Revija Joker - Obduction

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Obduction
Obduction

Kavbojc se praska po glavi. Mar so ga pre­žar­čili v vesolje ali preteklost?

Da bi razumeli, kako je nastal Obduction, se je treba ozreti v daljno leto 1993. Tedaj je izšla legendarna pustolovščina Myst, ki je za razliko od ve­či­ne sorodnic spremljala dogajanje skozi oči protagonis­ta. Naslov je bil resnejši in namesto stilizirane risankavosti je čute preplavil s temačnim samotarstvom. Zagonetke niso temeljile na zbiranju in kombiniranju predmetov v inventarju, temveč so bile vdelane v okolje, dialogov pa je bilo komaj za vzorec. Skupaj z nepremo­črtnostjo in več konci je ponudil drugačno izkušnjo, kot smo jih bili od žanra vajeni. V navezi s tehnično naprednostjo je poskrbel, da je bil skoraj desetletje najbolje prodajan ra­čunalniški špil. Dobil je štiri nadaljevanja, a napredka kljub menjavi razvijalca ni bilo in stopicljanje na mestu je niz počasi napravilo nišen. Od poslednjega vnosa je minilo ducat let in izvirni stvaritelji serije Cyan so menili, da je čas pravšen za dušnega naslednika. Nostalgikov je bilo dovolj, da je Obduction ugledal svet. Pa je starodavni recept le izlet v preteklost ali zmore navdušiti tudi novo generacijo?

Pisana in odprta Obductionova dežela temelji na z Zemlje iztrganih prizoriščih, ki stojijo sredi alienske pokrajine. Za energijskimi pregradami pa se skriva še marsikaj bolj skrivnostnega.

Četrta vrsta
Ako se nadejaš mesarstva, te moram razočarati, saj je 'obduction' geološki termin, ki pomeni prekrivanje. Toda če zamenjaš črko v izvirni besedi, dobiš 'ugrabitev', in z njo se igra začne. Junaka na noč­nem sprehodu pogoltnejo luči z neba in ove se v kanjonu sredi belega dne. Kmalu mu postane jasno, da ni več na Zemlji, saj se v daljavi pnejo špičaste gore, kakšnih tod ni. A kljub temu je okolica skorajda domačna. Hologram mu izreče dobrodošlico in tiri vodijo do lesene hišice z ograjo, ki je kot z razglednice. 

Pretikanje ročic je na meniju redno, uporabnost pa ni vedno jasna. Tale seveda vpliva na bližnji jez.

Skrivnostno okolje spodbode raziskovalno žilico. Izkaže se, da je svet odprt, prostran in z nemalo pod­ročji, tako da je izgubljanja v prvih urah precej. Cilj po mystovsko ni jasen, napotki so redki in dvoumni. Tako se brezimni junak sprehaja skozi mestece Divjega zahoda, polno tračnic in rudnikov, in v bajtah najde zapiske. Nekateri pričajo o prigodah prebivalstva, drugi vsebujejo ključ za upravljanje s strojem ali drugačen namig, celo svarilo. A bitij ni dosti, pogovarjanja pa še manj. Zato se je treba pri iskanju smisla in poti naprej večinoma znajti sam. Največ­krat moraš iskati stikala, tuhtati, kaj sploh poč­ne­jo, in motriti kotičke, da opaziš, kaj se je premaknilo. Vča­sih so učinki jasni, a še večkrat tavaš v temi. Kab­­li vo­dijo od generatorja, smotrno bi jim bilo slediti. Ventil je nekaj odprl, a kaj? Registrske tablice na steni morajo biti pomembne, zato jih škljocneš s foto­aparatom, ki ga imaš vedno pri roki. Kleč je torej v pozornem prečesa­vanju prizorišč, iskanju skritih prehodov, pomnjenju podatkov in rabi le-teh, kjer je primerno.

Opazuj in reši
Obduction je špil, ki se mu moraš posvetiti, saj bi ob grižljajčkastem igranju pozabil ključne informacije. Treba si je zapomniti poti ter premlevati na desetine videnih podrobnosti. Namigi so nam­reč raztroseni vsevprek, a večinoma ne brez logike. Klasičnih orehov tipa 'postavi štiri križce v vrsto' namreč ni. Vse je vpleteno v okolje in vk­lju­čuje zmes človeške in vanzemaljske tehnologije ter jezika, ki za razvozlavanje terja odprto glavo. To se sliši fino in do neke mere tudi je. A miselni preskoki so pogosto zapleteni in kanec več vodenja ali vsaj konkreten zemljevid bi po­čet­je močno olajšala ter omejila neprestano tavanje. Vse prelahko je izgubiti rdečo nit ter spregledati pot ali pomemben predmet. Zlasti ker povsod mrgoli krame, ki so jo prispevali podporniki na Kickstarterju in le odvrača pozornost.

Prežarčevalniki so v drugi polovici v središču dogajanja. Nekaj zagonetk z njimi je nemarno zaguljenih.

Tudi tehničnih težav je mnogo. Zaplate so popra­vile nekaj najbolj kritičnih, a se enoigralski špil kljub temu še vedno rad obesi ali se ne zažene. Vsako včitavanje avtomatsko shranjenega položaja traja minuto in pol! Še dobro, da je smrt redkost. Žal pa je nalaganje vseeno pogosto in dodatno uničuje že tako svinčen tempo, dočim so upočasnitve kljub nenapredni podobi vseskozi prisotne. In ko sem nekje obstal med skalami, je edina rešitev tičala v preklopu v antični način, ki 3D-raziskovanje s prostim gibanjem nadomes­ti s klikanjem iz enega zaslona v drugega.

Starošolski oreh je premičen labirint, ki zna vsled okornosti vzeti dobro uro in šope las.

Lekcija včerajšnjika
V petindvajsetih urah sem užival ravno toliko, kot sem trpel. Obduction je starošolski do obisti in zahteva predanost, spočito glavo in potrpež­lji­vost. Na pladnju ne servira ne zgodbe ne ciljev ne namigov. Če se uspeš zadržati in ne špegaš rešitev, boš deležen slastnih trenutkov ugankarskega zmagoslavja. Do tja pa se je treba prebiti skozi debelo plast frustracije, obskurnosti in okornosti – enako kot nekoč v Mystu in Rivenu. 

Obduction
založnik: Cyan Worlds
objavljeno: Joker 280
november 2016

68
domiseln svet
vlečna štorija
povezanost gradnikov
tavanje in izgubljanje
nekaj orehov
hrošči in nezloščenost