Revija Joker - Call of Duty: Infinite Warfare

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Call of Duty: Infinite Warfare
Call of Duty: Infinite Warfare

Aggressor gre v prihodnost, toda v roki ima še vedno Puško.

UEEE, UEEE, se je čulo iz komentarjev pod dražilniki za Call of Duty: Infinite Warfare prav od trenutka, ko so ga naznanili. Očitno je Activision z nebrzdanim štancem naslovov naposled potrošil vso zalogo dobrega slovesa, ki ga je nekoč z odličnimi prvimi deli ustvaril okrog te najbolj razvpite serije prvoosebnih streljank. Nov izvod vsako leto je utrudil celo ljubitelje in vsakomur se je uprlo na svoj način. Nekateri so zamerili, da gre Infinite Warfare v futuristično prihodnost, namesto da bi se vrnil h koreninam druge svetovne vojne. Drugi so se obregnili ob to, da je posodobljena inačica legendarne štirice, Modern Warfare Remastered, na voljo samo v okviru drage zbirateljske verzije IW. Tretji so se pač podelali v YouTubove komentarje, ker je modno sovražiti Call of Duty. Ne rečem – kdor ni slutil, da bo založnikova politika okoli te serije slejkoprej pripeljala do takšnega odziva, je moral res živeti s plašnicami. Toda hkrati je škoda, da je nasrkal ravno Infinite Warfare, kjer so se nadvse trudili poživiti samotarsko plat.

Sončeva državljanska vojna
Kampanja ni zgolj rešetanje s pogledom skozi oči protagonista, marveč tudi frčanje z letečim plovilom. S tem ne mislim onih sekvenc na tirnicah, s katerimi Klici dolžnosti itak stalno obilujejo, marveč dosti stopenj, kjer lahko razmeroma svobodno up­ravljamo futuristično frčalo in v stilu vesoljskih špilov razmontiramo vsemirske rušilce. Infinite Warfare se namreč dogaja kar nekaj let v prihodnosti, ko se je človeštvo že razširilo po sonč­nem sistemu. Velike razdalje med naselbinami zavdajo redu in miru, saj se oddaljene rudarske kolonije spričo nezadovoljstva uprejo in odcepijo v odpadniško frakcijo Settlement Defense Force (SDF). Ta na neki točki dobi povzpetne voditelje, ki jim ni več dovolj neodvisnost od Zemlje, marveč hočejo zagotoviti, da jim nekdaj matični planet ne bi nikoli več hodil v asteroidni pas. Tako, da ga skušajo ohromiti z uničevalno invazijo.

Call of Dutyji spet vse bolj postajajo igre, ki jih kupiš zaradi enoigralske pripovedi in ne večigralstva – žal zato, ker slednje iz dela v del močneje zaudarja. Infinite Warfare ima v kampanji dosti zanimivosti, dočim v omrežni igri ne ponudi ničesar novega.

V tem Pearl Harborju nove dobe se znajde Nick Reyes, pilot, marinec, specialec, kapitan, bržčas tudi trgovec in veleposestnik, vse v eni osebi. Pripadnik najspecialnejše med specialnimi enotami Združenih narodov (SCAR), od katere je seveda odvisna usoda človeštva. Vsaj tistega na modrem planetu. Po spletu okoliščin postane poveljnik ene od zadnjih preostalih večjih ladij, letalonosilke Retribution. To pomeni, da se lahko med misijami sprehajaš po letalskem hangarju in poveljniškem mostu ter na neki točki izbiraš različne drugotne cilje. Tudi to je v Call of Dutyjih na razpolago prvič. Poleg rdeče niti lahko napadaš izpostavljene cilje SDFa, v zameno pa dobiš nove ali nadgrajene sposobnosti in orožja. Infinite Warfare tako stalno preklaplja med bojem peš, ki se često odvija v okolju z nižjo gravitacijo in mankom kisika, letanjem med vesoljskimi ladjami ter še pohajkovanjem po poveljniškem mostičku. 

Karkoli Jon napravi, vselej se znajde v mrazu. Podobno kot Kevina Spaceyja in Christopherja Melonija so tudi to pot za negativca uporabili znani obraz, ki pa bi bil lahko bolje izkoriščen.

Kljub temu igranje ni zatavalo kam daleč od tistega, ki smo ga v Klicih vajeni. Stopnje v boju soldatov so linearne in skriptane, četudi vselej z več stranskimi hodniki, da lahko sovrage presenetiš z boka ali znad glave. Za uspeh moraš urno in natančno talati headshote ter se hkrati varovati z rabo kritja v okolici, kjer si povrneš samoobnavljajoče se zdravje. Vmes srečaš nekaj nasprotnikov, ki terjajo samosvoje pristope, a tega bi bilo lahko precej več. Visokotehnološka oprema ti kot v ostalih novejših CoDjih omogoča zanimive veščine, od preskakovanja zidov do hekanja droidov na daljavo. A učinek nima več tako ezoteričnega magičnega pridiha kot v Black Ops 3, kjer si 'čaral' z rokami in je vse padalo. Tudi letalski boj je na moč arkaden. Gibanje plovila bolj sledi pristopu iz Descenta kot TIE Fighterja – s stalnim umikanjem vstran namesto simuliranjem vztrajnosti.

