, kjer se avtorji lahko posvetijo podajanju pripovedi. Že na štartu te pozdravi mitralješki ogenj, pod katerim soborci cepajo v trumah. Občutek uničenja in brezupa je stalno prisoten, toda špil z depresivnostjo vseeno ne pretirava, saj resnobnost vedri z avan­turističnim vzdušjem potepanja po slikovitih prizoriščih. Šesterica nepovezanih štorij, ki sestavljajo kampanjo, zato izzveni kot nekoč epizode nanizanke Mladi Indiana Jones: s pustolovskim optimizmom, ki se mora soočiti z resnico, da človeško telo ni preveč odporno na šrapnele, duševnost pa ne na izgubo bližnjih.

Ena dogodivščina nas odene v hidžab borke Zare, ki se leta 1915 udinja T. E. Lawrencu v boju proti Os­ma­nom. V njeni vlogi prečimo puščavo na vrancu, mahajoč z rezilom in enoročno streljajoč s karabinko. Vse zato, da bi sabotirali vlak, s katerim sovrag terorizira naša plemena. Ja, zelo jonesovsko. “Mislim, da se morava lotiti česa večjega,” na koncu navrže Lawrence Arabski, ki frajersko sedi v džipu. Druga štorija nas posadi v sedež letala bristol F2.B, s katerim moramo bombardirati veliko Nemcev in namečkoma sklatiti prav toliko frčal z neba, da zrač­nih ladij ne omenjam. Protagonist Clyde je hazarder in pri tem svojega strelca na zadnjem sedežu stalno spravlja v nevarnost. Pa imamo še eno nanizankasto zgodbico! Naslednji sta že temačnejši. Pri Galipoliju skušamo prebiti turško bojno črto, kar je povzeto po filmu Gallipoli z Melom Gibsonom. V Alpah okoli Monte Grappe obujamo spomine italijanskega veterana, ki je tam leta 1918 pustil bližnjega. Potem je čas za Amiens in Cambrai, kjer sta samo še blato in smrt. Govori in animacija likov so odlični in če stvari ne jemlješ preresno, izpade kul. Še največja težava je kratkost epizod, saj ti dva do tri stopnje, kolikor jih vsaka vsebuje, vzamejo par uric. Oziroma celokupno ravno za en Call of Duty. 

Nadzor frčoplanov je kot v prejšnjih delih zelo arkaden, saj ti ni treba paziti na vzgon ali energijo. Obenem je tečno, da še ni podpore joystickom!

Lepa morija
Je pa trajanje precej odvisno od tega, kako se lotiš izzivov, saj niso vselej premočrtne skriptane sorte. Zara mora sama napasti več sovražnih postojank in pri tem je bolje, da se zanaša na svoj nožič kot puško, saj jo drugače hitro pokosijo. Z njo se je treba šunjati in najprej odstraniti Turke za minometi, drugače te granate obvezno najdejo. Podobno je z Britancem Dannyjem Edwardsom, ki mora tank, ljubkovalno zvan Black Bess, v megli usmerjati skozi gozd mimo topniških zased. Tudi zanj je bol­je, če sprva oprezno izviduje, vsaj na višjih težavnostih. Drugekrati nas igra seveda sooči s tistim, kar najbolje zna: z megalomansko, udarno sliko bojišč, kjer eksplozije dvigajo slapove zemlje, trasirni izstrelki iščejo mehke cilje in ranjeni kričijo kot jesiharji. Tu pelješ tank čez okope, bombnike do cilja ali nažigaš s strojnico, da se vse trese. 

Ker se po novem šoferji v vozila rodijo, mora ekipa bolje sodelovati pri prevažanju pešakov naokoli, drugače si obsojen na pešačenje. Je pa tek kar hiter.

