Revija Joker - Mafia III

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Mafia III
Mafia III

LordFebo si nadene malce opičji izraz in vojaški jopič, nakar med požvižgavanjem Born to be Wild prereže goltance vsem picopekom.

Leto 1968 je bilo za Američane pestro. Vojevanje v džunglah na drugem koncu sveta je močno vplivalo na domače družbeno ozračje in mirov­niški protesti so bili vsakodnevni. Ko so se po tetski ofenzivi, največjem protinapadu Vietkongovcev, v domovino pričela vračati tisočera trup­­la, se je gibanje še okrepilo. Na Broadwayu je protivojno sporo­čilo glasno oznanjal muzikal Hair, višek pa je gmajna dosegla s polmilijonskim zborom v Washingtonu. Toda javnosti ni razdvajala le vietnamska vojna, marveč tudi barvna neenakopravnost. Zamorski ne­miri, ki so sledili uboju Martina Luthra Kinga, aktivis­ta za pravice temnopoltih, so na ulice številnih mest priklicali vojsko. Odmeven dogodek je bil takisto atentat na osrednjega predsedniškega kandidata, JFKjevega mlajš­e­ga brata Roberta, ki je kroglam podlegel. Tisto jesen je zato slavil Nixon. Da se je leto vsaj zaključilo z nečim pozitivnim, je poskrbel projekt Apollo 8: trije ameriški astronavti so prvi obkrožili Mesec.

Tole je Mafia III: neprestano streljanje banditov, ki kukajo izza vseh vogalov. Vseeno, ali Lincoln rešuje kurbe, prepričuje sindikaliste ali uničuje destilarne, početje je enako.

If it ain't white it ain't right 
Sredi tega dogajanja se je iz Vietnama v rodni New Bordeaux vrnil z junaštvi odlikovan mulat Lincoln Clay. Edini dom, ki ga je kot sirota poznal, je bila črnska kriminalna združba. Nemirnega, akcije išč­o­čega veterana so stari prijatelji hitro prepričali v hu­dodelstva. Najprej je rešil težave s Haitičani in nato širokopotezno vlomil v sef državnih rezerv. Toda naredil je napako in zaupal Italijanom. To ga je stalo družine in skoraj življenja. Zato se je zaklel, da postreli vse makaronarje, vključno z afrofobičnim donom Salom Marcanom. A preden se sploh lahko približa botru, mora uničiti vse njegove posle, prevzeti okrožja in razviti lastno organizacijo. Pri tem mu pomagata morganfreemanovski okrajni fajmošter in zvezni policist, ki bi se ravno tako rad odkrižal cose nostre. Tret­ja Mafia torej ni folklorna 'simulacija' sicilijansko­ameriškega kriminala kakor prejšnji, marveč negro­če­fu­rijada. Z drugimi besedami, tipičen GTA.

Vožnja je. Kaj prida o njej ni za povedati, pač furamo in streljamo, včasih je celo treba komu slediti ali ga ujeti. Avti so brezvezni, motorjev, koles ali celo letečnežev pa ni.

Kojci navdušijo pogoste vmesne sekvence z neverjetno, znabiti celo najboljšo obrazno mimiko. Več­slo­govni filmčki, ki me­ša­­jo aktualno dogajanje, dokumentarne vojne posnetke in kasnejša zasli­ša­nja pred kongresom, dajejo slutiti na širšo okvirno zgod­bo oziroma na retrospektivno igranje. Zgodba in nje podajanje tako ostaja resnična odlika niza. Prav tako navduši glasbena podlaga, ki sestoji iz točno stotih tistečasnih še živih pesmi, kot so Son of a Prea­cher Man, Proud Mary in Ring of Fire. Žal pa sta to edini izstopajoči lastnosti igre, kar moram poudariti že koj spočetka. Mafia 3 je milo rečeno povprečna gangsterščina, kakršnih smo videli nemalo. Špilavec nenadkriljivega prvenca se spomni niza raznolikih, dodelanih in vzdušnih misij. Dvojka je pri domiselnosti nalog precej zabudalila, a je še vedno stavila na manjše število bolj usmerjenih podvigov. V tretje je dogajanje mnogo bolj nadrobljeno, vzorec pa se obupno ponavlja: malo pregovarjanja, tatvina avta, vratolomna vožnja do kraja dejanja, strelska akcija in občasno ukvarjanje s policaji. Uvodni rop je ena redkih izvenšablonskih stopenj.

Obilne vmesne sekvence in kakšnih šest ur razgibane sixties muzike je vse, kar je v igri vredno pozitivne izpostavitve.

I fought the law
Akcija seveda ni zanič. Skrivanje v zaklonu, lučanje molotovk in luknjanje s šibrovko kljub omejeni municiji dogaja, vendar začne početje presedati. Skladišče, tovarna, lunapark, dvorišče, sindikalisti, te­ža­ki, zvodniki, dilerji, vse to so samo nianse za istokopitno postrelitev ducata banditov. Ti so za nameček le treh ali štirih različnih podob ter neprestano izuš­ča­jo ene in iste stavke. Promocijski material poudarja različne pristope v smislu tiholaznega rezanja vratov ali ramboidnega naskoka, toda to je bikov drek. Sploh ni potrebe po razmišljanju, saj navališ, kakor te je volja. Lincoln se itak samozdravi, batmanovsko vidi skozi stene, nasprotniki pa so glupi. Količ­kaj naprednih gangsterskih, šunjačkih ali atentatorskih operacij, kakršne smo videli povsod drugod, ni sploh. Nič manj izdelek ne razočara pri robnem udinjanju. Kakor prejšnja dela trojka kljub prostranosti mesta ne vsebuje kaj prida neobveznosti. Lahko čez barje duhamorno tihotapimo gandžo in zbiramo tradicionalne Playboye ter po novem še par drugih kolekcionarskih revij. To pa je tudi vse. 