Letalnik ima še drugotne topiče za tolčenje po velikih vesoljskih barkačah in vodene rakete. To so projektilna orožja, zato ni toliko šviganja žarkov, da bi reč spomnila za Vojno zvezd.

Veliko veš, Jon Snow 
Ker Infinity Warfare od vseh Call of Dutyjev poleti daleč najdlje v prihodnost, si privrženci sci-fija najbrž obetajo precej divje umotvore, tako pri orožjih kot družbi nasploh. A tole ni prelomna visoka znanstvena fantastika v maniri knjižnih Starship Troopers ali Armorja. Ljudje so po osvojitvi Plutona še vedno ljudje, ne genetsko ozalj­ša­ni kiborgi z diamantnimi kostmi. Nanotehnologija je poskrbela, da se lahko v tankih jopičih bojujemo na *zunanji* strani ladijskih trupov in na površju zaledenele lune Evropa. Toda hkrati so krepalice še vedno normalno v rokah in so videti smešno podobne kalašnikovkam, namesto da bi nam predatorsko čepele na ramah in samodejno radirale vse po spisku. Zato okolica izzveni nekako kot militaristična inačica Star Treka. Nič bati, žarkovniki ne umanjkajo in takisto ne eksoskeleti. A med stroji prihodnjika najbolj zažge droid E3N, ljubkovalno Ethan, ki je bolj življenjski kot devetdeset odstotkov likov v igrah. Že v Blops 3 in Advanced Warfaru so bili droidi srhljivo človeški, Ethan pa je eden najboljših kameradov, kar sem jih kdaj imel v boju.

Minišefi običajno prilomastijo v ogrodju večjih droidov, ki jim lahko enega za drugim odstreljuješ oborožitvene sisteme. Oziroma se jim moraš prikrasti za hrbet, kjer nimajo oklepa.

Če Infinity Ward ni imel navdiha ali časa, da bi napravil zares samosvoj univerzum, pa je zmetal dosti denarja v animacije in govorance, kajti liki oživijo v navdušujočih dialogih. Reyes ima na krovu Retributiona kopico soborcev, od BFFjke Nore Salter do prvega častnika 'Gatorja' Dialla. Tudi pri njih je opaziti več poklonov Zvezdnim stezam, saj začutiš fraze v stilu “Ne bo več dolgo zdržala, kapitan!” in slično. Kot že nekajkrat so več frisov likov povzeli po skenih resničnih ljudi, kar opaziš že spočetka, ko te eden glavnih negativcev, SDFov admiral Salen Kotch, pozdravi v podobi Kita Haringtona. Možakar je v svoji vlogi fanatično strašljiv, mu pa manjka časa pred kamero. Kar je vnovič glavni problem kampanje: pripoved je v redu zastavljena, ima dosti zanimivih preobratov in glavni liki ti prirastejo k srcu. Ampak divjanje je tako hitro, da mnogi detajli, ki bi dogajanje obogatili, odbrzijo mimo oziroma ostanejo neizkoriščeni. Med drugim v igralnem smislu, kjer v drugotnih nalogah zbiramo skalpe pomembnih sovražnikov, a reč nikdar ne preraste v sistem veličine denimo nemez iz Mordorja.

Med posebnimi prijemi je gotovo najbolj uživaška kraja robotov, nad katerimi takole skozi stene prevzameš nadzor. Nato z njimi postreliš pol sobe in se za dobro mero samorazgoniš.

Advanced Halo Crysis
Kampanja je za kako uro daljša od onih notorično kratkih iz preteklosti, torej nekje osmerico ur, sploh če opravljaš drugotne misije, kar gotovo priporočljivo. Nakar se znajdeš pred kislim dejstvom, da si že videl najboljši del Infinity Warfara. To pot je v Call of Dutyju samotarstvo občutno boljše od multiplayerja. Kakšni časi! Brexit, Trump in zdaj tole! Pa ne, da bi bilo večigralstvo za skozlat zanič, kajti karte so recimo na obrtniško zelo solidni ravni. Samo tako brezupno nenavdahnjeno je vse skupaj, da zaboli. Kot bi se Infinity Ward ne znal zediniti, kaj naj iz multija napravi, zato so iz vseh obstoječih futurističnih izvodov serije pobrali nekaj malenkosti, jih vrgli v skupni lonec, podkurili in upali na najboljše.

Nor dizajn oblek spominja na Elysium, droidi pa na Chappieja. In to z razlogom: eden od snovalcev je Aaron Beck, ki je svojčas delal pri Weti! Ozri se na njegove risbe na spletu.