In BF1 to bobnečo sliko pričara najbolje od vseh iger doslej. Grafični pogon Frostbite 2 že tako sodi med najboljše v branži, tu pa so ga prignali do skrajnosti. Od natančno ponazorjene podrasti, skozi katero se Danny plazi nasprotniku za hrbet, do puščavskih širjav, nad katerimi se vijejo stebri dima – panorame jemljejo dih. Zmaga alpski okoliš s pobeljenimi vr­ša­ci, peskom in vetrom, ki tuli mimo ušes. Škoda, da so za prizorišče izbrali italijanski del, saj se ne bi branil Krna in Rombona. Podobo odlično nadgrajuje porušljiva okolica, ki vasice in okope pod točo izstrelkov spreminja v prah. Zdemolirati je moč res večino stvari, da ne ostane kamen na kamnu. Trenut­ki, ko predte skozi zid zapelje tank, so jako fajn. 
Ima pa kampanja več šibkosti. Največja je go­tovo zanič pamet nasprotnikov. Ti so brezkompromisne ukaze o naskokih vzeli zelo resno, kajti ko pridirjajo, jih kosiš kot nemrtve v Left 4 Deadu. Nobenega smisla za taktiko ali osebno varnost nimajo, saj se radi postavijo pred tank in streljajo s pištolo, čakajoč kroglo v fris. Res niso izziv, razen ko so v veliki premoči. Bojni stres očitno počne čudne reči. Morda so avtorji želeli s tem poudariti ob­ču­tek ničvrednosti človeškega življenja na fronti, ampak uspelo jim je bolj to, da dobiš komedijo. Drug problem je nekaj sekvenc, ki so tako bizarne, da povsem podrejo vzdušje. Na primer laška uvodna, kjer si nadeneš oklep jurišnikov arditov in vzameš mitraljez v roke. Nato kot terminator pokosiš ves bataljon avstro-ogrske vojske, krogle se pa odbijajo od tebe. Muzej v Kobaridu to dogajanje opisuje drugače ...

Alpskega okoliša se kar ne morem nagledati in kdorkoli je pohajkoval po območju Soške fronte, bo naokoli zrl kot vkopan. Škoda, da vidimo le italijansko plat zgodbe.

Ko bom velik, bom pilot
Na srečo se hud videz in vzdušje iz kampanje uspeš­no preneseta v boje na liniji. Ko se z nekaj ducati so­igralcev poženeš z začetne točke, da motorji zarohnijo in gosenice zarožljajo, je občutek orjaškosti sličen onemu iz prejšnjih delov. Deveterica ozemelj je na eni strani manjše sorte, med njimi zelena argon­nska hosta za boje prsa ob prsa, na drugi pa najdeš prostrane nivoje, kjer potrebuješ avto ali vranca, da dovolj hitro prideš na potrebno pozicijo. Tako je, konja. BF1 pač Bojišče ustrezno preobleče in učinek je ravno pravšnji, da dobiš občutek prve svetovne, ne Vietnama. Na prvem mestu je gotovo oprema. Po kopnem lomastijo tanki A7V, mark V in Renaultov malček FT-17; nad glavo frčijo albatrosi D.III, spadi S.XIII in bombniki gotha G.IV.
V roke kajpak ne dobiš M16tke, marveč orožja, ki so obstajala tistihmal. Repetirke gewehr 98, brzostrelke MP 18 in ... eksperimentalno polavtomatsko puš­ko cei-rigotti. Ahem. Bera pihalnikov je glede na to, kar so imeli soldatje takrat dejansko v rokah, prire­jena. Zato je razmerje med avtoma­ti in počas­nej­ši­­mi orožji pomaknjeno v smer prvih. Repetirke ima prav­zaprav samo snajperski poklic scout. Jurišna vloga (assault) ima br­zo­strelke za boj iz bližine, podpornik (support) mit­raljeze, sanitejec pa polavtomatske karabinke. Poleg gredo še razne bombe, mine in pakelci z obvezami, da zakrpaš tisto luknjo, ki jo je skozi tebe napravila tankovska granata.

Bolje od brezglavega naskakovanja bi izpadlo, če bi Nemci pred našim tankom bežali, kot se je to dogajalo v resnici. Se pa z njim vsaj lahko zagozdiš v blatu, kar je takisto pravilno.