Ni dovolj, da ni kazni za pobijanje življa, grešnega ali nedolžnega. Treba je bilo vključiti še nazorne zakole od blizu.

Kratkočasno ni niti samo mesto. Na videz je sicer alternativna različica New Orleansa čisto v redu. Dogajanje je živahno, naj gre za promet, ribjo trž­ni­co, pristaniške delavce na čikpavzi ali vrtno zabavo. Arhitektura je razgibana in predeli prepoznavni, od kreolske četrti prek downtowna do aligatorske moč­va­re. Toda vse je le neinteraktivna kulisa. Redke notranjosti so generične in mrtve, štacune in raz­ni servisi pa neobstoječi. Ni delavnic, ki bi nadgrajevale vozila, ni kina in frizerja, ni krojačev, zato niger celo igro presmrdi v isti vojaški jakni. In ko stopimo v okrepčevalnico, je edina možnost suniti denar iz blagajne. Ni niti dirkanja, hudih skakalnic in zbiranja av­tomobilov. Vozila so itak samo nevzburljive ameriške škatle in čolni. Le dobra glasba je poskrbela, da med prevažanjem sem in tja nisem zehal na vsa usta. K vzdušju sprva doprinesejo na ušesa ujeti pogovori mimoidočih in enovrstičnice sovražnikov, a kot večina vsebine se tudi ta prehitro jame ponavljati.

Skrivanje za plankami, vogali in zaboji je koristno, medtem ko je možnost odnašanja trupel čisto odveč. To ni Hitman in tiholazništvo nima veljave.

Help Me, Rhonda 
S prisvajanjem ozemelj od konkurenčnih tolp nastav­ljamo lastne ljudi za vodenje. Eden od underbossov je celo stari znanec Vito Scaletta iz drugega dela. Prostitucija, mamile in druge dejavnosti nato prina­šajo zaslužek. Špil s tem hoče dajati občutek, da se vzpenjamo po gangsterski lestvici in z dogovarjanjem s Haitičani ter Irci gradimo imperij. Toda vse to je neverjetno neosmisljeno. To ni nikakršna poslovna simulacija, niti ni od poslov kakšnega učin­ka. V GTAju, Scarfacu in še kje smo si denimo z denarjem opremljali stanovanje in kupovali suknje. Tukaj ni ničesar takega. Kljub vmesnim filmčkom, v katerih zamorec deluje premeteno, ga v resnici zanimata le puška in čakija. Na terenu je od začetka do konca psihopat, ki solersko teka naokoli, vozi čez pešce, brez kazni strelja policiste in neusmiljeno kolje vse po vrsti. S takim se igralec pač ne more po­istovetiti. Lincoln nima prijateljev, nima ženske, še lastnega doma ne, saj hrani denar v kleti požgane bajte. 

Partija biljarda? Neprava igra. Mafia III nima izven streljanja in vožnje od A do B nobene dejavnosti. Ni niti svobodnega pogovarjanja, odločanja o zavezništvih ali moštvenih operacij. Niger je osamljeni terminator.

Mafia III se trudi ujeti ozračje tistega časa s popevkami, rasističnimi zmerljivkami, konfederacijskimi zastavami in radijskim pozivom k enakopravnosti. Toda niti Johnny Cash, Dusty Springfield in drugi zimzeleni izvajalci ne morejo popraviti generičnega špilanja. Kmalu se ti sploh ne da več brati navodil za nalogo, saj ni nobenih odklonov, in bi lahko bili zdruznjeni na 'go kill'. Avtorji, to pot ameriška skupina Hangar 13 in ne več Čehi, so si dali veliko dela z okolico, presežka domišljije pri ustvarjanju igralnega dela pa niso imeli. Glede na kraj dogajanja in črnuhavost sem med drugim pogrešal primerno vk­lju­­če­nost vuduja in boljši mardi gras. Slednji je na začetku resda mimogrede navržen, toda v taki betežni obliki je čisto zavožen potencial. Kar pa pravzaprav velja za celoten izdelek. Zadnji Grand Theft Auto ima nič slabšo muziko ter še bolj poudarjeno družbeno kritičnost, medtem ko je proti tamkajšnjim helikopterjem, avionom, padalom, mopedom, raz­lič­nim likom, večigralstvu, šport­nemu udejstvovanju, načrtovanju ropov in še kopici edinstvenih elementov Mafia III kot garažni budžetni naslov. 

Policaji niso pomemben element. Obstajajo in pričnejo streljati celo zaradi prometnih pre­krškov, med nalogami pa se praviloma ne vmešavajo, zato z njimi skorajda ni opravka.

Mafia III
založnik: Hangar 13 / 2K Games
objavljeno: Joker 280
november 2016

60
videz in duh časa
raznovrstna in vz­dušna glasba
všečno podajana zgodba
nedomiselne misije
pič­lo robno početje
nič naprednosti
ulično gangsterstvo, ne mafija
neizkoriščenost elementov

sorodni članki