Na primer: spet imamo polovičarsko igro vlog kot v Blops 3, saj lahko pred bojem izbereš motorno eksoobleko (rig), ki je na razpolago v šestih izvedbah. Warfighter je univerzalna, dočim je phantom skrivalniška snajperska, synaptic pa droid za boj na blizu, ki sovraga s kovinsko roko dobro useka okoli ušes. Znajo visoko poskakovati in teči po stenah, nekatere se celo zlijejo z okolico in slično. Razen tega imaš še vedno klasični izbor pušk, ročnih granat, drugotne opreme in perkov za prirejanje lastnosti. Oklepi so videti fenomenalni in med opremo se skrivajo nekatere odpuljenosti, ki jih v kampanji ni. A razen par prebliskov smo večino stvari in veščin že videli, bodisi v prejšnjih delih, bodisi v Crysisih, Halu in drugih streljankah. 

Klic ne bi bil Klic, če bi ne bil naphan s sekvencami vrtoglavega divjanja, kjer vse okoli nas v eksplozijah leti v luft. Edinole nekaj manjka: helikopterji! Tu imajo vsa plovila reaktivne motorje.

Namečkoma smo vnovič potisnjeni v enake staromodne igralne načine kot doslej, to je team deathmatch, domination, razne sorte king of the hilla in njihove variacije. Če ti prizor z izbiro riga še malo dvigne utrip, se ti nato iz minute v minuto niža na nevarno zaspano raven, ko počneš natanko isto, kot si v Call of Dutyjih že neštetokrat. Oprosti, Infinity Ward, ampak dost' mam. Zakaj okoli v osnovi posrečenih rigov in futurističnih bojnih zmogljivosti pešakov končno ne napravijo česa svežega? O letanju s frčoplanom ni tu ne duha ne sluha! Monotonija je načela tudi skupnost, kajti na liniji je igralcev zaznavno manj kot prejšnja leta ob izidih. Ker so razdrobljeni skozi več modusov, ima samodejno iskalo kar problem oblikovati dobre igre. Z eno besedo: dolgcajt.

Nagniteži v pisanih trenirkah in s frizurami princa z Bel Aira? Zombiji izpadejo prav posrečeno. S pobijancijo napajaš specialke v obliki kart, ki si jih izbereš pred igro.

Zeh v trinajsto
Ker je Call of Duty vselej napravljen iz treh elementov, poleg kampanje in multija ne umanjkajo zombiji. Prav tako po klasični zasnovi: igra se v četvero in ob stalnem rešetanju nemrtve nesnage se je treba prebiti skozi ogromno, razvejano stopnjo. Sicer je moč solirati, ampak to je precej brezveze. Igralci tokrat prevzamejo like mulčadi iz osemdesetih, ki jih nek nori režiser zabriše v zaklet zabaviščni park. Kot ponavadi je produkcija na visoki ravni: karakterji so odlično govorjeni, štorijo podajajo lepe risane animacije in okolica je hudomušno razgibana. Igranje pa je to pot nekaj lažje od hardcore zahtevnosti preteklih izvedb. Ko te prvič pokončajo, denimo padeš v sosednjo dimenzijo, kjer si lahko na starinskih igralnih avtomatih kupiš oživitev! S pobijancijo gnusob zdaj celotna ekipa dobiva novce za kupovanje boljših orožij in odpiranje vrat v nove dele karte, ne le posameznik. To je načeloma v redu zamisel, ker zna biti preganjanje zombijev za začetnike dosti tečno. Toda avtorji morajo trenutni eni karti, ki je na voljo, urno dodati kaj novega, sicer bodo veterani še tu pričeli zehati. 

Nalagalnih zaslonov je malo oziroma so hitri in avtorjem je uspelo pričarati občutek, da so prizorišča v resnici povezana. Letanje s planetov v vesolje je na primer čisto brezšivno.

Dosti je srhljivega razbijanja oken, nakar podtlak nesrečneže potegne v brezzračje; tako iz ladij kot postojank na tleh. Je pa smešno, da lahko gravitacijo vklopijo s pretikom knofa.

Vselej zatrdim, da je Call of Dutyje treba jemati kot združen paket in da ceno upravičijo šele, če ti ležita vsaj dva od vključenih načinov igranja. Pri Infinity Warfaru imam precejšen problem določiti, katera dva naj bi to bila. Dober je bolj ali manj samo single player, dočim so zombiji z eno samo karto bolj majhnega obsega. Daleč najbolj so nasrkali tisti, ki so CoDje kupovali predvsem in samo zaradi rešetancije na liniji, kajti ta je postana, razen če želiš v trinajsto početi isto kot doslej. Cmeranje pod dra­­žilci na YouTubu se je tokrat tudi v resnici prevedlo v manjšo prodajo, kajti prva poročila kažejo, da so v prvem tednu prodali zgolj polovico izvodov glede na prejšnji del, Black Ops 3. Nemara bo to Activisionu naposled dalo mis­liti?

Multi skuša od drugih iger pobirati malenkosti, kot sta odpiranje zabojev z nagradami in ustvarjanje predmetov. A to ne uspe preseči dejstva, da je sama igra v več zlajnana.

Call of Duty: Infinite Warfare
založnik: Infinity Ward / Activision
objavljeno: Joker 280
november 2016

72
dobri liki in pripoved v kampanji
igralna raz­gi­banost
fajn futuristični slog v multiju
kampanja je še vedno kratka in prehitro drvi
svet bi bil lahko originalnejši
postano večigralstvo