Klaso si moraš izbrati pred skokom na karto in jo izkoristiti. Novost glede na prejš­nje dele pa so poklici tankistov, pilotov in konjenikov. Pri izbiri točke preporoda namreč lahko vzameš težje ali leteče vozilo in v tem primeru si omejen na vlogo, ki ga upravlja. Manj potentna orožja imaš, zato moraš izbiro premisliti. Pri običajni četverici pešadijskih lahko v tanku zgolj špilaš strelca na sosednjih zicih. To je fajn, ker izloči dirkanje vseh do prvega helikopterja, kar tako sovražimo v Bojiščih! Druga odločitev glede vlog bolj razdvaja. Po sleherni karti so raztepeni zaboji, v katerih najdeš posebno opremo za tako imenovane elitne poklice. Trojica jih je: bojevnik s plamenometalcem, tisti s težko protioklepno puško in še oni s težkim mitraljezom. Oklepljeni so in za odstranitev mitraljezca denimo nucaš granate z bojnim plinom, ker ne more natakniti maske. Takšni polšefovski hrusti poživijo boj, vendar niso preveč pristni. Obenem bi bila lahko izbira te vloge urejena drugače, ne na način kdor prej pride, prej melje (z mitraljezom).

Zračne ladje so orjaški nasprotniki, polni bomb in raznih topičev, ki lahko skoraj v hipu zradirajo branilce zastavic v conquestu. Zato je panika na tleh obvezna.

Z lopato po čebru
V arzenalu je odslej tudi več krepelc, kot so buzdovani in lopate. Prva svetovna je bila pač znana po boju na blizu v jarkih, kjer so se odločitve sprejemale z gorjačami. Bagatelca: Bosanci na Soški fronti so bili glede tega med najbolj zloglasnimi bojevniki. No, nekega hudega sistema mikastenja BF1 vseeno nima. Je pa moč s kiji enopotezno podreti vrata in premlatiti nasprotnika za njimi ali se z bajonetom ob kriku pognati v podivjani naskok. Slednje je na moč smešno, ker so se igralci to koj naučili izkoristiti za hitro potovanje po karti, zato čuješ kričanje iz vseh smeri. Hkrati tak bližinski boj vkup s strupi in blatom daje vtis surovosti, ki v denimo Battlefieldu 4 ni prisoten. Bojni plini so zapakirani v ročne granate in so predvsem orodje za blokiranje prostora, saj mora nasprotnik tamkaj natakniti masko, ki vkup z zelenim oblakom omeji njegov vid. 

Skoraj morbidno uživaško je gledati, kako se bele vasice z napredovanjem spopadov spreminjajo v kupe ruševin. Eksplozije ponekod vrtajo luknje tudi v tla.

Taka grobost deluje predvsem na ravni vzdušja in videza, saj se je spopadanje spremenilo bolj malenkostno. Puške so za odtenek manj vsestranske kot avtomati z optičnimi namerilniki iz modernih vojn, toda še vedno skrajno smrtonosne. To pomeni, da moraš na primer s klaso assault dodobra premisliti, kam oditi in na kateri razdalji se spustiti v dvoboje, ker brzostrelka od naslednjega plota naprej ni več natančna. A kljub temu velja, da te bo vešč igralec položil s čimerkoli, kar bo pri roki, in to ponavadi iz smeri, iz katere pogubo najmanj pričakuješ. Sploh z repetirkami, ki nesejo zelo daleč in se udinjajo klasični mehaniki snajperic. V BF1 vseeno niso vnesli kakšnega povečanega nihanja merka.
Toda že tako rahla sprememba je dovolj, da poživi Bojišče. Novo organizirani poklici in vozila so dobro uravnoteženi in primerno sodelujejo. Spopadanje je zabavno in četudi se na začetku privajaš na drugač­na orožja, ne odnehaš, tudi ko te nasprotni ostrostrelec tretjič zapored sname z oddaljenega stolpa. Je pa treba poudariti, da ti morajo takšni špili ležati, kajti tole je za stopnjo zahtevnejši špas od Call of Dutyjevega dirkanja. Če igraš popolnoma sam in se z Battlefieldom srečuješ prvič, te čaka minsko polje te­žavnosti, preden boš razmerje ubitih sovragov in lastnih poginov spravil nad ena, saj botov za trening ni. Toda ko ti uspe, je občutek uspeha mogočen.

Konjev ratatanje in bum trasi sicer ne plašijo, a njihov nadzor vseeno ni baš dober, zato se raje bojuješ peš. Takisto prisežem, da je tacanje pešakov hroščato.

Valujoča frontna črta
Začneš kot običajno s starim dobrim modusom conquest in njegovo hitrejšo različico rush. Kakor v preteklosti s svojim moštvom zasedaš strateške položaje in ko jih ima ena stran dovolj, slavi. Deveterica kart sega od odličnih do ene precej bedne, kar za štart ni slab izkupiček. Zvečine so v redu uravnotežene, pri čemer ima stran, ki grozljivo izgublja match, to pot bonus: ogromne stroje. Trije so, odvisni od karte: oklepni vlak, bombniški cepelin in ob obali parkirana bojna ladja, ki kopno zasuje z izstrelki (pomorskega boja velikank ni). Priklic behemota kaj lahko obrne vojno srečo in na liniji slišiš opazke, da gre za poceni prijem. A vešči igralci se jim znajo zoperstaviti in če velikana sklatiš / potopiš / razmontiraš, si v 99 odstotkih zmagal.

Večigralstvo špil najbolje nadgradi v novem modusu: operations. V njem se bojuješ na več kartah zapored, ki so vkup zlepljene iz tistih za conquest. In sicer z napadanjem ter branjenjem utrjenih pozicij. Uspeš­nost na enem ozem­lju se prenese na naslednjega, dokler napadalec ne izrine obrambe s sveta ali slednja dovolj časa ustavlja jurišnike v svinčevem dežju. Recept ni zapleten in je v streljankah prisoten že dolgo, toda okoliš prve svetovne mu je s svojimi ob­rambnimi črtami zares pisan na kožo! Tu imaš dejansko tisti občutek, da si zavzel rov in premikaš frontno črto naprej, za razliko od conquesta, kjer je vse skupaj bolj ali manj kaos. Palec gor za operacije! Med peščico drugih obskurnih načinov igre gre omeniti še lov na kurirskega goloba, ki mu moraš predati sporočilo. Taka hecna verzija lovljenja zastavic.
Battlefield 1 je glede na klavrni štart štirice dokaj zloščena nalinijska izkušnja. Izstrelki večinoma letijo tja, kamor želiš in če imaš stabilno linijo, ni dosti problemov. Na voljo je tako hitro iskalo iger kot brskalnik po strežnikih. Je pa treba omeniti, da še ni na voljo zunanjih strežnikov za zakup. DICE obljubljajo, da jih omogočijo v naslednjih mesecih. Enako kot hardcore mode, ki naj bi igro zaostril z večjo neodpustljivostjo. Prav to bi bilo za okoliš prve svetovne vojne z vzdušnega vidika res primerno, zato znalci z upanjem zro v prihodnost.

Po uveljavljeni BFjevi navadi je treba v večigralstvu veliko pušk odkleniti z igro. Sprva si precej nebogljen, dokler ne dobiš bolj ubijalskih umotvorov.

Adijo v naslednji vojni 
Če si pikolovski, lahko Battlefieldu 1 očitaš še več malenkosti. Recimo to, da v kampanji ne igramo na strani Nemcev, četudi to niso bili naciji kot v drugi vojni in je bil politični položaj manj črno-bel. Ali to, da ni vzhodne fronte, kjer bi mogel galopirati s kozaško konjenico. Ter da se špil ne spušča v ozadje vojne, kjer je milijone mladih fantov umiralo za igrice starcev. Zadovolji se z razglednicami morije, v katere krvavo župo pomoči prste ravno toliko, da zavonjaš vonj po smrti, pa nič več. Toda kdor je priča­ko­val srce trgajočo simulacijo, si je že v štartu lagal. Ej, to je Battlefield. 64 igralcev, trolanje nubov s snajperico in gasa. Zdaj gasa dobesedno – z iperitom. S stališča moderne streljačine za množice je BF1 prav fleten špil. Ni nek izjemen presežek, gotovo pa dosti uživaški, da bo v seriji in širše prav dobro zapisan.

Battlefield 1
založnik: DICE / Electronic Arts
objavljeno: Joker 280
november 2016

86
vonj bojišča
fenomenalen videz
v redu igra na liniji
modus operacije
razgibana kampanja
kratko samotarstvo z glupo pametjo
brez večjih prelomnosti
gruča manjkajočih malenkosti